Kreativni proletarci vseh strok, potrpite še malo
25. 02. 2011
Ni enotne definicije kulturnih in kreativnih industrij, večina pa jih zaobsega razlage, kot so »dejavnosti, v katerih se izkorišča znanje, informacije in ustvarjalnost«. Pa tudi delovno silo – izkušnje štirih mladih z delom v kulturnih in kreativnih industrijah niso ravno spodbudne.
Država te prav sili, da postaneš predator, je rekel eden od sogovornikov, ki jim je skupno, da se preživljajo s kreativnostjo. Nekaterim je uspel dandanes skorajda neverjeten korak iz območja negotovosti in zapoznelih denarnih nakazil do redne službe, drugi še danes doživljajo mučne situacije v pisarnah bančnih svetovalcev, ki jim zaradi nerednih prilivov odklanjajo celo posojila v višini 2000 evrov. A tudi tisti, ki so si našli redno zaposlitev, se poklicno udejstvujejo v sektorju t. i. kreativnih in kulturnih industrij, ki jih tudi pri nas opevajo kot lokomotivo, ki bo slovensko gospodarstvo popeljala iz krize. Izraz kreativne in kulturne industrije je uvožen, a tako v angleščini kot v slovenščini ima besedica »industrija« enak pomen. In kjer je industrija, so menedžerji in so delavci; drugih je seveda občutno več kot prvih. Vsaka industrija sloni na proletariatu. V kovinarstvu, železarstvu, gradbeništvu ... so to neuki delavci. V kreativnih in kulturnih industrijah gre zvečine za visokokvalificirane mlade z diplomami. Plačilo, ki ga prejemajo za svojo ustvarjalnost, ni dosti višje od dohodkov nekvalificiranega delavstva. Njihova poguba je v tem, da v svojem delu uživajo in da ga, tako kot denimo polagalci ploščic, ne morejo opravljati na črno, zatorej utaja davkov, s katero bi si lahko zvišali zaslužek, odpade. Državi torej pridno odvajajo, kar ji gre, tepe pa jih še eno dejstvo: ker slovenske visokošolske ustanove malone po tekočem traku proizvajajo visoko izobražen kader, se jim cena na trgu po temeljnem ekonomskem načelu ponudbe in povpraševanja še dodatno niža.
Težko je v oglaševanju biti mlad
Njena zgodba je mešanica srečnih naključij, vztrajnosti, strasti, predanosti do poklica in seveda srečnega konca, zaradi katerega Ane Ivandič danes ne bi več mogli uvrščati v t. i. intelektualni proletariat. Vendarle pa ostaja dejstvo, da je kreativna direktorica Formitasa in tudi solastnica pri osemnajstih letih v to oglaševalsko agencijo prišla – kuhat kavo. Da bi bil izkupiček počitniškega dela malce zajetnejši, ni pomišljala niti pospravljati poslovnih prostorov. In to popoldne, ko so bili kreativci še v pisarni. Vprašala jih je, če lahko kako pomaga, prvič so jo poslali na tržnico kupit fižol, ki so ga potrebovali za neki oglas. Potem pa so bile naloge postopoma zapletenejše in uspelo se mi je prebiti, razlaga danes, ko kot kreativna direktorica vodi devetglavo ekipo in sodeluje tudi pri izbiri novih, mladih sodelavcev.
Dobivamo ogromno prošenj za delo, pravi, najraje pa vzame tiste, ki so še brez delovnih izkušenj, da jih lahko izoblikuje. Stari štiriindvajset, petindvajset let, ki si želijo delati v oglaševanju, so večinoma diplomanti (ali na poti do diplome) Fakultete za družbene vede, Akademije za likovno umetnost, Fakultete za arhitekturo, Fakultete za medije ... Prve tri mesece so na preskusu in med t. i. poskusno dobo preverjajo, koliko premorejo talenta, strasti, kako se ujemajo z ekipo in kako razmišljajo. Potem mora preteči še leto in če so iz pravega testa in imajo srečo, postanejo tudi sami del ekipe Formitasa. Toda žal jim danes ni prav mehko postlano, v oglaševanju je danes težko biti mlad, pravi Ana Ivandič in hip zatem protestira, ko izrazim namero, da bi njeno izjavo uporabila kot sijajen naslov prispevka. Tudi drugje jim ni ravno lahko, pojasnjuje. In tudi za malo manj mlade v oglaševanju situacija ni (več) rožnata, recesija ni zaobšla niti največjih in najmočnejših, poleg tega je na trgu mnogo več agencij kot v zlatih časih oglaševanja, pred kakšnimi petnajstimi leti, ko je začenjala ona. Dela je vse več, ker je vedno več komunikacijskih kanalov, po katerih je treba seči do ciljnega občinstva, denarja, ki so ga naročniki pripravljeni odriniti za oglaševanje, pa je enako ali manj. Mladi pa imajo še to nesrečo, da jim zaradi številčnosti pada cena: fakultete kar bruhajo diplomante. In ker se niža stroške, je posledično tudi študentsko delo vse manj plačano. Razen tega je kreativnost v dobi recesije – čeprav bi utemeljeno lahko obveljala za eno od poti iz nje – vse preveč udušena zaradi vsesplošne negotovosti, je prepričana sogovornica. Strah zavira kreativnost, predvsem strah pred odgovornostjo. Pristojnim v podjetjih, denimo, prišepetava, naj se odločajo za preverjene, mlačne, manj drzne rešitve. Varnost in predvidljivost sta v teh časih prikladno pribežališče. Bolj kot ustvarjalni, enkratni, izstopajoči ljudje so iskane mravljice, ki bodo z marljivostjo in poslušnostjo poskrbele, da bo mehanizem naoljen in bo gladko tekel v ustaljeni smeri.
In v katero se nagibajo mladi, ki se vsak po svoje prebijajo na trg delovne sile? Zaznati je dve skrajnosti, pravi Ana Ivandič, od tistih, ki jih zahteva po kreativnosti spravlja v zadrego in bi se najraje pospravili nekam v varno sivino in povprečnost sistema, do takih, ki brez oklevanja izražajo ustvarjalnost in se ne bojijo predlagati drznih zamisli. Svetla točka recesije je po njenem mnenju prav ta, da v sivini drzni še toliko bolj zažarijo. Konvencionalnost in oportunizem sta tako in tako v človeški naravi, ljudem spremembe ponavadi ne dišijo in se oklepajo navade, recesija je to le naplavila na površje. Drznim in vztrajnim bo uspelo, meni. Ob izrazu »intelektualni proletariat« jo stisne pri srcu, ker bi prav ti ljudje morali biti gonilna sila družbe, ki bi za ustvarjanje zaslužili ne le razumevanje, temveč tudi gmotno podporo, ki jim je družba v teh okoliščinah ne more dati. Toda mladim je treba dati vsaj priložnost, nekaj izkušenj in znanje, do katerega imajo dostop od trenutka, ko prestopijo prag njihove agencije. Kako bodo ponujeno znali izrabiti, pa je odvisno od njih, od njihovega talenta in inteligence. Sama se pri delu ravna po načelu, da mora ravnati tako, da lahko vsakomur, tudi če ne dela več pri njih, še pogleda v oči. Če že ne moreš biti velikodušen pri plačilu, si lahko vsaj iskren in ne obljubljaš nemogočega.
Poezija in klasična glasba sta danes underground
Dejan Koban dela zato, da lahko piše pesmi. V Ljubljano je prišel leta 2001 iz vasi na Gorenjskem. Če se hočeš ukvarjati »z literaturo ali kakšno drugo marginalno dejavnostjo«, moraš v večje mesto, pravi. Po nekaj poskusih študija si je nato našel delo kot montažer na nacionalni televiziji – s to srečo, da je kar kmalu sklenil pogodbo o delu za nedoločen čas. Takrat je nekaj montažerjev odšlo v pokoj, mladega kadra pa jim je kronično primanjkovalo, razlaga. Večina njegovih mlajših kolegov dela na študentske napotnice ali so odprli s. p., njihovi honorarji pa se gibljejo okoli številke 800 evrov, od česar si morajo plačevati še prispevke za zdravstveno in pokojninsko blagajno. Kolegica je izračunala, da bi si za 1200 do 1300 evrov mesečnega zaslužka smela vzeti en sam prost dan. »In montažerstvo je kreativen posel, to ni zlaganje mobitelov s tekočega traku!« vzklikne Dejan. V produkcijskem procesu je novinarjevo ime vidno in prepoznavno in gledalec misli, da je vse sad njegovega dela, v resnici pa je za dinamiko posnetega prispevka v marsičem zaslužen montažer. Podobno je v literaturi, vleče vzporednice sogovornik, ljudje zvečine poznajo in spoštujejo pisce romanov. Kako ta prozna dela nastajajo, je lahko doumeti, ljudje si proces pisanja predstavljajo kot gradnjo hiše: zidak na zidak ali pa stran na stran, in že imaš tristo strani debel roman. »Pesniki pa so lenobe,« se posmehne javni podobi, ki jo pri marsikomu bržkone uživa tudi sam – čeprav je svoj pesniški prvenec Metulji pod tlakom izdal v samozaložbi, za pokritje stroškov pa najel posojilo.
Prav zato, ker se je mladim pesnikom dandanes tako težko prebiti, sta s pesnico in prevajalko Veroniko Dintinjana leta 2006 prevzela vodenje pesniškega festivala Mlade rime. Lani je trajal kar 14 junijskih dni, letos bodo že konec maja napovedali festival s predstavitvijo desetih pesniških prvencev. Želijo si, da bi recitiranje pesmi spremljala klasična glasba in se v ta namen dogovarjajo s klasičnimi glasbeniki, ki bi bili pripravljeni v živo nastopati v Menzi pri koritu na Metelkovi. Saj kaj pa sta danes poezija in klasika drugega kot alternativa in underground, pripomni.
Kljub zanemarljivemu zanimanju Slovencev za poezijo, o čemer se da sklepati po nakladi pesniških zbirk, ki le redko preseže nekaj sto izvodov, pa Mladim rimam iz leta v leto uspe pritegniti številnejše poslušalstvo. »Če jih pride poslušat samo med 25 in 30, sem razočaran, kajti ponavadi jih je petdeset,« pravi Dejan, ki je prepričan, da med mladimi vlada zanimanje tako za poslušanje kot za ustvarjanje poezije, le predstaviti jim jo je treba primerno. Ja, Mlade rime so skoraj že kot stand up komedija, se strinja sogovornik, tudi njihovo geslo je »Poezija je kul«. Uredniške selekcije ni, mikrofon je dostopen tako rekoč vsem.
A če je mladost eno tistih obdobij, ko poezija brsti, potem sta vsaj dve prelomnici, po katerih pesniški tok presahne, ugotavlja Dejan: prehod s srednje šole na fakulteto in vključevanje v odraslo življenje po zaključenem študiju. Pravzaprav je mlade nadebudne pesnike, ki se odvrnejo od poezije, nekako razumeti, živeti od pesnjenja je dandanes vsaj v našem govornem prostoru nemogoče. Dejan Koban sicer verjame, da bi bilo na dolgi rok to možno, če bi počel več s poezijo povezanih stvari hkrati: od pisanja do organizacije pesniških večerov, urejanja pesniških zbirk ipd. V tej smeri se je poskušal udejstvovati tudi na nacionalni televiziji, vendar mu delodajalec zaradi togosti internih predpisov dodatnega dela ne more dodatno plačati. Zato se Dejan Koban zavzema za univerzalni temeljni dohodek: zakaj pa ne bi nekdo za šeststo evrov, kolikor bi po nekaterih izračunih UTD znašal na Slovenca, pisal pesmi?
Stavka pri tako prestižnem poklicu ne pride v poštev
Najdaljše obdobje, v katerem nismo prejeli niti enega denarnega nakazila, je bilo šest mesecev, pa razlaga sogovornica, ki se je odločila, da se ne bo predstavila z imenom in priimkom ter da ne bo razkrila niti arhitekturnega biroja, v katerem dela – zapišimo le, da je eden vidnejših, katerega projekti so vtisnili pečat ljubljanski veduti.
Dejstvo, da se o tako velikanskih zamudah pri izplačilu zaslužka ne govori drugače kot šepetaje in med vpletenimi v stroki, je v današnjih časih, ko se delavci pred državni zbor odpravijo že po trimesečju brez prilivov, pravzaprav rahlo nenavadno. Ne, stavka pri nas ne pride v poštev, se nasmehne diplomantka arhitekture v poznih dvajsetih. Najbrž gre molk pripisati temu, da arhitekti niso iz tiste kategorije prebivalstva, ki bi bila življenjsko odvisna od delodajalčevega rednega plačevanja, temveč se lahko v kritičnih situacijah naslonijo na starše, partnerje … Najhuje pri vsem tem je, da arhitekt pri nas velja za prestižen poklic, težko se je prebiti v znan biro. »Ampak ko pogledaš zaslužke, smo pa v resnici eni socialci,« pravi sogovornica. In takoj nato zatrdi, da v delu neizmerno uživa in da bi se še enkrat odločila za študij arhitekture. Končala ga je na ljubljanski fakulteti, vmes prebila pol leta na študijski izmenjavi v tujini, v biroju, kjer dela danes, pa je začela kot pomožna delovna sila pred približno petimi leti. Takrat je bila urna postavka za študentsko delo pet evrov na uro. Tarifa je nato zrasla do osem in celo deset evrov, tolikšen zaslužek so mogli študenti malone izsiliti v obdobju debelih krav tik pred izbruhom recesije 2008. Odtlej pa je šlo strmo navzdol. Danes dobijo v povprečju samo še od 5 do 6,5 evra na uro. In tudi pri višjih, neštudentskih zaslužkih, kakršnih je danes deležna sogovornica, se poraja vprašanje, ali je glede na vse ure vloženega dela (njen običajni delovnik neredko traja od deset do dvanajst ur na dan, z enournim odmorom za kosilo) plačana kaj bolje kot blagajničarka pri najboljšem sosedu.
Arhitektura je eno tistih področij, kjer je redna zaposlitev za nedoločen čas znanstvena fantastika. Večina jih ima status samostojnih kulturnih delavcev; nemalo jih je pridobilo pravico do tega, da jim država iz proračuna poravna prispevke za socialno zavarovanje. Seveda pod pogojem, da ne presežejo cenzusa, ki znaša dvanajst bruto povprečnih plač ministrstva za kulturo: »Samozaposleni v kulturi lahko v letu 2011 zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna, če so imeli v letu 2010 dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino, manjše od 21.605,70 evrov bruto,« piše na spletni strani ministrstva. Sogovornici se to zdi sporno, saj taka odločba arhitekte meče v isti koš kot birokrate, ki za svojimi pisalnimi mizami prebijejo mnogo manj časa in navsezadnje pri delu niso kdovekako ustvarjalni. Moti jo še to, da so lani zaostrili pogoje za pridobitev statusa samostojnega kulturnega delavca (ki ga je treba obnavljati na tri leta); arhitekti jim morajo med drugim zadostiti z najvišjimi nagradami, kot sta Prešernova ali Plečnikova. Dobitniki takih priznanj so ponavadi zvezdniška imena, ki že tako poberejo levji delež zaslužka in ugodnosti, kot je plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje, sploh ne potrebujejo, ogorčeno ugotavlja sogovornica. Še sreča, da se pri prošnji za obnovitev statusa lahko sklicuješ tudi na stanovsko primerljive nagrade, kot so nagrade pri arhitekturnih natečajih, doda. Po drugi strani pa je takšen status mladih arhitektov tudi potuha za delodajalce, ki jim ni treba zaposlovati. In če samostojni kulturni delavci cenzus presežejo, tudi za nekaj evrov, se šele začnejo prave težave: tedaj je treba poravnati vse prispevke za nazaj (kar gre v tisoče evrov), za privilegije pa se lahko obrišeš pod nosom za naslednja tri leta.
Slovenija je premajhen prostor za zdravo konkurenco, je sklep, ki se slej ko prej vplete tudi v razpravo o statusu mladih, uveljavljajočih se arhitektov. Vodilne in najbolj znane biroje povezuje kartelni dogovor, zato nima smisla menjati službe, ker so plačila povsod enaka. Ko poravnajo prispevke, jim ostane okrog petsto do šeststo evrov na mesec, pravi sogovornica o svojih kolegih, ki so na delovnem mestu nemalokrat tudi žrtve šikaniranj glede tako prozaičnih zadev, kot je slog oblačenja, bolniški stalež imajo plačan šele po tridesetem delovnem dnevu (kar poravna država), od dopusta smejo upati samo na kolektivnega. Še en tako banalen primer, da bi ga lahko skoraj označili za potezo nevrotika, bolestno obsedenega z nadzorom: šef (in lastnik) enega od birojev je pred podrejenimi skrival vabila na novoletne sprejeme, ker so ti idealna priložnost za mreženje in iskanje novih poslovnih priložnosti.
Upirati se nima smisla – no ja, ko je ena od sogovorničinih kolegic le preveč glasno ugovarjala šefu in zanetila vsesplošno vstajo, je šef podrejene odpeljal na sindikalni izlet v neko evropsko mesto. Z nizkocenovnikom. Sicer pa bi bila »zelo slaba ideja«, da bi kakšen biro zapustil po temeljitem prepiru z lastnikom, pravi sogovornica. »Slej ko prej naletiš na tega arhitekta v kakšni komisiji.«
(Objavljeno v Pogledih, št. 5, 23. februarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
