Za vrnitev k literaturi
Foto: Igor Modic
07. 04. 2010
Enako sugestivna kakor umetniška logika je tudi govorna podoba Smoletove drame. Tako idejno bogatega in stilno dovršenega dramskega besedila nismo slišali že od Cankarja dalje. In to je nemara za mladega dramatika, kakor je Dominik Smole, skorajda pohujšljiva pohvala. – Tako je po krstni predstavi Antigone ugotavljal profesor Vladimir Kralj, pred petdesetimi leti smo še imeli kritike ne le z reputacijo, ampak tudi z avtoriteto, ki se jim je dalo verjeti na besedo ...
Čas je potrdil Kraljevo sodbo, Smoletova Antigona je po splošnem prepričanju obveljala do danes za eno najmočnejših in najbolj dognanih slovenskih dram: o tem pričajo številne kasnejše literarnozgodovinske, kulturnopolitične, filozofske idr. interpretacije in kritične analize, razprave na simpozijih, njen avtor je bil kot eden najmlajših sprejet med naše tako imenovane klasike, drama uvrščena med obvezna maturitetna berila itd.
Tudi igralskih izvedb ni bilo malo, čeprav samo na slovenskih (in jugoslovanskih) odrih, in vsaj prva leta. Res pa je, da je Antigona zadnjikrat stopila na oder v osemdesetih letih, potem nikoli več. Več kot dve desetletji živi njeno »stilno dovršeno « dramsko besedilo polovično življenje, obsojeno je na papir, naj je bilo z vso svojo dognano »govorno podobo« še tako zapisano živemu prednašanju igralcev. Današnji teater (njegova umetnost je lahko zmeraj pač samo današnja, teatra, ki ne bi bil »so-doben«, ni) očitno ne ve več, kaj početi s Smoletovo igro, malo ga brigajo njene dramske kvalitete, pesniška validnost, nesporno briljantna »govorna podoba« ipd. Z eno besedo: Smoletova drama je sprejeta v – slovenski! – literarni panteon, obenem pa izgnana iz teatra?
Se je Antigona medtem mogoče res postarala in ne govori o ničemer pomembnem ali vsaj vznemirljivem več – ali pa je za sodobno gledališče, njegove igralce in publiko že dvajset (in več) let nezanimiva prav zato, ker je njena govorna podoba »preveč« literarna in »premalo« gledališka, saj razen disputov najbrž res ne ponuja skoraj nič teatra?
Če natanko pomislimo, Dominik Smole pri tem ni edini, igre, ki so se uveljavile v okviru Odra 57, doživljajo podobno (in še slabšo) gledališko usodo. O Aferi Primoža Kozaka na primer, ki je svoj čas obveljala enako kot Antigona za ekscelenten dosežek perspektivovske dramatike in ki ji tudi ni mogoče odrekati vitalnih dramskih kvalitet, noče sodobno gledališče vedeti nič; da ne govorim o gledaliških piscih šibkejšega formata iz tega kroga, recimo o Petru Božiču, za katerega danes strokovnjaki ugotavljajo, da je opravil »prekvasenje« slovenske drame (kar koli že to pomeni) – in zato pričakujejo tudi zanj ustrezno »kanonizacijo « – njegove igre so šle čez oder samo enkrat in potem nikoli več. Očitno hodi današnje gledališče drugačna pota in mu je za dramsko literaturo vse manj mar. Raje sicer sega po klasikih – recimo po Shakespearu, Cankarju idr. – kot po sodobnih piscih z živimi avtorskimi pravicami, a gre po navadi mirne duše mimo njihove tako »umetniške logike« kot »govorne podobe« in ustvarja svoje predstave »avtonomno«, po svoji lastni volji in predstavi – čeprav brez literature še vedno nekako ne more …
Spremenilo se je, čas je zdaj drugačen, Antigona ni več tisto, kar je bila v Križankah pred petdesetimi leti. Igralci, ki so govorili njene verze, so se postarali in po večini odšli, šla je publika, godrnjajoč se je poslovil Smole, ostal je »samo« Antigonin tekst – besedna umetnina, nedotaknjena in razpoložljiva partitura. Literatura, brez dvoma ostala enaka kot prej. Ali pa tudi ista?
Vsekakor se v Smoletovih nevezanih verzih ohranja ista dvoumna poetična ironija kot pred petdesetimi leti, nosi jih dramatikov isti konsekventni moralizem (ki je sicer nepopustljivo dosleden in strog, a nikdar manihejsko zadrt in slep). Isti je Antigonin tragični angažma, ki ne sprašuje za ceno, ista razdvojenost tebanskega kralja Keonta, ki drži še zmeraj v eni roki tulipan, v drugi krvavi meč, in sanja slabe sanje, isti je cinizem dvornega ideologa Teirezija … Neokrnjen in razkošen ostaja Smoletov artizem, njegove pomenljive menjave verza in ritma, besedna poigravanja in dvoumna duhovičenja, nič se ni spremenilo v njegovem spajanju ležerne igrivosti in smrtne resnobe, ko gredo stvari na nož, še zmeraj so tu iste aforistične sentence in isti manierizem.
In še zmeraj se mora človek vprašati, kaj pomeni in čemu sploh ta dramatikov premik (umik?) v predzgodovinske grške čase, ko so sinovi ubijali očete in se ženili z materami in rojevali oblastiželjne in maščevalne sinove-brate in seveda nesrečne hčere- sestre, kot je nesrečna, sama svoji resnici neuklonljivo zvesta Antigona? Antigona, ki je tako nerazumno zvesta sama sebi, da se s svojo mislijo sama sploh ne more in corpore pojaviti na odru. Zakaj, hudiča, Smole ne napiše drame brez antične maske, patosa in koturnov, ko pa je vendar očitno in celo samo po sebi umljivo, da gre njegovi igri za moderne ljudi, za slovenski svet, recimo, po negotovi zmagi bratomorne osvobodilne vojne in revolucije, sploh pa ne za zgodbo o prekletstvu Labdakidov? – In vendar: je bilo konec petdesetih let sploh mogoče napisati (in uprizoriti) dramo, celo tragedijo (kot je bilo rečeno), ki se ne bi reševala v prikrito in dvoumno metaforično govorico? Bi ji na premieri ploskal sam notranji minister, oblastnik, ki ga pooseblja Kreon, prav tisti, ki Antigono za njeno neposlušnost in zvestobo »višjemu ukazu« kaznuje tako, kot so zmeraj kaznovali kralji v Tebah – s smrtjo?
Ampak – ali ni skrito-odkrita metaforična govorica ena izmed odločilnih karakteristik literature (in drame), saj se ta nemara že po definiciji izmika zgolj povedni, zgolj funkcionalni rabi jezika? Ali ne govori besedna umetnina v svojem bistvu »drugače«, ali ne skuša povedati »več«, kakor same zase govorijo besede, iz katerih je sestavljena – ali ni ravno v tem njen neubranljivi poetični čar? – Saj bi tudi napisal drugače, je rad izjavljal Smole zvečer v kavarni, saj bi napisal, če bi le našel figure, ki bi nosile tako daleč in tako trdno kot tiste v Sofoklejevi fabuli izpred dva tisoč petsto let …
– A kot že rečeno, spremenilo se je. Če je Antigona še zmeraj ista, je literaturi-drami padla cena, merodajni del sodobnega teatra se zadnja desetletja obrača drugam, stran od literature. Mogoče je to najpotentnejši, zagotovo pa je – vsaj pri nas – njegov najglasnejši in najekskluzivnejši in vsaj za podpisanega tudi vse bolj, bogpomagaj, dolgočasen »trend«.
Če gleda človek takole par le cote – skoraj ni dvoma, da se skuša sodobni teater kolikor se da odtrgati od drame, ne samo od drame kot literature, ampak v veliki meri od diskurzivnega izražanja na odru sploh, prisegajoč vse bolj na iracionalno, menda prvobitno, »ne-ideološko« govorico kretnje in kinezije, zgolj še na spektakularnost samo. Trend je uspešno uzakonilo (konvencionaliziralo) tako imenovano »post-dramsko« gledališče, ki ga kakršna koli dramska partitura zanima samo še kot okviren sinopsis, snovno in strukturno nezavezujoča (in očitno še vedno nujna) iniciacija samosvoje, to je samovoljne produkcije spektakla – nič pa tudi kot konsistentna, odprta, nikoli do konca izpisana drama s svojo lastno imanentno logiko – torej kot literarna umetnina, ki šele s pomočjo igralcev (in seveda režiserjev) pride do svoje relativno končne podobe – in ki ji je teater na neki poseben, odprt in resda dvoumen način zavezan, ne nazadnje pa najbrž tudi odgovoren …
Nočem posploševati: toda ko gledam, kako in s kakšnim veseljem se danes režiserji – kot domnevno prvi avtorji sodobnega teatra – ukvarjajo z de-konstrukcijo literarnega sižeja, bolj malo pa z njegovo strukturo in kompleksnostjo, se ne morem ubraniti vtisa, da gre vendar za poenostavljanje stvari in za čudno slepo ulico. Jasno – če gledališča ne zanima imanentna analiza (in interpretacija) drame, temveč samo še njena razgradnja, če se od odgovornega ponavljanja zapisanih besed »konceptualno « obrača k »samemu sebi« in se hoče vzpostaviti (ne več kot »celostna«, ampak predvsem kot »avtonomna« umetnost), se pravi, na sami spektakularnosti oziroma »čisti igri« utemeljeno »samo-izražanje« – jasno je potem, da se dramam, kot je Antigona, v teatru slabo piše, kakor se slabo piše nemara dramatikom sploh.
Sindrom novega liberalizma se kaže v tej neizprosni in neznosno lahki diktaturi režiserjev, prepričanih, da jim je vse, kar je, na voljo, da je vse samo gradivo kreativne samovolje, v resnici pa pohlepa, ki ne pozna meja: vsa mašinerija odra s poslušnimi igralci vred, enako in ne nazadnje seveda literatura, z vsem je mogoče in je dovoljeno početi (če se drastično izrazim) kot svinja z mehom … Hudič je kot zmeraj v detajlu: spektakli, ki jih velikopotezno in hrupno gradijo na ruševinah, so praviloma preprostejši (bolj primitivni) od gradiva, iz katerega so se spočeli, predvsem pa, kar je huje, dolgočasnejši.
Zadnjič sem videl na primer »novega« Čehova, Gogolja, Ajshila idr. in skoraj nisem vedel, kaj gledam: njihovega teksta v predstavah ni bilo malo (Gogolju so ga v teatru še dopisali), a je bil prenarejen in »popravljen« tako temeljito in agresivno, kot da prvotni avtorji ne bi natanko vedeli, kaj so sploh hoteli. In sem nehote pomislil na Smoletovo Antigono – kdo bi jo hotel spet postaviti na oder, s precizno artikulacijo njenih briljantnih dialogov, brez po sili atraktivnih spektakelskih senzacij, skromno in strogo, mogoče v brookovskem empty space, le z dobrimi inteligentnimi govorci in seveda z jasno in natančno mislijo v ozadju – kdo bi hotel razumeti dramatikovo »umetniško logiko« in imel posluh za »govorno podobo«, se pravi, za njeno presunjeno in posmehljivo poezijo? Da bi se mogoče pokazalo tisto, za kar drobni, mali Antigoni gre, in gre ji predvsem za to, da »za svojo misel vztrajno išče smisel« …
Pogledi, april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
