Plešoči sloni, opice na poživilih in tigri na pomirjevalih
Turizem tako in drugače
06. 08. 2015
Ljudje nismo bili še nikoli tako mobilni kot danes. Razdalje, ki so jih raziskovalci in pustolovci pred stoletji premagovali tedne in mesece ter bili ob tem izpostavljeni številnim življenjskim nevarnostim, so danes dosegljive z enim, največ dvema letalskima letoma. Čeprav iz Ljubljane ne bomo našli direktnega leta v Kuala Lumpur ali São Paolo, pa bomo že z enim letom prišli do Londona, Amsterdama, Frankfurta ali kakšnega drugega mednarodnega vozlišča, ki je odskočna deska za cel svet. Nekdaj negostoljubna območja so danes postala dostopna in ni nam več treba biti Ferdinand Magellan, da bi šli na Ognjeno zemljo, skrajni konec južnoameriške celine. Prav tako nam ni treba biti James Cook, da bi krenili proti Havajem, še toliko manj nas je lahko strah, da bomo na otočju padli v kremplje domorodcem, kot se je to zgodilo Cooku. Namesto pustolovskega duha in kraljevega mandata danes potrebujemo zgolj debelo denarnico; ta nas lahko popelje kamorkoli po svetu.
»Vsi tisti, ki nameravate obiskati Tajsko, dvakrat premislite, preden plačate za ogled plešočega slona ali pa se slikate z opico v naročju./7«
Ta kriterij sicer nemudoma izključi večino svetovnega prebivalstva. Z razvojem turizma pa tudi najbolj siromašni deli sveta, celo vojna žarišča, postajajo »nišne panoge« turistične industrije. Takšen adrenalinski turizem je danes, za primerno plačilo seveda, mogoč na vzhodu Ukrajine, v Iraku, Siriji in drugod. Obiski brazilskih favel in južnoafriških barakarskih naselij prav tako niso več nič novega ali nezamisljivega. Stvar je že tako utečena, da v obeh primerih sami domačini organizirajo vodene oglede, brez težav pa bomo našli tudi prenočišče. Takšnega vojnega turizma ali geto turizma v današnjem svetu na žalost res ne manjka. Če nam bolj »ležijo« okoljske katastrofe, nam tudi tu ne bo zmanjkalo ponudbe, ogledamo si lahko že skoraj izginulo Aralsko jezero, v amazonskem pragozdu opazujemo živalske vrste na robu izumrtja. Mahnemo jo lahko tudi na Papuo Novo Gvinejo in tam poslušamo kakšnega izmed stotin jezikov, ki bodo izumrli v generaciji ali dveh. Zelo pogosto je takšen turizem katastrof povezan prav s posledicami običajnega turizma in njegovih škodljivih okoljskih in družbenih vplivov.
Ni pa vedno tako. Veliki koralni greben v Avstraliji, eno največjih svetovnih znamenitosti, na leto obišče več kot 2 milijona ljudi. Tudi aktivisti iz avstralskega Greenpeacea so prepričani, da lahko greben, tako kot katerokoli drugo območje, kjer obstaja turizem, utrpi določeno škodo, posebno zaradi obiskovalcev, ki ne upoštevajo navodil, da se ne smejo dotikati koral. Vendar sta odgovoren in trajnostno naravnani turizem ter znanstveno raziskovanje nekaj, kar Greenpeace kljub temu podpira. Pogosto je namreč prav obisk Velikega koralnega grebena tudi trenutek ozaveščanja o pomenu ohranitve in zaščite tega habitata. V vsakem primeru pa je turizem veliko bolj pomemben in bistveno manj škodljiv kot premogovništvo. Znanstveniki, ki proučujejo greben, že desetletja poudarjajo, da imamo lahko zdrav naravni habitat ali pa razširjeno premogovno industrijo, ne moremo pa imeti obojega. Zato je njihov največji napor danes usmerjen v boj proti širitvi premogokopov in pristanišč, ne pa toliko proti turistični industriji.
Takšna ozaveščenost in nadzor nad turističnimi dejavnostmi pa sta prej izjema kot pravilo. Pogosto prav pomanjkanje ozaveščenosti povzroča in ponavlja škodljive prakse, ki bi jih morali obsoditi in se boriti za njihovo ukinitev, ne pa da jih finančno podpiramo. Nazoren primer tega je zloraba živali v turistične namene, ki je razširjena v državah jugovzhodne Azije. Na podlagi lastnih izkušenj in dveh mesecev prostovoljnega dela v centru za divje živali kakšnih sto kilometrov južno od Bangkoka lahko potrdim, da je na Tajskem to še posebno velik problem. Vsi tisti, ki nameravate obiskati to priljubljeno državo, dvakrat premislite, preden plačate za ogled plešočega slona ali pa se slikate z opico v naročju. Noben slon se namreč ne rodi kot plesalec; da si jih pokorijo in jih pripravijo do tovrstnih, človeku simpatičnih gibov, jih njihovi lastniki podvržejo surovemu treningu, katerega cilj je podreditev. To pa dosežejo s tem, da psihično zlomijo te veličastne živali, ki so sposobne čustvovanja in pomnjenja, ki si ga lastimo samo ljudje. Simpatične kosmatinke, ki nam jih tiščijo v naročje in ponujajo za fotografiranje, prav tako niso fotografski modeli že od rojstva. Ob pokoritvi so te opice (odvisno od dneva ozirom noči) tudi na pomirjevalih ali na poživilih in ne glede na bioritem prisiljene v stresno fotografiranje. Še bistveno bolj problematičen pa je t. i. Svetišče tigrov (Tiger Temple), ki se turistom prodaja kot fantazija sožitja budističnih menihov in tigrov. Turisti se lahko sprehodijo skozi ta »tempelj« in se fotografirajo s tigri. Tako si lahko omislimo fotografijo s tigrovo glavo v naročju ter s tem ob vrnitvi domov navdušimo prijatelje in družino. Neprijetna podrobnost je seveda v tem, da tigri pač niso običajne mačke, ki bi jih crkljali v naročju in se z njimi fotografirali. V vsakem primeru tega najbrž nihče ne bi poskušal početi v divjini. Menihi v templju to »krotkost« ponovno dosežejo s surovo vzgojo, pomirjevali in vsesplošnim ustrahovanjem. Za Potemkinovo vasjo predstave za turiste so tako na koncu prav nič poduhovljeni menihi, ki jih ne zanima nirvana, ampak predvsem vsota na njihovih bančnih računih.
V zadnjih tednih so mediji veliko poročali o strelskem napadu v priljubljenem tunizijskem turističnem središču. Zaradi kraja napada je bilo poročanje osredotočeno prav na to, kakšen vpliv bo to imelo na tunizijski turizem, eno glavnih gospodarskih panog te države. Večina slovenskih turističnih agencij je že odpovedala vse načrtovane aranžmaje in svoje stranke preusmerila na druge destinacije, Tunizije pa se utegne še lep čas držati zlovešč prizvok nevarne države. Vseeno pa nam lahko da misliti izjava naključnega turista, ki so ga vprašali, ali se zaradi napada ne bo več vračal v Tunizijo. Odgovoril je, da ne, da se bo vsekakor še vračal in da je število napadov v zadnjih petih letih podobno tistemu v Franciji, da potemtakem tudi v Francijo ne bi smel več potovati. Odgovor daje misliti, saj zareže v samo srž problema, ta pa je, da imajo določene države, praviloma muslimanske, prizvok nevarnih držav, kjer nam nenehno grozi terorizem. Četudi je v marsikateri od teh držav število napadov in žrtev precej nižje kot v kakšni zahodnoevropski državi; če Izraela sploh ne omenjamo. Resnica je v bistvu natanko obratna. Nismo zahodnjaki tisti, ki se bi morali bati obiska takšnih držav, ampak se morajo v teh državah bati obiska zahodnjakov. Ti obiski vedno pogosteje prihajajo v obliki brezpilotnih letal, zato ima povprečen Pakistanec ali Afganistanec neprimerno večjo možnost, da je žrtev zahodnega terorističnega napada kot pa obratno.
Poletne počitnice za številne predstavljajo težko pričakovani oddih. Med več kot milijardo turistov, ki iz leta v leto krožijo po svetu, smo kot posamezniki le droben kamenček v kamnolomu, to pa nas ne sme ustaviti, da se na dopustu ne bi obnašali odgovorno. Namesto slikanja z divjimi živalmi raje združimo prijetno s koristnim in obiščimo kakšen rezervat za rehabilitacijo divjih živali, ki so jih ljudje imeli za hišne ljubljenčke ali pa kot turistične znamenitosti. Ob obisku naravnih znamenitosti se vedno vprašajmo, ali bomo s tem povzročili nepotrebno škodo in ali obstaja način, kako si znamenitost ogledati na čim manj invaziven način. Takšne odločitve so lahko naš droben prispevek k temu, da podpiramo bolj trajno naravnane oblike turizma, ki upoštevajo potrebe okolje in družbe. S tem ko se bolj poglobimo v kulturo in okolje, ki ga nameravamo obiskati, ga bomo lahko tudi bolj polno doživeli in s seboj prinesli še vznemirljivejše spomine.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
