Dostopnost do kulturne dediščine
Širjenje vloge muzejev in muzealcev
22. 06. 2014
Muzeje pogosto dojemamo kakor zastražene trdnjave, ki čuvajo v prah odete predmete za steklenimi vitrinami. Dojemamo jih kot prostore, v katerih je treba biti tiho, a vselej tišino prelomi škripajoči pod. Na muzeje nas vežejo spomini na vodiča, ki nikakor ni hotel nehati govoriti, naš odklon od njegovega monotonega monologa, ko smo se končno prepustili domišljiji preteklosti in si med sabo prišepetavali zgodbe, pa je učiteljica prekinila z zbadajočim »pšššt!« ter nenehnimi opozorili, da se ne znamo obnašati.
To so predstave, ki si jih marsikdo prikliče v spomin ob misli na muzej in ki velikokrat odvrnejo ljudi od obiska muzeja. Tisti, ki so muzejem pripravljeni dati še eno priložnost, opazijo, da se je v njih marsikaj spremenilo. Sodobni muzeji so presegli poslanstvo svojega delovanja kot ustanove, ki skrbi zgolj za zbiranje, dokumentiranje, hranjenje in interpretiranje predmetov, ter se zavezali k družbeni odgovornosti in spodbujanju družbenega razvoja. Osebe, ki v muzejih delajo in delujejo, zagovarjajo ohranjanje dediščine v celoti, v lokalnem kontekstu, pri tem pa se osredotočajo na obiskovalca in potrebe skupnosti, v katerih muzeji delujejo. Muzeji imajo vedno bolj pred očmi ljudi, ki jih razumejo ne samo kot obiskovalce, ampak tudi kot sodelavce. Drugačen pogled na obiskovalce se kaže predvsem v razumevanju ljudi kot nosilcev zgodb, spominov, refleksij, preko katerih se med predmetom in človekom spletajo ključne vezi, ki gradijo muzej kot prostor družbenega dialoga in razmisleka. Drugačna vloga muzeja se kaže tudi v posameznih muzejskih projektih, preko katerih avtoritarna enoglasje muzejske pripovedi kustosa razpada na prafaktorje, v katerih se zrcalijo mnoštva do zdaj prezrtih glasov. Muzeji kot javne institucije so vedno bolj v službi družbe in njenega razvoja, dostopni vsem. Kot javni prostori postajajo odprti za vse, ki želijo spoznavati dediščino in razvijati svoje znanje, razmišljanje in odnose s pomočjo muzejskih razstav in drugih muzejskih dogodkov – ne glede na njihovo spolno usmeritev, versko prepričanje, narodno pripadnost, socialni ali ekonomski položaj in posebne potrebe. Za uresničevanje koncepta družbene odgovornosti so morali muzeji najprej prepoznati lastni potencial za vplivanje na družbeno neenakost in za razširjanje pozitivnih vrednot, prav tako pa tudi odgovornost, da s svojim delovanjem prispevajo k ustvarjanju bolj inkluzivne, pravične in spoštljive družbe.
Razumevanje družbene vloge muzejev in vključevanje javnosti v delo muzeja sta odvisna med drugim tudi od tega, kako razumemo in vrednotimo dediščino. Zakon o varstvu kulturne dediščine opredeljuje dediščino kot dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, etnične pripadnosti, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Pri tem je treba poudariti, da je izbor tega, kar je vredno ohranjati v toku časovnega podajanja (»iz roda v rod«), vse prej kakor arbitraren. Večkrat pozabimo na to, da je naše razumevanje preteklosti pravzaprav pogled skozi sito sedanjosti ob nezanemarljivem vplivu družbenih diskurzov ali pozicij moči. Različne družbene skupine iz različnih časovnih in geografskih okolij so in še vedno selekcionirajo pričevanja preteklosti, na podlagi katerih umišljajo, izmišljajo ali ustvarjajo pripovedi o preteklosti, s katerimi poskušajo utemeljevati sedanje pozicije in identitete ter ob tem iztržiti največje učinke v prihodnosti. Ob tem poskušamo demistificirati moč, ki oblikuje kulturno dediščino kot objektivno dano in nespremenljivo enoto, na podlagi katere se oblikujejo uniformne in škodljivo izključujoče identitete neke skupnosti. Opozoriti želimo na to, da moramo z novo vlogo muzejev v družbi skrb za kulturno dediščino vedno bolj razumeti kot proces, v katerem so-ustvarjamo in so-odločamo o tem, kaj bomo ohranili in kaj želimo povedati o sebi poznejšim rodovom. Če dediščino razumemo v tem kontekstu, je razumljivo, da jo ima vsakdo pravico uporabljati kot vir informacij in znanja ter uživati v njenih vrednotah in prispevati k njeni bogatitvi. Vključevanje različnih družbenih skupin in posameznikov v delovanje muzeja je brez dvoma izjemno pomembno, saj z zagotavljanjem dostopa do kulturne dediščine in njenega sooblikovanja omogočamo tem skupinam in posameznikom vključevanje v procese družbene konstrukcije preteklosti, s tem pa demokratično oblikovanje vključujočih identitetnih pozicij, kar je predpogoj za strpno in razumevajočo družbo. Ta pristop je opredeljen tudi v nekaterih pravnih dokumentih (kot je na primer Zakon o izenačevanju možnosti invalidov), ki zavezujejo izvajalce muzejske javne službe, da vsem skupinam obiskovalcev omogočijo dostop do muzejskih vsebin.
Korak v smeri k ranljivim skupinam
Jeseni 2013 je Slovenski etnografski muzej začel z izvajanjem projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam. V projektu sodeluje šest partnerskih muzejev, ki so si doslej že pridobili določene izkušnje na področju vključevanja ranljivih skupin v njihov program dela. Ti muzeji so: Narodni muzej Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Gledališki inštitut (prej Slovenski gledališki muzej), Tehniški muzej Slovenije in Narodna galerija. Projekt delno financirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Namen projekta je zagotoviti dostopnost do kulturne dediščine in vključitev pripadnikov določenih ranljivih skupin v muzejsko delo. Sodobne družboslovno-humanistične paradigme predpostavljajo, da ranljivost, marginaliziranost, hendikepiranost in podobna stanja niso inherentna posameznikom, temveč so plod dolgega družbenega procesa ustvarjanja drugačnosti kot simbolne drugosti ter posledično družbenega izključevanja in diskriminacije. V okviru omenjenega projekta pripadniki ranljivih skupin predstavljajo tisto populacijo, ki je največkrat izvzeta iz muzejskih reprezentacij in interpretacij ter v tem smislu ranljiva. Gre za osebe z različnimi vrstami invalidnosti (gibalno in senzorno ovirani), pripadnike madžarske in italijanske narodne skupnosti, pripadnike romskih etničnih skupnosti, pripadnike drugih etničnih skupnosti (še zlasti iz republik nekdanje Jugoslavije) ter priseljence, težko zaposljive mlade diplomante brez delovnih izkušenj – iskalce prve zaposlitve in brezposelne osebe, starejše od 55 let. Pri omenjenih ranljivih skupinah je treba upoštevati tudi kategorijo spola, saj pri vseh ženske predstavljajo še posebej ranljivo skupino. Družbene kategorije spola, etnične pripadnosti, barve kože, invalidnosti itn. se prepletajo ter sovplivajo tako, da se ustvarjajo pogoji za večplastno diskriminacijo.
»Projekt Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam utira poti k uresničevanju koncepta družbene odgovornosti na področju kulturne dediščine in muzejev.«
Projekt Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam temelji na uresničevanju načel nediskriminacije in omogočanju dostopnosti do kulturne dediščine vsem družbenim skupinam.
Pri uresničevanju teh načel je ključnega pomena fizična dostopnost muzejskih stavb in razstav, ki senzorno in gibalno oviranim obiskovalcem omogoča samostojen obisk muzeja in ogled razstav. S tem namenom Slovenski etnografski muzej kot nosilec projekta tehnično dopolnjuje prostore muzeja. Nameščena je bila indukcijska zanka, ki uporabnikom slušnega aparata omogoča optimalen sprejem zvoka. Na voljo so povečevalna stekla in taktilne karte za orientacijo po muzejskih prostorih. Razstave bodo dopolnjene s kopijami muzejskih predmetov, ki jih bodo obiskovalci lahko otipali, prav tako pa bo za senzorno ovirane osebe prilagojena in nadgrajena spletna stran muzeja. Treba je opozoriti tudi na prizadevanja partnerjev v projektu, ki v skladu s finančnimi možnostmi prav tako prilagajajo muzejske stavbe in razstave.
Vključevanje ranljivih skupin v delo
Ob tem so v muzejskih hišah pomembne tudi ustrezno usposobljene osebe, ki vzpostavljajo vez med muzejem in njegovimi obiskovalci oziroma sodelavci. V okviru projekta se odvijajo izobraževanja, namenjena zaposlenim v muzejih, ob katerih se bodo seznanili s potrebami in načini dela z ranljivimi skupinami. Vključevanje oseb iz različnih družbenih skupin v oblikovanje muzejskih vsebin pa omenjeni projekt nadgrajuje z zaposlitvijo oseb iz ranljivih skupin. Zaposlitev, aktivno usposabljanje in vključevanje oseb iz ranljivih skupin v muzejsko delo so namreč osnovni cilji projekta. Poleg koordinatorice projekta se dve osebi usposabljata za delo v dokumentacijski službi muzeja, dve osebi za bibliotekarsko delo, ena oseba za delo kustosa in štiri osebe za pedagoško delo v muzejih. Vloga slednjih je še posebej vidna, saj je njihova naloga predvsem snovanje inkluzivnih pedagoških in andragoških programov. S tem se odpirajo možnosti, da osebe iz ranljivih skupin v muzejske reprezentacije in interpretacije prispevajo svoje zgodbe, mnenja, razmisleke in različne perspektive, oblikovane na podlagi različnih življenjskih izkušenj, in s tem bogatijo naše poznavanje sveta. S predstavljanjem njihove zgodovine, življenjskih izkušenj in spoznanj, njihove umeščenosti v družbo in problemov, s katerimi se soočajo, muzeji spodbujajo bolj uravnoteženo spoznavanje in refleksijo družbene realnosti, sodelujejo pri ustvarjanju skupinskih identitet in razvijajo strpnost ter razumevanje znotraj širše družbe.
Projekt Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam utira poti k uresničevanju koncepta družbene odgovornosti na področju kulturne dediščine in muzejev. Na podlagi pridobljenih izkušenj in vpogleda v izbrano problematiko želimo prispevati k oblikovanju smernic, ki bi na sistemski ravni uveljavljale načela enakih možnosti pri dostopu in delovanju na področju kulturne dediščine.
_
Dr. Urša Valič je etnologinja in kulturna antropologinja, zaposlena v Slovenskem etnografskem muzeju.
Tina Palaić je etnologinja, kulturna antropologinja in pedagoginja, zaposlena prav tam.
Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
