MCenzije
Marcel: ves črno-bel in dvodimenzionalen
20. 09. 2014
Zadnje dni avgusta sem se odpravil v Konzorcij pobrskat med knjigami. Nikoli ne tečem z naravnost proti stopnicam uprtimi očmi in zatisnjenim nosom mimo papirniškega oddelka, temveč se najprej ustavim pri stojalu z Moleskine beležkami. Ko vidim, da še vedno nimajo Evernote Edition, grem razočarano pomirjen v prvo nadstropje med knjige.
Tam pa se zaletim v nov marketinški pristop – iz kartona izrezanega Marcela Štefančiča, jr. Na nizki mizici, posejani s knjigami – Žižkovima Living in the End Times in The Most Sublime Hysteric: Hegel and Lacan, Seksom ob zori, Veliko idejo, JudtovoDeželi se slabo godi, Sperberjevim Marxom, Marxovim Kapitalom, Perverzijami ljubezni in sovraštva Renate Salecl –, sedi ves črno-bel in dvodimenzionalen na skladovnici treh izvodov svojega Zadnjega blišča somraka ter po enega Zime našega nezadovoljstva in Žižkove Less Than Nothing kakor na pručki. Nogi ima pod kolenoma odrezani, tako da v bistvu sedi normalno – v svoji prepoznavni, ikonični pozi iz Studia City.
Marcel sells.
V roke sem vzel njegovo najnovejšo knjigo s precej brezveznim naslovom Kdor prej umre, bo dlje mrtev, ki je tudi ležala tam nekje. Malo sem jo prelistal in se kdo ve zakaj spomnil na Državljanske eseje Alojza Ihana.
Nazadnje sem odnesel obe.
Marcel-presledek-Štefančič-vejica-presledek-junior-pika je eden od vsega skupaj dveh ljudi v Sloveniji, ki je tako prepoznaven po imenu, da ne rabi priimka – drugi je seveda Jonas. (Dobro, da to dosežeš, ti mora biti ime Marcel ali Jonas, ne samo nekaj narediti v življenju.)
V eseju Povest o dobrih ljudeh Ihan napada Delo oz. Sobotno prilogo, ki da je prekinila sodelovanje z večino zunanjih sodelavcev in jih nadomestila z »dolgočasnimi [notranjimi] novinarji, […] ki si na tihem vedno želijo biti mnenjski voditelji, le da večina za kaj takega nima nujno potrebne osebnostne zanimivosti in intrigantnosti«.
»Vsakomur, ki ni ravno obtičal na mentalnem razvoju privrženca ZSMS iz obdobja konec osemdesetih let in ki zna vsaj malo brati s svojo glavo, je jasno, da je Mladina ozkogledo levičarsko trobilo.«
To je zelo pametna in resnična misel. In še posebej mi je všeč zato, ker je ni bilo treba napisati meni.
Dandanes je kolumnist lahko vsak, ki mu urednik dá prostor v tiskani ali spletni izdaji časopisa in to v narekovajih prodaja kot kolumno (ali bog ne daj blog). Dejansko pa nihče ne pomisli na »osebnostno zanimivost in intrigantnost« avtorja. To je tisto, kar naredi dobrega kolumnista. Toda kaj je pravzaprav to?
Gotovo ste se ob branju novinarskega teksta že kdaj vprašali, zakaj vam je to treba brati. Novica ali tema vas ne zanima, slučajno ste se zataknili ob varljiv naslov, tekst je dolgočasen ali dolgovezen, informacija in izražanje nista jasna, eventualno mnenje je odveč ali pa ga po drugi strani ne najdete, neredko je tudi slovnično zanič, stila tudi nima. Tak tekst boste že kmalu nehali brati, ker nimate časa in volje – morda pa boste celo užaljeno pomislili, da novinar precenjuje, če ne celo zlorablja vašo pozornost in prijaznost, da ste se branja sploh lotili.
Ob branju slabe kolumne pa se ne boste vprašali, zakaj vam je to treba brati. Vprašali se boste, zakaj je bilo to treba napisati in objaviti. V nasprotju z news, ki vas ne zanima, se boste pri kolumni, ki se vas ne dotakne, vprašali, zakaj se je ta človek čutil dolžnega (ali kompetentnega) to napisati in zakaj se je nekomu zdelo vredno to objaviti.
Kolumna se vas mora dotakniti – esej, ki je v bistvu podaljšana kolumna, pa še tem bolj, ker je verjetnost, da ga boste prebrali do konca ali sploh začeli brati, majhna.
Pisca naredi osebnostno zanimivega in intrigantnega marsikaj. To so talent za pisanje, profesionalne veščine na čelu z osebnim stilom in obvladovanjem slovnice, znanje, splošna razgledanost, strokovnost, informiranost, natančnost, kompetentnost, duhovitost, smisel za humor, vztrajnost, originalnost, inteligentnost, sposobnost asociativnega razmišljanja, ambicioznost, odprtost. Težko je reči, v kakšnem razmerju morajo biti te sestavine. Kolumnist je najbrž lahko dober, če katere izmed naštetih tudi nima. Obstajajo pa tudi druge veščine, odlike in talenti, ki tu niso našteti, vendar so pač preveč personificirani, da bi bili splošno veljavni.
Zraven pa je tudi nekaj nedoločljivega – nekaj, česar ni mogoče natančno prepoznati, kaj šele definirati. Toda ko to opazimo, vemo, da je to to.
Najboljši kolumnist je tisti, ki se vas dotakne do te mere, da mu boste priznali, da je dober, četudi se ne boste z njim strinjali.
Marcel in Ihan sta si v tem smislu zelo različna: prvi ima obilo osebnostne zanimivosti, drugi malo.
Josip Vidmar je nekoč napisal nekako takole: če Nietzsche trdi, da Boga ni, preprost vernik pa, da je, verjamem Nietzscheju; če pa sv. Avguštin trdi, da Bog je, preprost ateist pa, da ga ni, potem verjamem Avguštinu.
Marcelove tirade proti neoliberalizmu v zbirki esejev Kdor prej umre, bo dlje mrtev – predelane iz longread kolumn, objavljenih vMladini – so enako fascinantne kot vse, kar napiše. Razen Žižka ne poznam avtorja, ki bi tako dosledno diktiral bralcu, kako naj bere njegove tekste: tako kot sam hlastno piše, si tudi bralec ne more kaj, da ga ne bi hlastno bral. Poseben fenomen je, da Marcel tudi govori hlastno: spet razen Žižka ne poznam avtorja, čigar pisanje bi bilo tako podobno njegovemu načinu govora.
Pa vendar je Marcelova izjemna verziranost, natreniranost, rutinerstvo tisto, kar daje njegovim tekstom težo zanesljivosti. Vseeno je, ali Marcel dejansko toliko ve na pamet, na izust, da lahko tekste hitro štanca, ali pa se za njimi skriva še najmanj enkrat toliko fact-checkinga.
Razlika med Marcelom in Ihanom je tudi razlika med človekom, ki mu je pisanje poklic, in tistim, ki mu je pisanje hobi. Nočem podcenjevati Ihanove inteligentnosti in dobronamernosti in talenta za pisanje, toda on je v bistvu vendarle zdravnik in ne napiše, tako kot Marcel, najmanj tisoč ali morda dvakrat toliko besed na teden. Vsak teden. Gladwellovo teorijo 10.000 ur vaje je Marcel morda presegel že z dvomestnim faktorjem.
Vsakomur, ki ni ravno obtičal na mentalnem razvoju privrženca ZSMS iz obdobja konec osemdesetih let in ki zna vsaj malo brati s svojo glavo, je jasno, da je Mladina ozkogledo levičarsko trobilo. Tednikova politična stališča smo navajeni sestavljati iz konsistentno provokativnih sporočil, ki jih prinašajo njihove nekoč legendarne, danes pa večinoma za lase privlečene hudobne naslovnice, rubrike kot Rolanje po sceni in Mladinamit ter avtorji kot Diareja. Njihova uradna politična stališča razbiramo iz uvodnikov Grega Repovža in kolumn Vlada Miheljaka in Janka Lorencija. (Edini Mladinin op-ed avtor je Bernard Nežmah, a še on popušča.)
Toda ideolog za vsem tem je Marcel Štefančič, jr. Iz nekoč skoraj ekskluzivnega – in skoraj edinega pravega, to je tudi treba reči – filmskega kritika, kronista velikih dogodkov americane in sčasoma tudi drugih, bolj lokalnih fenomenov, se je razvil v radikalnega političnega ideologa.
Pri Marcelu je bilo vedno neverjetno, kako mu uspeva biti podoben tako unikatnemu avtorju kot Slavoju Žižku, obenem pa vendarle tako samosvoj. A ravno v tem se skriva pomembna razlika: pod pogojem, da mu je človek zmožen slediti, je Žižek s svojo nepredvidljivostjo in kontroverznostjo v bistvu slehernikov avtor – ne glede na politična stališča, ki jih človek ima. Za Žižka se bo vedno našel bralec, za Marcela pa ne. Marcel je dosleden, trmast, zakrknjen, nepopustljiv levičar, antiglobalist, antineoliberalec, anarhist – marksist, trockist, maoist, evrokomunist, you name it.
Večja verjetnost je, da se bom strinjal z Ihanom, kot pa da se bom strinjal z Marcelom. In vendar mi to ni preveč mar: če napiše, da se neoliberalci »nacistično« vmešavajo v delovanje prostega trga, da prosti trg tako ali tako ne obstaja, da je Slovenija banana republika in da je bila »žledokalipsa« za Slovence božja kazen, potem mu verjamem – ker zna napisati, me miselno zapeljati, me razjeziti in nasmejati, se me dotakniti.
Včasih – vendar redko – se najde nekdo, ki me prepriča v nasprotno. Ljudi, ki mislijo drugače kot Marcel, tudi ni malo, vendar ne znajo pisati tako učinkovito. Ihan je že eden takih. Zakaj je tako, pa je že druga zgodba.
Pogledi, let. 5, št. 17, 10. september 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
