Išče. Misel. Smisel.
07. 04. 2010
8. aprila 2010 bo minilo petdeset let od krstne uprizoritve Antigone Dominika Smoleta, drame, v kateri se izbrušeno srečujejo usodna vprašanja o umetnosti in družbi: Čemu vse to? Čemu? V vsem tem – kje je kaj tebe? Oziroma, kot smo se z drugimi besedami vprašali v sloganu Pogledov: Zakaj že?
Lok percepcije Smoletove Antigone, enega najpomembnejših del slovenskega dramskega slovstva, lahko v sklepni misli označimo takole: ob krstni uprizoritvi so temeljno metaforo videli v Pažu kot vzoru čiste uporniške energije, ki je bil čustveno jedro revolucionarne socialistične države; po osamosvojitvi Slovenije v kapitalistično katoliški delno celo fevdalni restavraciji pa interpretacije zanemarjajo zadnjo repliko drame in vidijo sodobni pomen v spokorniškem imperativu iskanja in pokopavanju trupel. – S to mislijo je drugo knjigo Zbranega dela Dominika Smoleta, posvečeno Antigoni (Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2009; vsi citati v nadaljevanju so povzeti iz te knjige), provokativno končal urednik Zbranega dela Goran Schmidt.
Glede na številne interpretacije tudi iz zadnjih let je seveda jasno, da gre za poenostavitev, katere namen je najverjetneje vrniti Antigono literaturi, saj drama ni filozofski traktat; za to se je že leta 1980 ob kolokviju Antigona 80 zavzel literarni zgodovinar Evald Koren. (Mimogrede, kolokvij v organizaciji Društva za primerjalno književnost Socialistične republike Slovenije je bil 25. decembra 1980, ob dvajseti obletnici prve uprizoritve Antigone v ljubljanski Drami.) Korenovo misel bi skoraj tri desetletja pozneje lahko dopolnili: ne le vrniti literaturi, temveč tudi in predvsem gledališču, za katero je bila v prvi vrsti napisana – a že vse od pomladi 1988 ni bila uprizorjena v poklicnem gledališču. O vzrokih za pozabo Antigone med gledališčniki na teh straneh razmišlja teatrolog Andrej Inkret, širše zavezujoče pa je vprašanje o bistvenih, celo usodnih temah, s katerimi ta novodobna klasika nagovorja svoje današnje bralce. Seveda je Smole izbral antično snov zaradi univerzalnosti – in najbrž delno zaradi lažjega plasiranja političnih poant, vendar so bile prve uprizoritve leta 1960 zlasti s kostumi izrazito umeščene v svoj čas. Poskusimo na hitro kuvertirati nekatera vprašanja, ki nam jih Antigona z enako neizprosnostjo kot pred petdesetimi ali dva tisoč petsto leti zastavlja danes.
Eden izmed dramaturgov prve uprizoritve, Primož Kozak, je na omenjenem kolokviju poudaril, da Antigono spremlja še neki poseben tragizem. Če namreč opazujem pot naslednjih generacij, je Antigona pravzaprav tekst, ki je zadnji poskušal celovito in z vso programsko zahtevnostjo opredeliti neko aktivno moralno in eksistencialno zavezano človečnost. Pozneje, se zdi, se podoba integralnega človeka iz generacije v generacijo vse bolj krči in parcializira, ali pa se razsipa v fragmentarne manifestacije.
To je bilo rečeno leta 1980, še pred tremi zadnjimi uprizoritvami iz osemdesetih. Ob Smoletovi smrti leta 1992 pa je dramaturg Igor Lampret o predzadnji uprizoritvi v ljubljanski Drami oktobra 1987, ki je bila manj kot pol leta pred poslednjo v kranjskem gledališču, že zapisal: Ta Antigona ni ponovila nekdanjega uspeha. Mogoče zato, ker je bila preveč samoumevna. /.../ Leta 1987 je bila tema Antigone, spričo neodjenljive in obupne borbe Spomenke Hribar za spravo – v zraku. Igralci so se potrudili, saj je bil Dominik Smole zanje nesporna avtoriteta. A besede so letele nekako v prazno. Oblast, ki jo Kreon ponuja, pa ni bila več Gesta. /.../ Oblast je bila razpršena, razgrabljena in razsuta v pragmatične interese, kot pretežko breme za predrobižkarske oblastniške užitke in kot premajhna prilika za korupcijo. Kreonta pravzaprav ni bilo več. /.../ Nekaj neotipljivega in neizrečenega je v predstavi krhalo ost in hromilo misel. Nekakšna plesnivost preveč samoumevnega.
Med Schmidtovim vzorom čiste uporniške energije iz časa nastanka igre, Kozakovo aktivno moralno in eksistencialno zavezano človečnostjo iz leta Titove (hm, Kreontove?) smrti do Lampretove plesnivosti preveč samoumevnega konec osemdesetih je bila kratka pot. Trajala je le dobro polovico Antigoninih petdesetih let. Glede na odmeve v tej krajši polovici pa bo kar držalo, da je bila igra zvečine obravnavana kot Korenov filozofski traktat. Koren je sicer na kolokviju Antigona 80 prispeval morda najradikalnejšo interpretacijo drame, utemeljeno na primerjalni analizi sočasnih avtorjevih besedil: postavi tezo, da pri Smoletu Antigona ne le ne nastopi, temveč tudi Polinejkov pokop samo uprizori in šele s tem omogoči nepretrgano iskanje prave strani življenja ... Preden je omahnila, je podala roko Pažu, saj se ji je z njenim naklepnim dejanjem posrečilo, da ga je dokončno prepričala o tem, kako je vendarle vredno iskati smisel kaki svoji misli. In prav v tem najslavnejšem verzu – Za neko misel vztrajno išče smisel. –, ki ga pomenljivo izgovori Paž, torej vzor čiste uporniške energije, kaže iskati poti za dešifriranje Smoletove Antigone ob njenem letošnjem srečanju z Abrahamom. Čeprav je tema povojnih pobojev očitno kot ustvarjena za Antigono, je takšna interpretacija verjetno kljub vsej svoji tragiki in političnemu naboju nekoliko prekratka. Poleg tega je po pričevanjih nekaterih sodobnikov avtor najverjetneje sploh ni imel v mislih oziroma za poboje v času pisanja morda niti ni vedel; iz obdobja nastanka igre ter prvih uprizoritev se zdi verjetnejša paralela z Jožetom Pučnikom, zaprtim od leta 1958, ki pa se v igri menda ni prepoznal. A ti dve zgodbi, pa tudi poldetektivka o tem, zakaj je oblast dovolila uprizarjanje precej subverzivne igre, so stvar preteklosti. Vsekakor fascinantne, a zanimive bolj ali manj za zgodovinarje – tako kot tudi podatek, ki ga med drugim navaja Taras Kermauner, da je premiero obiskal tudi predsednik vlade in slovenski politični šef Boris Kraigher in naklonjeno ploskal. Za nas pa je dosti pomembneje, da si zastavimo vprašanje, kako nas Antigona nagovarja v naših zgodovinskih okoliščinah. Kaj je danes bratomorna vojna, v kateri na nasprotnih straneh padeta Antigonina brata Eteokles in Polinejk? Kdo je tebanski kralj Kreont in kakšno oblast pooseblja: pravično, neusmiljeno, zavezano zakonom skupnosti ali etičnemu čutu posameznika? Kdo sta cinični Tejrezias (Jaz sem le dvorni filozof, ne več ne manj. / Zato sem tu, in ne da mislim.) in puhloglavi Hajmon (Dajte mi mir s tem, dajte mi mir, Ismena!)? In seveda predvsem, kdo je Ismena, edini lik v igri, ki se skozi zgodbo spremeni: na začetku imata z Antigono enak cilj pokopati mrtva brata, sčasoma pa Ismena popusti Kreontovemu pritisku in se odreče temu imperativu. Na koncu je celo ona tista, ki kar dvakrat naznani Paža. Za sodobnega, medijsko oblikovanega bralca je prav fascinantno, s kakšno novodobno retoriko Kreont lomi Ismeno: zagrozi ji s takoimenovano character assassination, ki bi jo lahko prepisali iz modernih piarovskih učbenikov:
Kreon:
Otročje blebetanje. Nobene žrtve ni,
nobene posvečenosti,
v očeh sveta nikakršnega zgleda.
Reči se urede preprosto in brez muke.
Nobeden, kar jih tepta to našo staro prst,
ni rešen črnih pik in peg. Skrbno bomo
raziskali tvoje,
pobrskali do kraja in našli mnogo in še
marsikaj preveč.
Veselo bomo vrgli v svet to umazano
prgišče.
Dejali bomo: njen upor je sad koristoljubja,
slabega značaja ...
(...)
Ljudstvo samo te bo sežgalo na grmadi!
Čemu vse to? Čemu? V vsem tem – kje je kaj
tebe?
Tudi Ismenin odgovor na to je povsem sodoben:
Ismena:
Ne vem, ne vem, ne vem.
O, prepametni, da bi ohranili vero v
bogove,
prešibki, da bi verovali vase.
Kje sem pravzaprav in kdo sem?
Kje je tu živi človek? Kaj je res mrtev
tebanski dvor?
Ostane še vprašanje, kdo je Paž, vzor čiste uporniške energije, ki na koncu pobegne v svobodo med čedalje glasnejšimi in ušesom kar neprijetnimi zvonovi. Nekatere uprizoritve so ta konec preskočile in se končale z Antigonino smrtjo, torej brezprizivno vzpostavitvijo zakona zmagovalcev nad etičnim imperativom pietete oziroma svetosti življenja. Obe možnosti sta zelo zgovorni in povesta marsikaj o vsakokratni historični percepciji Smoletove mojstrovine. Zato pred letošnjo jesensko mariborsko uprizoritvijo še zelo mladega režiserja Jake Andreja Vojevca pričakovanja ne bi mogla biti večja. In onkraj nje v letih, ki prihajajo, in v katerih bo Slovenija le še bolj vpeta v globalizirani svet – kdo bo Kreont, bomo še imeli Paže ali bodo Antigono neopazno pozabili Tejreziji in Hajmoni?
Kot najbrž vsaki generaciji se tudi naši zdi, da je svet danes bolj zapleten kot prej. A vseeno je najdoslednejše sodobno branje Antigone verjetno tisto, ki skuša najti v njej Kozakovo aktivno moralno in eksistencialno zavezano človečnost – seveda obogateno z vsemi pogojniki izkušnje totalitarizmov dvajsetega stoletja, a z enako brezkompromisnim etičnim imperativom, kot ga Antigona pooseblja že od Sofokla, v Sloveniji pa izvirno in literarno briljantno s Smoletovim vztrajnim iskanjem smisla za neko misel.
Pogledi, 7. april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
