Siniša Gačić, novinar in režiser
Sčasoma sem dojel, da se cenzuriram
Foto: Roman Šipič
26. 09. 2014
Na nedavno zaključenem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je vesno za najboljši film prejel dokumentarni celovečerni film Boj za. Njegov avtor Siniša Gačić pravi, da ga je pri nastajanju filma najbolj preganjalo vprašanje, zakaj se kljub številnim družbenim problemom soočamo z mankom ideje možne alternative.
Naj začnem z manjšo provokacijo. Si nagrado pričakoval? Namreč, zdi se mi, da so se časi bistveno spremenili in da je danes skorajda družbeno oportuno kritično razmišljati o »zveri kapitalizma«, govoriti o brezpravnem delavstvu.
Ne, seveda ne, o vesni za najboljši film ni nihče razmišljal. Ko so nas poklicali, naj se vrnemo v Portorož, kar je nedvoumno pomenilo, da so nam dodelili eno izmed festivalskih nagrad, so se Mihi Črnecu, producentu filma, že ob misli, da smo prejeli nagrado za najboljši dokumentarec, zasolzile oči. Vesna za dokumentarni film je bila največ, kar smo pričakovali, in že z njo bi bili presrečni.
Opozoriti velja, da je vesna za najboljši film praviloma dodeljena igranim celovečercem in da v zgodovini te nagrade poznamo le dve ali tri izjeme (animirani film Socializacija bika in dokumentarni Otroci s Petrička). Z Bojem za si torej dosegel nekaj res izjemnega. Pa vendar – bi lahko na takšno odločitev žirije vsaj v določenem pogledu vplivala tudi spremenjena družbena klima?
Misliš reči, da so danes tovrstni protesti oz. protestniki družbeno bolj sprejemljivi?
Da se o njih več in z odkrito naklonjenostjo govori. O tem ne nazadnje priča že pogled na letošnjo filmsko produkcijo. Takrat, v času protestov, pa se je ta zid šele prebijal in če so se takrat protestniki komu morda še zdeli naivni idealisti, je danes povsem jasno, da to še zdaleč niso bili.
»Okupacija se je nenadoma iz družbenopolitičnega spremenila v osebno-socialni projekt.«
No, tudi mediji so tu opravili svoj del naloge: spominjam se, da so protestnike ne le korektno obravnavali, pač pa so jim bili celo naklonjeni in so dogajanje res obširno pokrivali. Vseeno pa mislim, da so te spremembe v družbeni klimi predvsem posledica spremenjenih okoliščin, razmer, v katerih zadnja leta živimo. Te so nas pripeljale do tega, da več in bolj odkrito govorimo o vseh teh stvareh. Vsi ti problemi, ki so se sprva morda zdeli še precej abstraktni, so nenadoma postali realni, konkretni, njihov vpliv ljudje vsak dan občutijo na lastni koži. Zato jih tudi ni več mogoče pretentati z nekim meglenim, abstraktnim udrihanjem po kapitalizmu.
Zdi se mi celo, da so takrat protestniki premogli več poguma in kritičnosti oz. političnega realizma kot nekatere stranke na politični levici, ki le ponavljajo mantro o zlobnem kapitalizmu, medtem ko udejanjajo nekakšno neoliberalno »socialdemokratsko« politiko. Prav protestniki so bili namreč tisti, ki so začeli govoriti o bančni črni luknji, slabih kreditih in netransparentni privatizaciji, oni so začeli opozarjati na problem evropskega juga.
Kako si pristopil k projektu? Si imel vnaprej razdelano idejo, kam hočeš pripeljati »zgodbo«, ali si se preprosto odločil, da postaviš kamero in slediš dogajanju?
Ko sem se vpisal na filmsko režijo, mi je bilo že povsem jasno, da me zanima izključno dokumentarni film, posebno t. i. direktni film. Določen izsek realnosti sem hotel podati prek zgodbe, jo posneti kot igrani film. Tako sem se že med samim snemanjem odločal za reze, za sprotno montažo, za kadriranje, razmišljal sem o osi pogovora ...
Tudi zvok sem snemal neposredno, s čimer sem imel še največ težav. Tonsko sem namreč lahko posnel le tisto osebo, v katero sem imel obrnjeno kamero oziroma fotoaparat (mikrofon je bil priključen nanj). Boštjan Kačičnik, tonski mojster, mi je sicer predlagal, da bi imel mikrofon pričvrščen na čelado, a ta ideja, čeprav bi bila brez dvoma uporabna, se mi je vseeno zdela malce čudaška.
Omenil si, da si se snemanja lotil brez vnaprej spisanega scenarija. Si imel skicirane vsaj smeri, kamor bi lahko krenila zgodba. Osebno se mi na primer zdi nadvse posrečeno to, kako jo vpneš v širši družbeni kontekst.
Ne, nisem jih imel. V izhodišču je bilo pravzaprav le eno vprašanje, ki me je že dolgo preganjalo. Namreč, zakaj se kljub številnim družbenim problemom soočamo z mankom ideje možne alternative? Ideje drugačnega možnega sveta, družbene alternative, ki bi ne nazadnje povezala teh 99 odstotkov družbe.
In potem se pojavijo protestniki, ki zasedejo prostor pred Borzo in v tej avtonomni coni poskušajo udejanjiti prav idejo družbene alternative, to je neposredne, nepredstavniške demokracije. Vpeljali so namreč t. i. delavnice, nekakšne laboratorije za preverbo in konkretizacijo zamisli, ki so se porodile na razpravah skupščine. Na teh je lahko s svojimi zamislimi sodeloval prav vsak. Toda sčasoma je začelo na skupščine in delavnice prihajati vse več ljudi, ki so pričakovali, da se bodo tam reševali njihovi osebni problemi in travme.
Najbrž ni prav nihče pričakoval, da bo okupacija ploščadi pred Borzo trajala večno. A čeprav se je zaključila brez konkretnega dosežka, se zdi tvoja zaključna misel, zajeta v podobi kurišča, klade lesa, ki jo zajame ogenj (iskra upora, sprememb), izrazito optimistična.
Če na proteste in okupacijo gledam z današnje perspektive, se mi zdi, da je tisti začetni zanos precej hitro izpuhtel, da se je relativno hitro zgodil tisti prelom, ko je postalo očitno, da so parcialni interesi tam sodelujočih posameznikov zasenčili kolektivne. Tega si takrat seveda nismo hoteli priznati. A če pomislimo na to, da se je ta protest začel brez konkretnega, jasno artikuliranega cilja, da so se zahteve in rešitve oblikovale šele tekom protestov oziroma med procesom okupacije ter da se je večina sodelujočih zavedala, da rezultatov njihovega delovanja vsaj še nekaj let ne bo ... potem to obdobje intenzivnega dela še zdaleč ni tako kratko.
Te dejstvo, da tudi sam nisi vedel, čemu greš nasproti, kam se bo razvila zgodba, ni oviralo pri delu? Ti vzbujalo celo pomisleke?
Pravzaprav ne, je pa res, da sem moral temu prilagoditi svoj pristop. A zdi se mi, da sem našel posrečeno rešitev. Naj pojasnim: vzemimo na primer film Blokada, hrvaški dokumentarec o zasedbi zagrebške Filozofske fakultete, ki je tako vsebinsko kot formalno podoben Boju za. A med njima je ena temeljna razlika: v Blokadi imajo protestniki jasen cilj, zahtevo po ohranitvi brezplačnega študija, prav tako je jasno opredeljen njihov glavni antagonist, antijunak filma, to je minister za šolstvo. Mi pa nismo imeli jasno opredeljenega ne cilja ne glavnega antagonista. Zato sem ta osnovni konflikt z boja za idejo premaknil na boj za ohranitev kampa oziroma za vzdrževanje kontinuirane okupacije.
Tako je bil moj cilj predvsem ta, da pokažem dinamiko poteka okupacije, da pokažem, kako je do preloma prišlo takrat, ko so angažirani postali manjšina prebivalcev kampa. S tem se je namreč nehalo iskati rešitve in alternativo obstoječi družbi, v ospredje pa je stopilo krpanje posameznikovih travm in ran. Ali, če povzamem: okupacija se je nenadoma iz družbenopolitičnega spremenila v osebno-socialni projekt.
Praviš, da so se angažirani člani precej hitro zavedeli tega, da protest izgublja tako svojo moč kot tudi družbeno širino. Prav ta obrat od usmerjenosti v širši družbeni prostor k parcialnim, skoraj intimnim problemom posameznika film zelo lepo prikaže. Zakaj se je torej okupacija kljub vsemu tako dolgo zavlekla?
Hja, njena dolžina je v bistvu rezultat izvornih stremljenj protestnikov – udejanjanja neposredne demokracije. Na skupščinah je lahko sodeloval vsakdo in vsak konkreten predlog je doživel enakovredno obravnavo. Rekel bi lahko, da je angažirani del protestnikov že po kakšnih dveh mesecih trezno ugotovil, da tako zunanje okoliščine (nastop vse ostrejše zime, na primer) kot tudi osip med aktivnim članstvom kličejo k temu, da se s protest zaključi. A kaj ko so bili tu tudi določeni posamezniki, ki so v preživljanju svojega časa na okupiranem območju našli uteho oziroma prostor, kjer so lahko izkričali svoje frustracije. Ti so jasno izrazili željo, da bi z okupacijo nadaljevali, čemur se angažirani del ni ne mogel ne želel zoperstaviti.
Kako pa z današnje perspektive gledaš na lastno držo, na tvoj odnos do protesta v času snemanja filma: si bil dosledno le avtor, ki beleži in išče zgodbo, ali je bilo v tebi vendarle tudi nekaj aktivista?
Priznati moram, da sem sčasoma dojel, da sam sebe cenzuriram. Seveda to ni bilo zavestno, racionalno dejanje. Tega, da s protestniki iskreno simpatiziram, preprosto nisem mogel prikriti. Zato sem se – seveda ne načrtno – izogibal na primer temu, da bi protestnike prikazal v nerodnih položajih. Nič drastičnega, a vsaj na začetku sem verjetno namenoma spregledal kak konflikt znotraj skupnosti.
Ko pa je pozneje, z redčenjem vrst tistih, ki so bili resnično angažirani, predani iskanju rešitev, postopno postajalo vse bolj jasno, da ti konflikti niso več le izolirani primeri, pač pa trenutki, ki tlakujejo pot h koncu protestov, kamere seveda nisem več obračal vstran.
Okupacija je trajala skoraj pol leta in večino tega časa si bil zraven. Koliko materiala si pravzaprav imel na koncu? Predvidevam, da je bilo tega (kljub »režiji« že med samim snemanjem) kar veliko.
Enormno: 120 ur posnetega materiala. S sošolko Katarino sva ga pregledovala 14 dni (z željo po njegovi organizaciji in indeksiranju prizorov), po 8 ur na dan, pa še nisva v celoti prišla skozi. Pa tudi potem, ko sem ga res natančno popisal in indeksiral, sva z Zlatjanom Čučkovom film montirala več kot eno leto.
Poti do projektov so pri nas že sicer (pre)dolge. Je aktualnost, ki je ena najbolj zaželenih lastnosti v tej zvrsti, pri nas sploh mogoča?
To je res eden večjih problemov. Na primer, s tem filmom, vsaj če nanj gledamo s perspektive dogajanja v mednarodni areni, malenkost že zamujamo. Kot smo lahko videli na prizrenskem DocuFestu, najpomembnejšem tovrstnem dogodku v širši regiji, so na globalni ravni že danes aktualne povsem druge in drugačne teme. Zdaj so najbolj zaželena dela, ki obravnavajo Bližnji vzhod, ki prinašajo razčlembo tamkajšnje zapletene družbenopolitične realnosti, torej dela, ki se obračajo h Gazi, Isisu ...
Sam sicer vedno iščem zgodbe, ki so izrazito vpete v neko lokalno okolje. A treba je najti take, ki bodo zanimive in bodo pritegnile tudi širšo mednarodno javnost. Nam je to večinoma sicer uspelo, a zanimiva je bila tudi reakcija neke kosovske novinarke oziroma sodelavke ene njihovih nevladnih organizacij. Preden je videla film, je kolegico vprašala, o čem govori. Ko ji je ta pavšalno odvrnila, da o nekih protestih v Sloveniji, se je kosovska novinarka začudeno odzvala: »Pa šta se bre ovi bune?«
Kakšen pa je bil sicer odziv tujega festivalskega občinstva?
Moram reči, da so bile nekatere reakcije prav zanimive. Neka grška kritičarka, ki piše knjigo o novem dokumentarizmu na Balkanu, mi je rekla, da še nikoli ni videla bolj »dolgočasne revolucije«. Tujcem preprosto ni jasno, da je boj lahko tudi takšen, da lahko celo antiglobalistični protesti potekajo mirno in da se minister s protestniki lahko pogovarja tudi brez spremstva varnostnikov. Tako da lahko brez zadržka rečem, da jim je bilo delo nadvse zanimivo. No, zato pa so v njem pogrešali protestniški zanos.
Kakšna pa bo njegova usoda doma? Bo dobil priložnost, da prevzame vlogo nekakšnega podaljška teh protestov, da ponovno pozove k razmisleku o družbeni alternativi?
Za zdaj še ne vem natanko. Trenutno smo povabljeni le v Kino Udarnik v Mariboru. A srčno upam, da si ga bo mogoče ogledati vsaj v kinodvoranah art kino mreže. To bi bilo že veliko.
Pogledi, let. 5, št. 18, 24. september 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
