Jean-Claude Carrière, pisatelj in scenarist
Potujoči pripovedovalec
Foto: Uroš Hočevar
26. 06. 2012
Jean-Claude Carrière je predvsem pisec filmskih scenarijev, nekoliko tudi gledaliških iger, po potrebi vskoči kot igralec ali celo režiser. Svet filma ima v malem prstu, ne obvlada le obrti, temveč je hodeča enciklopedija anekdot o vseh velikih imenih od Jacquesa Tatija do Michaela Hanekeja. Ko spregovori, mu vsi prisluhnejo – ker ve, da je kljub tehničnim možnostim, ki jih ponuja film, še vedno zgodba tista, ki pritegne. V živo spominja na davno izumrlo vrsto: na potujoče pripovedovalce zgodb iz antične Grčije. V Maribor je prišel na povabilo tamkajšnjega SNG Drama in Francoskega inštituta iz Ljubljane.
Danes je vstal ob pol štirih zjutraj, je vršalo med spremstvom, ko so ga dobrih dvanajst ur pozneje naposled pripeljali v kavarno pred mariborsko Dramo, kjer da bo na voljo za intervjuje. Bolj na kratko, se ve, kajti čez slabe pol ure ima predavanje in poleg tega se osemdesetletnika ne spodobi izžeti do konca. Ampak osemdesetletnik ni kazal znakov izčrpanosti ne za kavarniško mizo ne za govorniškim odrom v Kazinski dvorani, izza katerega je najprej vstal in povabil občinstvo, naj zasede prazne prve vrste. Nekaj sugestivnega, a obenem dobrodušnega je bilo v njegovih besedah »Kar pridite, ni nevarno!«, da so se ljudje drug za drugim presedali. Potem je sedel še sam in začel govoriti. Kar je sprva zvenelo kot pozdravni nagovor – navsezadnje je poleg Jean-Clauda Carrièra sedel dr. Stojan Pelko, ki bi mu moral postavljati vprašanja –, se je sprevrglo v 45-minutni monolog, med katerim polmraka v dvorani niso razsvetljevali zasloni mobitelov, tišine pa ni prekinjal klepet iz občinstva. Prisluhnil mu je celo spraševalec, saj mu drugega ni preostalo.
Jean-Claude Carrière je eden tistih, ki je globalizacijo živel, že dolgo preden so iznašli to besedo. Leta 1968 sta z Milošem Formanom poskušala pisati scenarij v Mehiki, pa ni šlo, zato sta se prestavila v New York, kjer jima delati niso pustili hipiji s svojimi zavest razširjajočimi obredi. Naslednja postaja je bil Pariz, ki maja '68 prav tako ni bil najbolj miren kraj za ustvarjanje. Naposled sta se odpravila v Prago, za katero je Forman zatrjeval, da je mirna kot le kaj, toda avgusta istega leta so tjakaj prodrli sovjetski tanki! To je le ena od resničnih anekdot, s kakršnimi je Carrièrovo življenje posejano tako na gosto kot imena vseh velikih režiserjev, s katerimi je delal: Jacquesa Tatija je spoznal še kot študent, potem je dolgo časa tvoril kreativni dvojec z Luisom Buñuelom (Lepotica dneva, Diskretni šarm buržoazije, Mračni predmet poželenja), sodeloval z Volkerjem Schlöndorffom (Pločevinasti boben po romanu Güntherja Grassa, Swannova ljubezen po Marcelu Proustu), z Andrzejem Wajdo (Danton), Philipom Kaufmanom (Neznosna lahkost bivanja po Milanu Kunderi), Louisom Mallom (Milou en mai), pri snemanju filma Chinese Box, za katerega je napisal scenarij, je sodeloval s slovenskim direktorjem fotografije Vojkom Filačem, napisal je scenarij za Cyrano de Bergerac po Rostandovi predlogi …
Nekoč sem potoval v deževni pragozd ob Amazonki, da bi podrobneje spoznal eno tamkajšnjih plemen, ki so ga pravkar odkrili. Živeli so kot v kameni dobi, pred uporabo železa, doda Carrière in oči se mu svetijo, kot da ne bi tega najbrž že nevemkaterič pripovedoval, predvsem pa, kot da ne bi bil že več kot dvanajst ur na nogah. V enem od intervjujev je dejal, da je poleg vina, ki ga pije rad, a v zmernih količinah, njegova edina droga delo, le takrat da pozabi, kako mineva čas. Tudi zdaj je slišati v zanosu: »Da bi napisal scenarij, sem moral ugotoviti, kaj ti Indijanci počno ob večerih. Začelo se je temniti in počasi so se zbrali vsi člani plemena, posedli in si začeli pripovedovati zgodbe, pripovedke o svojih prednikih. Tako je bilo vsak večer. Mrak je razpredal svoje niti, v zraku pa je odmevalo od tleskanja, mlaskanja, cvrčanja in ostalih zvokov, s katerimi so poskušali oponašati like, ki so nastopale v njihovih zgodbah.«
In tudi Kazinska dvorana je tisti čas spominjala na vas v amazonskem pragozdu: ljudje so imeli poglede prikovane na pripovedovalca, ki je sedel za mizico, za njim pa je bilo razpeto veliko belo platno, na katerega niso projicirali filma, a tudi če bi ga – je bilo dogajanje pred njim bolj zanimivo. Primerjali bi ga lahko s televizijskimi oddajami iz začetnih let tega medija, ki niso premogle prav veliko sofisticirane tehnične opreme, a so bile prav v svoji praobliki tem bolj učinkovita vaba za gledalce.
Najbrž ni naključje, da je poleg filma ena velikih Carrièrovih fascinacij knjiga. Pohvali se lahko z domačo knjižnico z več kot 25.000 naslovi, med katerimi je nekaj dragocenih raritet. Dve do tri minute mu vzame, da najde knjigo, ki jo hoče, je povedal v nekem intervjuju. Ne, v moji knjižnici ni reda, ni ga hujšega kot red, ko je treba kaj najti, je še dodal.
Še nekaj zbira in proučuje z enakim žarom kot knjige: mite. Najprej iz indijske hinduistične tradicije (Mahabharata), potem tudi iz bližnjevzhodne – v gledališko igro je skupaj s prijateljem Petrom Brookom, britanskim gledališkim magom, predelal pesnitev iranskega sufija Farida Al-Din Attarja iz leta 1177. V njej se ptice pod vodstvom Smrdokavre odpravijo iskat svojega kralja Simorgha, v resnici pa spoznajo, da so odgovori na vsa vprašanja, ki jih iščejo, v njih samih. Jean-Claude Carrière si je za zaključek obiska v Mariboru ogledal predstavo Zborovanje ptic v režiji Jerneja Lorencija. Potem je odletel nazaj v Pariz, ker da ima polne roke dela in mu urnik ne dopušča predaha.
Kaj ste nazadnje zapisali v svoj slavni zvežčič, kamor si zapisujete prigode in prizore, ki jih doživite spotoma, pa so vredni, da jih vključite v kakšen film? Je kaj vzbudilo vašo radovednost na poti od Pariza do Maribora?
Hm, naj pomislim. Nazadnje sem si zapisal par stavkov, ki sem jih prestregel na pariških ulicah in v metroju. Sicer pa nimam enega samega zvezka, na stotine jih je, že kakšnih petnajst, dvajset let si tako zapisujem. Le kateri prizor me je nazadnje začudil? Aha, že vem: videl sem mamo z otrokom na hrbtu, ki mu je dajala piti po steklenički, tako da je steklenico, medtem ko je hodila, samo nagnila nazaj. A to ni za v scenarij, to je eno izmed tistih malih presenečenj, ki vam jih pripravi resničnost in jih ne kaže zlorabljati.
Kateri izmed postopkov je za vas lažji: napisati scenarij po knjižni predlogi ali samostojno?
Enako je, končni rezultat mora biti film. Toda v bistvu je težje pisati po knjižni predlogi, ker potrebujete nekaj časa, da se odtrgate od izvirnika in napisano prelijete v film. Nekatere knjižne predloge so namreč take, da nimajo filmskega potenciala, ne premorejo zgodbe, ki bi se jo dalo spraviti na platno. In skrivnost ni toliko v tem, da je treba najti primerno izhodišče, zanimivih začetkov je na pretek, treba je najti izhodišče, iz katerega se zgodba lahko razvije, da se lahko zgodijo vsi preobrati in dramski zasuki.
V filmskem svetu niste vtisnili pečata samo kot scenarist, poskusili ste se tudi kot režiser in se nekajkrat pojavili pred kamero kot igralec, nazadnje v Kiarostamijevi Overjeni kopiji, kjer igrate »možaka s trga« (ki da nepozaben nasvet glavnemu junaku, očitno na bojni nogi s svojo soprogo: »Samo roko ji položite čez ramo. Nič drugega ne pričakuje od vas, samo to kretnjo. Karkoli je bilo med vama, in tega si niti ne želim vedeti, vse bo pozabljeno, če ji boste položili roko na ramo.«). Kako ste se znašli v tem filmu?
S Kiarostamijem sva že zelo dolgo dobra prijatelja, spoznal sem ga, ko mu je bilo kakšnih trideset let, poleg tega je moja žena Iranka, pogosto hodimo v Iran. Bil sem na eni njegovih fotografskih razstav v Teheranu, ko me je povabil, da bi igral v njegovem novem filmu. Privolil sem, a sem ga vendarle vprašal, za kakšno vlogo gre in kaj bom moral narediti, saj ga še nikoli nisem videl delati kot režiserja. Kiarostami mi je rekel: »Izberi si ženo!« Izbral sem si neko igralko, Agathe Nathanson, ki je v resnici soproga mojega prijatelja Jean-Pierra Mariella, prav tako igralca. Vprašal sem ga, ali mi jo posodi za tri do štiri dni, za snemanje v Toskani. Vzemi jo za stalno, je vzkliknil prijatelj. V Toskani sem prvi dan snemanja samo gledal – za scenarista je namreč nadvse koristno, če si od časa do časa ogleda, kakšne težave s svojim scenarijem povzroča igralcem. Poleg tega je zabavno včasih preiti na drugo stran kamere …
Ko ste v šestdesetih in sedemdesetih letih s Petrom Brookom odkrivali Mahabharato in jo po petnajstih letih predelali v gledališko igro, ste orali ledino, vzhodnjaške filozofije so bile zahodnjakom tedaj še neznane. Danes so ne le dobro znane, tudi budizem, o katerem ste spisali knjigo na podlagi pogovorov z dalajlamo (Moč budizma, pogovori z dalajlamo – na voljo tudi v slovenskem prevodu, op. p.), temveč kar vsakdanje, če ne celo banalne …
Mislim, da morate biti pri uporabi izraza »poznati« – sploh, kadar ga navajate skupaj z religijo – previdni. Opozoriti moram tudi, da me religija na zanima preveč. Prepričan pa sem, da nam lahko veliko pove o tistem delu človeškega obstoja, ki zadeva irealno in to je tisto, kar me pritegne. Sicer pa sem stik z dalajlamo navezal prav zaradi Mahabharate, katere bistvo je sicer hinduizem; ko je izvedel, kaj počnem, me je poklical in povabil k sodelovanju. Veste, obstaja namreč razlaga – ki jo bo v časopisu mogoče malce teže prikazati –, po kateri je osnova hinduizma in budizma skupna. Primerjali bi jo lahko s stisnjeno pestjo z iztegnjenim kazalcem, hinduizem je pest, budizem pa kazalec, ki nam kaže pot. Hinduisti ne bi bili preveč navdušeni … Toda res je, da je hunduizem religija z ogromno božanstvi, z dogmami itn., medtem ko je budizem mnogo bolj odprt in prijazen. Budizem bi skorajda lahko označili za neke vrste identiteto. Ozračje v budističnih skupinah, kamor sem pogosto zahajal, je zelo prijetno, sproščeno, ne poznajo krsta, budistom ni treba znati katekizma na pamet ipd.
Vas je kdaj zamikalo, da bi naredili ekranizacijo Svetega pisma?
Ne, monoteistične religije me ne zanimajo. Del dogme postane tako pomemben, da zakrije resničnost … Poleg tega so takšne religije mnogo manj odprte kot, denimo, budizem. Ne, vsa tri velika verstva, poleg krščanstva še judovstvo in islam, me ne zanimajo, niti ne vem, kako bi jih priredil za film. Nekoč sem sicer z nekim režiserjem poskušal napisati scenarij po Jezusovem življenju, vendar bi se zgodba začela v trenutku, ki se srečajo pisci Evangelija in se začnejo pogovarjati, kaj bodo napisali o Jezusu. To se mi je zdelo precej zanimivo, a je ostalo na ravni vaje v mišljenju, kot bi rekel Einstein. Scenarija nismo dokončali.
V soavtorstvu z Umbertom Ecom ste napisali tudi knjigo z naslovom This is Not the End of the Book (To ni konec knjige), v kateri med drugim omenjate, da lahko na človeka vplivajo tudi knjige, ki jih ni prebral. Bi lahko kaj takega trdili tudi za filme – katerih niste videli, pa so vseeno naredili vtis na vas?
Pa saj tudi nekaterih knjig Umberta Eca nisem prebral, pa so vseeno precej vplivale name! Kar pa se tiče filmov, je tudi to mogoče. Meni se sicer ni zgodilo, sem se pa nekoč odločil narediti nek poskus: na kosilu v Rimu z Louisom Mallom sem se zapletel v razpravo o filmu Gepard (Gattopardo režiserja Luchina Viscontija). Zelo živo in argumentirano, enemu od naju je bil film všeč, drugemu pa ne, vsi so nama prisluhnili. Potem pa me je v nekem trenutku obšel dvom in vprašal sem ga, ali je videl ta film. Rekel je: »Ne, pa saj ga tudi ti nisi!« Morda bi se razprava zasukala v povsem drugo smer, če bi si film zares ogledala – res pa je, da sva brala ocene. Kakorkoli, pomembna je podoba, ki si jo človek ustvari o filmu ali o knjigi, ki jo je prebral pred dvajsetimi leti – to je tisto, kar ostane. Medtem sem si Geparda ogledal!
Kateri od obeh medijev, film ali knjiga, po vašem mnenju bolj učinkovito kljubuje minljivosti?
Shranjevanje je bilo od nekdaj eden od problemov pri filmu. Vedeti morate, da se kinematografske ustanove po vsem svetu danes spet zatekajo k hrambi filmov v klasični, analogni obliki na kolutih – to je najbolj zanesljiva oblika. Devedeji, ki jih poznamo danes, bodo čez petnajst let neberljivi, ne bo več softvera. Tudi v šoli filmske umetnosti Femis (École nationale supérieure des métiers de l'image et du son) v Parizu, ki sem jo ustanovil, je bila ena večjih težav, kako shranjevati filme. Knjige so mnogo bolj prikladne za shranjevanje in tudi prenašanje. Govorim seveda o klasični knjigah, ne o elektronskih. Pri slednjih se namreč tudi pojavlja problem shranjevanja, poleg tega, da so snovi, ki jih uporabljajo pri izdelavi bralnikov, toksične, je težava tudi v tem, da takšne knjige kmalu ne bodo več berljive … Knjižnice si ne moreš ustvariti samo z e-knjigami!
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
