Jernej Šugman je Ata Ubu
Česa takega še nisem počel
Foto: Jure Eržen
31. 01. 2016
Včeraj je bila v SNG Drama Ljubljana premiera Kralja Ubuja Alfreda Jarryja v režiji Jerneja Lorencija. Kompilacija absurda, ludizma in groteske izrisuje figuro razvratnega in oblastniškega kralja Ubuja, čigar izrojenost, arogantnost in hudomušnost so, kakor da neposredno sposojene iz današnjega realnega (političnega) sveta. Z naslovno vlogo se je spoprijel Jernej Šugman.
Kralj oziroma Ata Ubu je nevaren, zloben, neuravnovešen človek, ki je obenem komičen, človeški, dostopen. Lahko bi rekli »naš« človek, krvav pod kožo, zabavljač, duhovitež, ki pa sočasno kot za šalo seka glave. Zasvojen z oblastnostjo, zaslepljen z močjo, a s skrajnim pomanjkanjem odgovornosti in vesti.
Primož Vitez, ki je dramo prevedel, nam je povedal, da Jarry sploh ni pravi avtor Ubuja, ampak ga je baje ukradel nekemu prijatelju in ga objavil kot svojega. Se pravi, da je že na začetku vse skupaj postavljeno pod vprašaj. Da nič ni absolutno, da je v vsem skupaj nekakšen dvom, nekakšen psevdoteater. Njegov cilj naj bi bil predvsem šokirati javnost z drznostjo, menjavo atmosfer, pretirano svobodo v izražanju, krutostjo in vulgarnostjo. V tem je baje uspel. Tudi mi se 120 let pozneje sprašujemo, kaj je tisto, kar bi danes izzvalo podobne odzive. Jernej Lorenci nas je pripravil do tega, da iščemo duha Jarryjevega Ubuja. Koliko Ubuja se skriva v meni? V vsakem od nas? V čem se skriva moje ubujevstvo. Besedilo nam služi le kot inspiracija, kot odskočna deska za popolnoma samosvojo predstavo, ki se od besedila v marsičem oddaljuje.
Režijski pristop, kakršnega omenjate – določen dramski tekst le kot odskočna deska, inspiracija – se dandanes zdi nujen. Pa ne za to, ker bi se z njim za vsako ceno hoteli zoperstaviti avtorjem/dramatikom, temveč zato, ker morda le tako zmore gledališče učinkovati kot živ in aktualen medij, ki gre v korak s časom. Kaj vam takšen pristop pomeni kot igralcu in kako vas »prisili«, da drugače kot sicer problematizirate svoj lik in sebe izvajalca kot takega?
Takšna uprizoritev, ki jo delamo zdaj, je zame nekaj novega, česa takega še nikoli v življenju nisem počel. Moje mnenje je, da nas v gledališču zanima gledališkost. Nikoli ne hodimo gledat besedila, ampak način, kako je to interpretirano. Besedilo vedno jemljemo kot oporo, zato da lahko spregovorimo o samem sebi. V sebi čutim in nosim nekakšno silo, ki želim, da privre na dan. Ali to silo plasiram skozi besedo, skozi ples ali masko, skratka, na kakršen koli način že, je zame popolnoma vseeno. Po mojem mnenju je vse lahko gledališče, vse, kar nosi dramsko napetost – to pa seveda še zdaleč ne vzpostavlja samo besedilo, ampak karkoli na odru.
Sam sem produkt devetdesetih let, ko se je v Drami izrazito delalo »tekstualno gledališče«, no, saj je tudi tokrat v Kralju Ubuju ogromno besedila in veliko govorimo, ampak na docela drugačen način. Veliko je raziskovanja in iskanja, črpanja iz sebe, ki potekajo skozi improvizacije. Ta dobljena stanja cepimo na Kralja Ubuja, pravzaprav iščemo neko okvirno stanje in vzporednice. Zgodbe o kraljih (njihovi vzponi in padci) so zmeraj zanimive, najbrž zato, ker je vsak človek kralj, če ne drugega, kralj svojega življenja. Tudi jaz samega sebe želim v posameznih situacijah, recimo v gledališču ali pa tudi v zasebnem življenju, vzpostavljati kot kralja, sočasno pa se tudi rušim. Predvsem z raznimi dvomi v to, kar počnem, kako živim. A obenem si ves čas želim biti na krilih nekega kraljestva.
Dvomiti vase, obenem pa vselej dvomiti tudi v dramsko predlogo in jo ravno zato korenito prevprašati, raziskati skozi tehnike improvizacije in navsezadnje do nje vzpostaviti jasna (igralska/režijska/zasebna) stališča, se kaže kot ne le dobrodošel, ampak še kako prepotreben pristop.
»Sam v času študija velikokrat kolebam med stanji, ko imam občutek, da bo nekaj genialno, in tem, da bo katastrofa. Kako je majhen ta korakec!«
V Kralju Ubuju jemljemo glavni motiv, ki pa je narejen/spisan po principu totalnega ludensa, k svojevrstnemu uprizoritvenemu ludensu pa teži tudi naša postavitev. To, kar počnemo, je izjemno tvegano, tega se zavedam, me pa obenem to tveganje izjemno privlači. Smo tik pred tem, da lahko »pogrnemo«. Ampak navsezadnje, ali ni tako pri vsakem ustvarjanju uprizoritve – da si tik pred tem, da pogrneš do konca, in hkrati en korak do tega, da bo izvrstno. Sam v času študija velikokrat kolebam med stanji, ko imam občutek, da bo nekaj genialno, in tem, da bo katastrofa. Kako je majhen ta korakec! Če ne verjameš v to, kar na odru počneš, predstava lahko izpade popolnoma banalna, če pa popolnoma verjameš vanjo, potem banalnost izgine (ena takih »občutljivih« uprizoritev je v mojem primeru zagotovo Ko sem bil mrtev). Banalnost ni v stvari, ki jo počneš, ampak v odnosu do stvari. Odnos je ključen, ne pa tema. Dobro besedilo še nikoli ni zagotavljalo dobre uprizoritve. Mogoče celo obratno: velikokrat se nam je zgodilo, da smo zaradi prepričanja, da bo neko izvrstno besedilo samo po sebi vse povedalo in da zato nam samim tu ni veliko treba pripomoči, na neki način uničili predstavo. Ključno je dogajanje, dejanje, doživljanje, odnos. To je tisto, kar vleče, kar je pomembno, in v to moramo vlagati. Tema drame za moje pojme ni pomembna oziroma je drugotnega pomena.
Kot pravite, sama tema ni na prvem mestu, toda tokrat vseeno bije v oči podoba Ata Ubuja, njegov način delovanja in mišljenja. Karakterna past Ubuja je ta, da je ljudski, a hkrati zahrbten, zlorablja svojo prismojenost in s tem vzbuja simpatijo, medtem ko sočasno v ozadju snuje zločine. Tak profil klovnovskih »politikov« in oblastnikov ni nov izum, je pa vsekakor dandanes še kako živ in aktualen. Ta »ludens«, ki ga omenjate, navsezadnje ni zelo daleč od današnje družbenopolitične realnosti.
Meni se zdi Ata Ubu fascinanten človek. Ker je tako plastičen, neposreden, vulgaren, obenem pa tako strašno prestrašen. Prav v tem strahu se mi zdi moderen človek. Strah ga docela determinira, kar je zelo v stilu današnjega časa, kjer nas strah popolnoma obvladuje. Ko gledamo vse te oblastnike, imamo občutek – čeprav so jih polna usta o namerah za javno dobro – da jim gre vedno samo za lastne interese. S čimer ni nič narobe, saj smo takšni pravzaprav vsi. Težave si nakopljemo, ko se deklariramo za etično čiste, s čimer je na primer začel svojo politiko naš premier Cerar, pa tudi mnogi pred njim. Po mojem gre predvsem za ego in egoizem, in za strah pred izgubo moči, vpliva, strah pred smrtjo. V tem se mi zdi drama Kralj Ubu in še posebej lik Ata Ubuja absolutno sodoben in fenomenalen. Všeč mi je razkorak med občutkom moči in občutkom strahu, ti dve skrajni strašnosti, ki pri njem skačeta od prizora do prizora. Kako se obnaša, kadar mu veter piha v jadra, in kako, kadar mu piha v nasprotno smer. Ta razkorak je pri njemu fascinanten, ta pozaba, da v trenutku moči popolnoma pozabi na vse, kar je govoril takrat, ko ga je bilo strah, in ko je prestrašen, popolnoma pozabi na vso moč, ki jo je imel še dve minuti prej. Ta pozaba je zelo zgovorna in simptomatična za današnji čas.
Sicer pa z režiserjem Jernejem Lorencijem pravzaprav do zdaj niste veliko sodelovali. Sklepam, da vam delo z njim odpira marsikaj novega, drugačnega, nepreverjenega, da gre za specifične načine mišljenja in ustvarjanja gledališča …
Lorencijeva sposobnost, kako narediti ekipo iz povsem raznorodnih osebkov, ki nato dihajo skupaj za isto stvar, se mi zdi neverjetna. In to mu uspe z nekim mirom, toleranco, brez prisile, gre za nekaj lepega in čistega. Pri tem mu veliko pomaga tudi njegov asistent in koreograf Gregor Luštek, njegove vaje (ki so vsakič uvod v vaje z režiserjem) so na videz preproste, a mu uspe, da nas fino preparira, ogreje, vzpostavi nekakšno intimo.
Na Lorencijevih vajah imam občutek, da je vse mogoče. Vaje zastavi zelo široko in zato zavlada občutek nekakšne popolne svobode. Seveda, v nadaljnjem procesu pa se izkaže, da ni vse mogoče. V gledališču sicer je vse mogoče, a v predstavo samo ne more iti vse. Ker ima vsaka predstava neko svojo resnico in do te resnice se moramo vsakič znova dokopati, jo iskati. Na tej točki pa Jernej Lorenci postane strog, neposreden, jasen, dobro artikuliran. Skratka, vselej gre za iskanje resnice – besedila, nastopajočih, uprizoritve. A ne glede na to, kako zelo lahko delamo nekaj modernega, sodobnega ali vsaj nenavadnega, imam tokrat še vedno občutek, da je gledališče prastara umetnost. Umetnost, ki nosi svojo zakonodajo vsaj že od stare Grčije naprej. Kot da ima oder neke svoje fizikalne zakonitosti, ki se jih ne da kršiti, ki jih je treba upoštevati. To me zdi zelo lepo, ta spoj sodobne misli, ki pride v stik s prastaro zakonodajo drame.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
