Gorazd Kocijančič, filozof in pesnik
Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma
Foto: Jože Suhadolnik
26. 02. 2013
Gorazd Kocijančič (1964) je filozof in pesnik, prevajalec in urednik. Nedavno je uredil znanstveno izdajo Fragmenti predsokratikov, leta 2004 je izšel njegov prevod Platonovih Zbranih del, samo v letih 2009 in 2011 je objavil dve sistemski filozofski knjigi, Razbitje: sedem radikalnih esejev ter Erotika, politika itn. Trije poskusi o duši. Uredil in prevedel je še vrsto drugih del, predvsem iz zgodnjekrščanske tradicije. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med drugimi Sovretovo za prevod Platona in Rožančevo za zbirko esejev Tistim zunaj. Po treh pesniških zbirkah, Tvoja imena (2000), Trideset stopnic in naju ni (2005) ter Certamen spirituale (2008), je za četrto, Primož Trubar zapušča Ljubljano, prejel letošnjo nagrado Prešernovega sklada.
Na zavihku knjige Primož Trubar zapušča Ljubljano piše, da ste »trenutno najvplivnejši slovenski konfesionalni pesnik«. Moj vtis, da gre za »čisto« literaturo, je nemara zmoten – pa vendar: se sami imate za konfesionalnega pesnika?
Oznaka na zavihku knjige je uredniška, sam se ne bi nikoli tako imenoval. Konfesija je v običajnem pomenu besede pač določena veroizpoved; konfesionalni pesnik bi bil torej nekdo, ki bi verzificiral ali pesniško izražal nauke in prepričanja svoje veroizpovedi. Sam sem katoličan, a v Trubarju pišem s perspektive čiste protestantske, evangelijske duhovnosti. Že tako gre torej za konfesionalni crossover. Prek te perspektive nadalje želim tu – in v drugih zbirkah – izražati nekaj, kar je transkonfesionalno krščansko, intimno prenikati v to, kar je skupno vsem krščanskim Cerkvam; nobena skrivnost ni, da mi je osebno najbližja duhovnost krščanskega Vzhoda, ki mu posvečam tudi največji del svojih prevajalskih naporov. Obenem sem prepričan, in to je odločilno, da imajo moji verzi univerzalno sporočilno moč – tako kot jo imajo npr. zame verzi kakega islamskega, budističnega ali judovskega pesnika – in da so namenjeni vsakomur, čeprav jih seveda vsakdo ob branju zapogiba v svoj duhovni svet.
No, če confessio razumemo v širšem smislu izpovedi in hvale, kakor recimo v Avguštinovih Confessiones, potem oznaka prijatelja Aleša Štegra na zavihku seveda drži. Moja poezija je od prve zbirke Tvoja imena do te, četrte, poezija hvalnice Boga, doksologije, jezikovno izražene duhovne izkušnje in doživetja. Lirika je – z drugimi besedami – zame stranski dar kontemplativne molitve (ki je, mimogrede, edina stvar, ki me še res zanima, in tudi najtežja od vseh, kar jih poznam); kristalizacija redkih trenutkov, ko se mi godi nekaj, za kar se mi zdi, da ni samo moje.
»Čista literatura je zahodna pogruntavščina, ki je nastala v novem veku s tem, da se je kulturni prostor hotel – v svojo pogubo – odpovedati lastni duhovni in umetniški tradiciji.«
Je to lahko »čista« literatura? S tem vprašanjem ste se dotaknili bistvenega problema. Čista literatura je zahodna pogruntavščina, ki je nastala v novem veku s tem, da se je kulturni prostor hotel – v svojo pogubo – odpovedati lastni duhovni in umetniški tradiciji. Je nasledek iracionalnega (čeprav v »racionalizem« stiliziranega) odpada od krščanstva, tako kot to velja za domnevno čisto filozofijo, čisto znanost ipd. V tem obzorju je bila v imenu domnevno čiste estetske izkušnje duhovna poezija postavljena na obrobje prostora literature kot nekakšen manjvredni mejni žanr, kot »religiozna poezija«.
Sam temu razumevanju literature nasprotujem – in pri tem imam danes dobro družbo, tako v svetu kot pri nas (kjer npr. o tem vprašanju teoretsko sijajno pišeta Vid Snoj in Alen Širca). Del mojega prevajalskega napora je zato usmerjen tudi k vzpostavljanju lastnega lirskega konteksta: npr. bizantinska himnodija, hebrejska srednjeveška poezija, Angel Silezij in Rilke, Claudel in Péguy; naš kanon »čiste« književnosti želita korenito predrugačiti tudi zbirki Poezije in Logofanije, ki ju sourejam. V drugi je lani izšel roman Pavleta Raka Utišanje srca, ki je bil izjemno lepo sprejet pri bralcih. Čista literatura ni nikoli čista. V novem veku je njena čistost pomenila le nereflektiranost sprva »razsvetljenskih«, abstraktno teističnih ali deističnih, potem pa vedno bolj materialističnih, naturalističnih in naposled nihilističnih predpostavk. Vedno je torej izražala neki (proti)duhovni kontekst.
Če vzpostavitev polja čiste literature in izločitev duhovne literature kot nečiste razumemo kot nasledek sekularizma, potem je moja literatura odločno postsekularna. Ambicija takšne literature je, da redefinira prostor literarnega, ne s tem, da bi ga kakorkoli omejila, ampak tako, da uvaja novo intertekstualno bogastvo, ki je iz polja književnosti izpadlo zaradi pozabe tradicije. Da torej polje literature širi in ga dela bolj zanimivega.
Težava s pojmom konfesionalnega izhaja morda tudi iz nečesa, kar ste izpostavili pred osmimi leti ob razglasitvi za Delovo osebnost leta (ob izidu vašega prevoda vseh Platonovih besedil): »Platonizem za ljudstvo, kot je Nietzsche poimenoval krščanstvo, je precej travmatična točka slovenskega novinarstva. Še danes, da ne govorimo v preteklosti.« Se vam zdi, da se je glede tega v času od leta 2005 do 2013 kaj spremenilo?
Optimist v meni bi rad odgovoril, da se nekaj dogaja, da je morda tudi ta nagrada Prešernovega sklada del procesa, a na žalost gredo po mojem te stvari v splošnem na slabše – in to ne le v novinarstvu.
Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma. Enako krivičen je, enako primitiven, enako zloben, enako demoničen. In predvsem: enako lažen. Se pravi: enako brez izkušnje konkretnih ljudi, posameznikov, ki smo Cerkev. Ni le oropan poznavanja evangelijev in cerkvenih očetov, apostolov in prerokov, mistikov in svetnikov, nekdanje in sodobne krščanske misli in umetnosti, karitativne dejavnosti in duhovnosti (tako kot antisemitizem ni poznal ničesar od bogate judovske kulture in duhovnosti), ampak je predvsem brez izkušnje oseb, v katerih edino obstaja fantazmatsko zamišljena osovražena institucija: brez izkušnje tega, kako živimo, kaj verujemo, kaj molimo, kako prijateljujemo, kako smo različni in kako podobni nekristjanom. Poznajo tiste tri zagrebene zoprne kao-teologe (kao-teologe zato, ker skoraj nikoli ne govorijo o Bogu, kar je, glede na ostalo, pravzaprav sreča), ki se pokažejo na vsaki pasji procesiji, če jih le snemajo, in mlatijo svojo prazno slamo.
A ko ljudje danes s panoji proti Cerkvi hodijo po ulicah, skrunijo cerkve in prepevajo proticerkvene pesmi, ne protestirajo proti njim, ampak proti nam vsem, ne da bi nam pogledali v oči. To se mi – po slabem stoletju največjega pregona in mučeništva, ki ga je krščanstvo izkusilo v svoji zgodovini – zdi res žalostno. A historia pač ni vitae magistra in človeški primitivizem nima meja.
Tako kot antisemitizem je antikatolicizem sovraštvo do manjšine, ki je ravno tako velika, da večino moti, in ravno tako majhna, da se lahko z veseljem nad njo znaša. Neizobražen človek, ki spremlja le medijsko gonjo – in taka je žal večina – si lahko upravičeno misli, da je Cerkev združba pedofilov (v antisemitizmu je značilen mit o obrednem žrtvovanju »naših« otrok), grabežljivih lopovov (se spomnite judovskih bankirjev?) in – pri nas – podpornikov velikega vodje (po možnosti v kombinaciji z zaroto Vatikana, da si podredi družbo – se spomnite Protokolov sionskih modrecev?).
Kot da nihče ne bi smel in ne hotel izvedeti, da je krščanstvo le velika možnost, ki nam jo je – vsakemu izmed nas – podaril Bog, da se v času pripravimo na večnost. Velika, neskončna možnost, a vedno zgolj možnost, ki zahteva našo radikalno odločenost, svobodno zavzetost, trud, napor in askezo. In ki nam kljub Božji milosti in pomoči vedno znova – zaradi naše pokvarjenosti in neumnosti – spodleti in se včasih konča s katastrofo (za kar je slovenska RKC seveda tudi lep dokaz).
Niti slutimo še ne, kako je antikrščanstvo, ki se kaže v antikatolicizmu, usodno tudi za prihodnost vse naše družbe. Institucije evropske socialne države so namreč le povnanjenje sekulariziranega krščanskega etosa in zlasti razumevanja osebe, slehernega človeka kot Božje podobe, ki ima neprecenljivo vrednost. Zato se pri nas še vedno živi bolje kot na Kitajskem ali v Severni Koreji, v Indiji ali na Japonskem. Potem ko je novi vek izgnal krščanstvo iz javnega diskurza in ga je komunizem poskušal neuspešno uničiti z ognjem in mečem, smo zdaj stopili v drugo fazo sekularizacije. To je prava kriza. Zakaj neki bi bil človek sploh kaj vreden? Morda je vreden le toliko, kot je tržna vrednost elementov njegovega telesa ... Zakaj bi imeli šibki in nesposobni kakršne koli pravice? Kje to piše v naravi – če je narava edino, kar imamo in kar smo?
Komentatorji so opazili, da pogosto ni jasno, ali je subjekt posamezne pesmi Trubar ali avtor. Koliko ste se s strukturo zbirke ukvarjali vnaprej, koliko sproti in ali ste morda razmišljali o še čvrstejšem in bolj očitnem okviru, kot je razviden iz predgovora in najbrž ne samo humorističnega zapisa na zadnji strani ovitka? Ali celo o prestopu v drugo literarno zvrst?
Ambivalenca je namerna in po mojem razpira različne možnosti branj; okvir se mi je zato zdel dovolj (ne)jasen, ironična avtokritika dovolj prepričljiva, da so me nekateri spraševali, kateri idiot je to napisal. Verjetno se ljudem zdi, da pesniki nismo sposobni ironije – in po tem, kako se zadnje čase ukvarjamo s politiko, jim dajem prav. Poezijo sicer pišem tako, da najprej nastajajo številni fragmenti, ki nimajo okvira in širšega konteksta. Ko se iz njih začnejo oblikovati večje celote, začnem razmišljati o konceptu knjige: ne kot nečem, kar bi bilo gradivu zunanje, ampak verjetno podobno, kot kipar razbira žile v samem kamnu. V tem, kar je spontano nastajalo, skušam spoznati že predobstoječo podobo, dominanto, ki sili na dan, tako na vsebinski kot formalni ravni. Potem se šele začne to, kar je Horacij imenoval labor limae: posamezni fragmenti se začnejo povezovati, gladiti, spreminjati, transformirati. In pogosto od njih ne ostane nič.
V eseju Pesnik in znanost v knjigi Razbitje skozi poezijo Gregorja Strniše pišete posredno o znanosti in se pri tem osredotočate skoraj izključno na ontološko vsebino poezije: »V poeziji se na ozadju absolutnega misterija izraža bit mojega sveta, ki je kot konkreten edini tudi vseedini. […] Edine biti, ki se –na tako privilegiranih krajih kot so črke Strniševe pesmi – zrcali v poeziji.« Zbirka Primož Trubar zapušča Ljubljano pa je navzlic pogosto temeljnim, celo bitnostnim temam, nadvse sočna, v izrazju in podobah izjemno bogata, na številnih mestih vir bralskega užitka in dokaz pesnikove metjejske suverenosti. Sofisticirana estetska dimenzija ni ravno bitnostna kategorija, je pa pomembna komponenta vrhunske umetnosti. Kako jo doživljate kot pesnik in kako kot filozof?
»Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma. Enako krivičen je, enako primitiven, enako zloben, enako demoničen. In predvsem: enako lažen. Se pravi: enako brez izkušnje konkretnih ljudi, posameznikov, ki smo cerkev.«
Ne bi rekel, da se v eseju Pesnik in znanost osredotočam na ontološko vsebino poezije. Zadeva je bolj radikalna. Tam namreč skušam pokazati na izjemno privilegiran ontološki status poezije (v širšem smislu, ki zajema tudi druge umetnosti), ki je danes v svetu dominacije znanstvenega mita vedno bolj prikrit. Za kaj gre? Vi lahko prihajate do mene le prek aisthesis, zaznave. Percipiram Vas le kot nekaj, kar je, kot bivajoče. Kaj pa je bit vašega sveta, edinega, ki ga poznate, in edinega, ki ga lahko poznate, ta »kako« vsega, način, kako vse biva v vas in po vas, lahko pride do mene le po osupljivi transformaciji aisthesis, ki izraža to nebivajočo bit in ne kar koli bivajočega. Ki izraža Vas kot edinega. To se zgodi v jeziku (ali podobi ali zvoku), ki mi ničesar ne sporoča, ne pripoveduje, ki me ne informira, ampak izreka to skrivnostno »nebivajoče«, a hkrati radikalno konkretnost, kar ste in po čemer biva vse, kar biva.
Poezija poleg poenostavljujočega zrcaljenja sveta izraža ravno njegovo drugo: odsotnost, praznino, nič, in to, kar se spleta iz zrcaljenja sveta in te odsotnosti. Pesniški jezik se tako tvori kot serija potencialno neskončnih gub, prispodob, ki segajo v globino notranjosti – in to intimnost vrnejo navzven, jo povnanjijo in posredujejo sočloveku, ki jih včasih lahko sprejme vase. Kako je to sploh mogoče, je velika skrivnost. Vsi, ki – kot Trubar – verujemo, da je »bil Jezik – Logos – pri Bogu in je bil Jezik Bog«, malce slutimo, zakaj.
Se pa v poeziji, ki jo vsaj do neke mere izreka oziroma živi »Primož Trubar«, pojavljajo koncepti, ki jih skoraj 450 let pozneje razumemo oziroma doživljamo drugače. V pesmi Zrcalo II beremo: »Da živiš, / to pušča sled na čelu, / zarezano v kožo. Tetovirana / je z grehom, neizbrisno.« V nadaljevanju te pesmi pa: »Smrt pa se sprehaja / kot najstnica / napetih prsi. / Prezirljivo gleda starce / & hodi po ljubljanskih ulicah.« Ali nam (in vam osebno) »greh« danes pomeni kaj drugega, kot je Trubarju?
Današnjemu sekulariziranemu zahodnemu človeku greh na videz ne pomeni skoraj nič, čeprav se je beseda ohranila (»vprašati ni greh«, »vredna je greha« in podobno). A v globini morda prav vsi vemo, za kaj gre – ali pa bomo kmalu izvedeli.
Greh ni prestopek, nravna napaka, prekršitev postave, četudi se lahko kaže v vsem tem. Tudi greh ni povod za iracionalen občutek krivde, pekoče vesti, ki bi jo kdo generiral iz svojih travm in strahov. Mesto greha je edino pred Bogom, ne pred soljudmi in tudi ne pred nami samimi. »Le Tebi sem grešil«, pravi psalmist. V bistvu za uvid v to, kaj je greh, potrebujemo razodetje. Za kristjane je edino mesto, kjer vidimo, kako grešni smo, pravzaprav Golgota, kjer učlovečeni Bog umira pro nobis, hyper hemon, za nas, namesto nas – in od naše roke. Tam je moj greh, tako velik je moj greh. Ta groza je dosti globlja od groze niča. Nič bi bil izhod iz nje. Strašno je pasti v roke živega Boga, kot pravi Pismo Hebrejcem: Bogočlovek je namesto mene padel v svoje roke.
Grešniki smo, kolikor simbolno v svojem življenju ubijamo Boga, ki nam je dal vse, kolikor v svojem vsakdanjem bivanju preziramo in zaničujemo nauk govora na gori in vseh prilik o kraljestvu (in to počnemo) – ter kolikor Boga ne spuščamo v svoja življenja ravno kot kenotično ljubezen, ki se na tem istem križu z norim preobratom povsem nenasilno ponuja v vero in nas s svojo vstajenjsko energijo, močjo Duha, že zdaj in tu osvobaja vsakega greha, smrti in zla. Kot »tih veter«, ki ga je slišal prerok Elija. Tako je greh razumel Trubar, tako ga razumem tudi jaz. Očitno nisem prav apdejtan.
V pesmi Svoboda I, ki se konča s prelepim verzom »Strašna ječa, ta svoboda«, bi bila subjekt lahko tako historični Trubar kot aktualni Gorazd Kocijančič, ki navkljub vsem priznanjem za svoje delo vendarle živi precej odmaknjeno, v krogu, ki ste ga bolj ali manj sami (so)ustvarili. Je ta samota ta »svoboda« – »ječa« ali privilegij?
Samota, o kateri govori ta pesem, je nekaj drugega od odmaknjenosti, ki jo živim, pravzaprav je njeno nasprotje. Z drugimi besedami: svojo odmaknjenost imam za privilegij, za darilo – čeprav je tudi izbira.
Odmaknjeni ste tudi od univerze, ki je že vsaj dobri dve stoletji »uradni« prostor filozofije. Kaj je (bila?) za vas vstopna točka v filozofijo –oziroma ali ta sploh obstaja brez brezpogojnega vstopa v natanko določeno filozofijo, v vašem primeru gre verjetno za »rojstno mesto temeljnega uvida takšnega logosa o bivajočem, takšne ontologije, ki se je v refleksiji lastne u-počeljenosti dotaknila skrivnosti ab-solutnega, 'niča', odvezanega vseh določil«?
Drži, od univerze sem odmaknjen in večkrat sem zavrnil neformalne ponudbe, da bi postal univerzitetni profesor. Razlogi za to so trije, prvi je preprosto značajski: od mladih nog ne maram učilnic, ideje, da bi moral nekaj vsak teden govoriti in se celo pretvarjati, da kaj vem (v bistvu, če izdam skrivnost, ne vem prav ničesar). Ob misli, da bi si tako služil kruh, mi je tesnobno; marsikaj bi raje počel prej. Verjetno je to psihološka hiba; v bistvu hočem svoj mir, čeprav po drugi strani nisem nikoli zavrnil nobenega mladega človeka, ki se je hotel z mano pogovoriti o filozofiji.
Drug razlog je bolj vsebinski: prepričan sem, da je filozofija kot »šolska disciplina«, kot cerebralna aktivnost, kot pojmovna telovadba prav grozljivo popačenje njenega izvirnega bistva. Grki, ki so skozi 1000 let mišljenja postavili v filozofiji vse, niso imeli šol, niso imeli znanstvenih nazivov, niso imeli izpitov, niso točkovali objav. Osupel se čudiš resničnosti, misliš jo, nekaj o njej poveš ali zapišeš, nekoga drugega to zanima, pride k tebi in se družita. To je grška filozofska »šola«. Začneta živeti drugače. To je vse. A ta »nekaj«, ki ga misliš, ni poljuben.
Točka vstopa v filozofijo ni kar koli. Misel se mora postaviti pred Prvo in Zadnje. Za to je sposobna, to je neverjeten dar misli. Mojo opredelitev, ki jo navajate, bi – če bi jim znal prav pojasniti svoje izraze – podpisali recimo Platon ali Plotin, Dionizij Areopagit ali Nikolaj Kuzanski, Vladimir Solovjov ali Semjon Frank, Emmanuel Levinas in Michel Henry. Tako kot sam tedaj, ko berem njihove spise, rečem lahko le »da in amen« – čeprav uporabljam drugačne besede in živim na drugem mestu sintakse mišljenja. Prava filozofija je večna, je harmonija različnih glasov, ki prisluškujejo neskončni Skrivnosti. »Modri eno resničnost imenujejo z različnimi imeni«, pravijo Upanišade.
Pred leti ste se blago posmehnili »duhovnozgodovinskim zasnutkom, ki rokohitrsko povežejo v neločljivo verigo mislece od Platona do Marxa«. To je po domače šolska filozofija – ima ta razen imen in kategorij kaj dosti skupnega z resnično »ljubeznijo do modrosti« ali celo (z »ranjenostjo z«) resnico?
»Potujem skozi čase, gotovo, vsak dan – a to je vedno potovanje tukaj in zdaj. In druženje z živečimi, ki »govorijo tudi še mrtvi«. Pa čas piratstva – bi se lahko ljubitelj knjig in glasbe sploh rodil v boljšem?«
Ne, nima. Tudi tu nam gre žal vse slabše. Entropija se ne neha. Moja ironija je merila na heideggrovska povzemanja zgodovine zahodne misli kot zgodovine metafizike. Danes je v Sloveniji postalo najbolj vplivno lakanovstvo, ki je – ne da bi hotel koga užaliti, saj so tisti lakanovci, ki jih poznam, prav simpatični ljudje, a amicus Plato, magis amica veritas – neprimerno bolj barbarska anti-filozofija in psevdo-filozofija. Ne gre le za to, da je Lacan v filozofskem oziru proti Heideggru pravi palček, kljub vsej svoji nadutosti; predvsem je pomembno, da so imeli tako Heidegger sam kot njegovi učenci resen odnos do zahodnega kanona. Tine Hribar je v zadnjih delih poskušal vsaj v nekaterih elementih preseči Heideggrovo dogmatičnost. Danes praktično v slovenščini ni več mogoče brati resnih, eruditskih, treznih, inteligentnih interpretacij filozofskih klasičnih del, ki jih drugje ne manjka. Heidegger je v svojih najboljših trenutkih – kljub tem nerodnim povzemanjem, ob katera sem se obregnil – znal resnično prisluškovati besedilom preteklosti, npr. predsokratikom, Aristotelu, Kantu, Schellingu in Heglu – v predavanjih o fenomenologiji religioznega življenja celo nekaterim zgodnjekrščanskim spisom. Lakanovstvo, ki je osvojilo že skoraj ves akademski prostor v prestolnici, oddelek za filozofijo in filozofski inštitut ZRC SAZU (kar je mimogrede rečeno unicum, ki mu ni para v nobeni resni akademski skupnosti na svetu), namreč preprosto ni filozofija, ampak sekta, »slovenska različica scientologije«, kot je duhovito rekel najostrejši slovenski hejter, Marko Bauer. V akademski »filozofiji« je tako vse manj resničnega čudenja, spraševanja, napornega študija, ponižne refleksije, intersubjektivno zavezujoče argumentacije, strahospoštovanja do resničnosti.
Pri dvajsetih sem slutil, da bo slovenska akademska filozofija propadla, in sem si to želel, zdaj pa, ko ta propad gledam, nisem srečen. Vse je postalo le igra, iskanje psevdo- duhovitega obrata, verbalizem, domislica v družbi spektakla. Ko se to poveže še z oživljanjem komunizma in podobnimi neumnostmi, smo se znašli v deželi, kjer ni več logosa. Somrak razuma. V Ljubljani je na področju filozofije z zatonom fenomenologije in hermenevtike izginilo zadnje upanje na to, da bi se lahko institucionalno razvilo tisto, čemur Angleži pravijo sound scholarship. In to je vsaj predpostavka za resno sistematsko filozofsko delo. Posamezniki zunaj ali znotraj institucije, npr. Branko Klun, Vid Snoj, Marko Uršič, Edvard Kovač, Boris Šinigoj, Lenart Škof in drugi, ohranjajo plamen filozofije, a brez širšega vpliva. Analitična filozofija očitno – čeprav je še glasnik razuma, ali ravno zato, ker je zgolj to – nima dovolj moči, da bi se temu uprla. Prevladuje čisto šarlatanstvo, konceptualni hokus pokus. Odsotnost eksistencialne resnobe in nihilistično ironiziranje tako metafizike kot nihilizma. Filozofski Houellebecq. Ne več torej »od Platona do Marxa«, ampak »Platon, Erazem Rotterdamski, Alan Ford«, če citiram iz naslova ene izmed novejših »filozofskih« knjig. Gospodi pomiluj.
In čeprav sta Razbitje in za njim izdana knjiga Erotika, Politika itn. svojevrstna gradnja »sistema«, vzporedno vseskozi pišete tudi poezijo, o kateri v Razbitju mimogrede zapišete »pesniki so pač mojstri krajšanja«. Ali gre za dva ločena opusa ali za komplementarno početje, ki je ravno posledica izhodišča vašega sistema (hm, z narekovajema ali brez?), uvida v »mojo hipostatičnost, ki jo sproži šele refleksija v moj izvor in moj konec, v mojo radikalno mejo«?
Sam mislim, da gre za drugo, se pravi za nekaj komplementarnega, a kot noben avtor nimam pravice zapreti različna razumevanja svojega početja. Zadeva je pravzaprav preprosta. V pisanju filozofskih tekstov, četudi jih pišem z esejističnimi ambicijami, zaradi zahteve pojmovne strogosti in sosledja argumentacije nujno izpade območje intimnega, ki pa je ravno za mojo filozofijo bistveno. Moje hipostatično mišljenje je intimistična postfenomenologija. Radikalni personalizem.
Odrezani robovi, zadnji paradoksi čutenja in čudenja tako najdejo svoje mesto v poeziji. To ne pomeni, da bi morali ljudje, ki želijo brati mojo poezijo, prej poznati filozofijo. Precej jih je, ki nimajo veselja s pojmovnim mišljenjem, ki zgrabijo za pištolo, ko vidijo prvič zapisano besedo »ontologija«. Nič hudega. Rad bi nekaj povedal tudi njim. In mislim, da jim kot pesnik lahko povem toliko, kot bi jim lahko povedal kot filozof.
Proti koncu Korespondence o biti(h) s Tinetom Hribarjem v nekakšnem epilogu Razbitja (tozadevno čudovita pesem Pavza. Bolečina milosti, v kateri »Nemo // se vse stvari / razbivajo / v nestvarno«) se pojavi nepričakovan nastavek: »Stvar moje svobode je … ali iz sveta, v katerem se prepletata dobro in zlo, mnogoterost pozitivnih in negativnih izkušenj, izluščimo čistost Dobrega in jo prenesemo na neimenljivo – tako kot Platon ali evangelist Janez – ali pa v samo radikalno Drugo preslikamo chiaroscuro stihije zgodovinskega – kot Heidegger.« Mar ni to nekakšna utemeljitev osebne svobode in odgovornosti, kot jo pozna klasični liberalizem? (Kajpak z real(-istič-)nim pristavkom: »Da se noben račun tu ne izide, je vidno prav iz teh dveh primerov: kalkulacija v prvem dobi očarljivo Božanstvo, a do bolečine klavrno teodicejo, v drugem pa nima problema z zlom v svetu, a dobi v zameno precej strašljivega 'Boga'.«)
Zgornji stavek bi res lahko razumeli kot »liberalistično« utemeljitev nekakšnega fideizma ali nasledek radikalnega skepticizma, ki se potem v noči kakršnih koli razlogov vrže v prepad takšne ali drugačne vere. Sam seveda zelo simpatiziram s tradicijo krščanskega skepticizma, ki je vedno blizu apofatiki, a zadeva je tu precej bolj zapletena. Ni res, da kristjani nimamo razlogov za vero, čeprav ti razlogi niso nekaj, kar bi prihajalo pred vero. Tu je radikalno mesto svobode.
Zgornje mesto je snapshot tega trenutka. A ko se v veri svobodno izročim evangeliju, se moj spoznavni aparat usposobi za razbiranje razlogov. In ta »potem« paradoksno postane »prej«. Šele ko si očiščujem srce, sem lahko deležen iluminacije, uvida. Vendar ta uvid je nekaj veljavnega prav kot uvid, ne kot apriorna fiksacija. Platon in evangelist Janez sta vedela več od Heideggra.
Na svetu ni prav veliko filozofov, ki lahko popolnoma suvereno zapišejo, da se »odlomek iz Heideggrovega pisma Mongisu … kaže kot preprosto izmikanje ali nepoznavanje poznega grškega (tako poganskega kot krščanskega) mišljenja (Plotin, Proklos, Damaskij, Dionizij, Maksim Spoznavalec …)«. Vseeno pa – tako kot je Trubar – živite v svojem zgodovinskem prostoru in času. Koliko vas zaznamuje, navdihuje ali moti, celo jezi?
Brez dvoma vse, kar naštevate. Včasih me tako jezi, da ženi predlagam, naj pustiva vse skupaj in greva nekam, npr. na kak grški otok ali v Nemčijo – če smo že pri Trubarju –, da bom kelnaril, ker znam za silo par jezikov in bova tako živela srečno do konca svojih dni. Pa me žena hudomušno pomiri, da danes takih starih in ofucanih gospodov nihče ne jemlje niti za natakarje.
No, predvsem me moj zgodovinski prostor in čas veseli. Potujem skozi čase, gotovo, vsak dan –a to je vedno potovanje tukaj in zdaj. In druženje z živečimi, ki »govorijo tudi še mrtvi«. Pa čas piratstva – bi se lahko ljubitelj knjig in glasbe sploh rodil v boljšem? Zdi se mi, da nikoli ne smemo izgubiti hvaležnosti in radosti, da nam je dano nekaj trenutkov preživljati to človeško avanturo z vsemi njenimi stiskami in težavami. In tudi ne smemo izgubiti hvaležnosti, da nam je dano preživljati samo nekaj trenutkov. Nekateri kritiki so opazili, da ima zbirka Primož Trubar zapušča Ljubljano tudi politično konotacijo, da je na svoj način politični stejtment, ki se odziva na naš tukaj in zdaj. To gotovo drži. Bolje napisati nekaj prekletstev kot zgubljati čas za vedno iste obraze, prazne besede in nizke strasti. In nisem še čisto izgubil upanja na teurgično moč poezije. Morda je treba le najti pravo kombinacijo črk, pravo intenco – in se bo spremenil neki svet.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Dialogi:
|
komentarjev: 7
26.02.2013 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
