Vsi strahovi Američanov
Svetovna invazija: Bitka Los Angeles (World Invasion: Battle LA). Režija Jonathan Liebesman. ZDA, 2011, 116 min. Ljubljana, Kolosej
03. 05. 2011
Res je sicer, da nam (geografsko razpršena) avtorska in neodvisna produkcija ponuja dela, ki nam praviloma več povedo o svetu, v katerem živimo, in se nas globlje dotaknejo kot pa dela v glavnem standardizirane hollywoodske produkcije, ki nam največkrat ponujajo shematizirane pripovedi in tipizirane like, a slednje vseeno ne gre povsem prezreti. V določenem pogledu so hollywoodski filmi namreč prevzeli vlogo mita: ponujajo nam tako junake našega časa, nesmrtne like, ki “vstopajo” v naša življenja, kot podobo duha časa, ki se preko teh del izraža na ravni nezavednega. Spomnimo se samo 50. let prejšnjega stoletja in takratne poplave znanstvenofantastičnih filmov, ki so na vrhuncu hladne vojne utelešali tedanje strahove, pa naj je šlo za strah pred neznanim, ki ga je spodbudil začetek osvajanja vesolja, ali pa bolj otipljiv strah, tisti, ki se je napajal tako v grožnji jedrskega spopada kot napada “rdeče pošasti”. Podobnemu fenomenu pa smo lahko priča tudi danes, ko žanr znanstvenofantastičnega filma doživlja svojevrstno renesanso. Kar seveda ne preseneča: tudi današnji čas je prepojen s krčem negotovosti, s strahom pred neznanim, a tokrat so grožnje drugje – v zamajanih temeljih svetovne ekonomije, v grožnji terorizma oziroma spopada kultur, v podnebnih spremembah, nenazadnje pa tudi v silovitem tehnološkem napredku.
»Svetovna invazija je polnokrvni dedič tradicije ameriškega znanstvenofantastičnega filma: je namreč naivno in klišejsko delo, ki pa pred nami razgali duha sodobne ameriške družbe.«
Zanimiv primer dela, ki odraža stanje duha v ameriški družbi po 11. septembru 2001, je tudi novi znanstvenofantastični spektakel Svetovna invazija: Bitka Los Angeles. Čeprav so delo napovedovali tudi kot inventivno variacijo žanra, ki naj bi tega popeljala celo na novo raven, pa Svetovna invazija te obljube še zdaleč ne izpolni. Režiser Jonathan Liebesman je v svoje delo resda poskušal vnesti vojno-poročevalsko izkušnjo, nekakšno dokumentaristično estetiko, ki naj bi jo prinesla tresoča podoba kamere v rokah, a ta poskus gledalcu prinese le muke ob sledenju frenetično nemirni sliki, ki ne ve, na kaj bi se osredotočila. Pa tudi na ravni same zgodbe nam delo ne ponuja čisto nič novega: nenadnemu, nenapovedanemu in neizzvanemu napadu tehnološko naprednejše zunajzemeljske rase, s katerim si ta skoraj hipoma podredi večji del sveta, se upre majhna skupinica vojakov, ki jo nato s svojim nezlomljivim kolektivnim duhom, iznajdljivostjo in pripravljenostjo žrtvovati se za skupno stvar (ter scenarističnimi luknjami, bi pripomnil cinik) tudi premaga. Ta vojaški romanticizem, ki skoraj z religiozno predanostjo slavi kolektivnega duha, je v tovrstnih hollywoodskih filmih, ki so nastali po 11. septembru 2001, stalnica. Tisto, kar je pri tem delu zares zanimivega, se skriva drugje – vznikne med vrsticami oziroma med podobami, kot nekakšen stranski produkt, krik nezavednega. Ob redkokaterem sodobnem hollywoodskem filmu smo namreč dobili tako silovit občutek, da odraža (pa čeprav le na nezavedni ravni) vse strahove sodobne ameriške družbe, njenega negotovega, skoraj shizofrenega duha, ki meša podobe terorističnih napadov (kaj drugega naj bi bil ta napad “vesoljcev”, bitij, ki so tako drugačna od nas, kot odmev na nenadni teroristični napad, ki je to vojaško velesilo ujel povsem nepripravljeno in je razgalil vso njeno nemoč), uličnih bojev v razrušenih mestih Iraka in Afganistana (podoba razrušenega Los Angelesa in predvsem uličnih bojev, ki jih skupina vojakov bije na svoji poti, je na las podobna televizijskim poročilom iz teh dveh dežel) ter podnebnih kataklizem (vojna za vodo!). V tem pogledu je Svetovna invazija tudi polnokrvni dedič tradicije ameriškega znanstvenofantastičnega filma: je namreč naivno in klišejsko delo, ki pa pred nami razgali duha sodobne ameriške družbe.
Pogledi, št. 9, 23. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
