Vojna kot večno vračanje
Foto: Bojan Salaj
Razstava Kontinuiteta. Adel Abidin, Tomaž Črnej, Adela Jušić, Maja Hodošček, Mladen Miljanović, Simon Norfolk, David Tartakover, Susan Silas, Milica Tomić, Stefanos Tsivopoulos, Bojan Salaj, Artur Zmijewski, Dalibor Bori Zupančič. Kuratorka Irena Čerčnik. Celje, Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon, do 11. 9. 2011
29. 08. 2011
Nikoli več, ponavljajo tisti, ki doživijo vojno. In tisti z zmožnostjo empatije, človekoljubja ter refleksije. Celjska razstava Kontinuiteta ponavlja: vojna je, vedno znova in povsod.
»Pogled na vojno je na razstavi prvenstveno sestavljen pogled posameznih umetniških govoric. Je oseben in se odpira stran od političnega, v človeško.«
Pred dvema letoma je kuratorka Irena Čerčnik zasnovala razstavo Prepovedana smrt, s katero je tematizirala naš odnos do smrti in mrtvega telesa, torej predvsem njuno tabuizacijo ter načine njune medijske posredovanosti. Z razstavo Kontinuiteta pa je poskušala pokazati na »fenomen permanentne globalne vojne«, v katerem se ji mir kaže »le kot vmesno obdobje med enim in drugim vojnim stanjem«. Razstava tako odpira vprašanje, katere podobe vojne uporabljajo umetniki, pa tudi, kako vojna oblikuje dela, umetnike ter njihove strategije.
Kot razkriva zadnji pojem podnaslova razstave (Vojna, genocid, spomin), vstopajo umetniki v tematiko skoz izmuzljiv prekat spomina – lastnega ali spomina tistih, ki so vojno preživeli. Med razstavljenimi deli oziroma projekti prevladuje vloga umetnika kot priče (pričevalca) in re-pričevalca (re- v pomenu ponovno, spet). Glede na dejstvo, da ima več umetnikov neposredno izkušnjo vojne, je to pričakovano. Postopki re-(pričevanja) pa so v zadnjem desetletju pogosto uporabljeni: re-miksanje, re-cikliranje, re-konstruiranje, re-strukturiranje, re-uprizarjanje itn. Prepona re- zagotovo korespondira s potrebo po ohranjanju spomina. Re- stoji v umetnosti nasproti pozabi. Vprašanje pa je, kakšno stališče zavzame umetnik, kako prenaša lastno izkušnjo in jo artikulira v svojem delu? In naprej, kakšno stališče naj zavzame gledalec do prvoosebnega pričevanja? Ali gre za avto-terapevtske procese? Notranjo nujo? Ozaveščenje drugih? Maščevanje? Poskus oblikovanja kritične zavesti? Izgrajevanje intimnih spomenikov z željo, da bo z njimi presežena pozaba?
Tomaž Črnej je fotografiral zunanje prizore koncentracijskega taborišča Auschwitz ter množično grobišče v Laškem pri Celju. Milica Tomić je z avtomobilom prevozila pot do Srebrenice – v videu ob poti sledimo številnim vmesnim postankom in pogovorom z ženskami, ki so preživele, soočene z nepovratno človeško izgubo. Susan Silas je prepešačila pot od Nemčije do Češke (362 kilometrov v 22 dneh), kot jo je 580 žensk, Židinj, ob koncu druge svetovne vojne. Pohod je dokumentirala s fotografijami – pogled se ji je ustavil na obcestnem križu, v notranjosti kapelice, na odvrženi straniščni školjki, prizorih cest, gozdnih in makadamskih poti. Bojan Salaj je prizor iz gozda v Kočevskem rogu zajel s camero obscuro. Simon Norfolk se je odpravil po poteh vojnega fotografa Johna Burka iz časov druge anglo-afganistanske vojne (1878–80). Po podobah njegovih fotografij je na istih lokacijah insceniral prizore v sodobnosti ter razstavil oboje. David Tartakover je v reportažne fotografije izraelske okupacije Palestine interveniral z napisom »I'm here«, navedbo lokacije in datuma.
V smeri osebno intimnega re-(iz)pričevanja se umeščata deli Adela Abidina in Adele Jušić. Prvi skoz video animacijo, ki uprizarja apokaliptični konec sveta, pripoveduje o prizoru z mrtvo kravo na razrušenem mostu sredi Bagdada. Adela Jušić pa s portretno fotografijo očeta, intervencijo z izrisovanjem rdeče pike na njegovem desnem očesu in lastnim glasom obravnava intimno izkušnjo očeta, ostrostrelca v Sarajevu.
Dela, v katerih je umetnik posrednik, uporabljajo za prenos prvoosebne izkušnje in spomina žanr intervjuja. Maja Hodošček je intervjuvala mladega Američana, veterana iraške vojne, video delo Stefanosa Tsivopoulosa pa kombinira intervju s srbskim vojnim veteranom in inscenirani intervju z igralcem (ista vprašana in sorodni odgovori). Ti dve deli s formalnimi postopki kompozicije dosegata gibljivo razmerje med dejanskim, prirejenim in fikcijo. S tem pa prevprašujeta način posredovanja in dekonstruirata enosmernost gledalčevega sprejemanja.
Dalibor Bori Zupančič je v prostorsko kompozicijo postavil več konkretnih, a pomenljivih elementov. Pesem Mi Je Res Usojeno Ubijati Druge Ljudi … je zapisal na kartone. Na tla je položen lesen triptih z zrcalom na sredi, z leve strani je z velikim železnim žebljem na mestu človeškega srca v les pribita plastična pupa, z leve stranice pa na enak način plastični pup; oba v obliki srca obkroža masivna veriga. Mladen Miljanović z miniaturno silhueto stoječega vojaka, multipliciranega v ravnih linijah, zapolni vse stenske površine v svojem prostoru galerije. Artur Zmijewski prepriča preživelega zapornika koncentracijskega taborišča Auschwitz, da dopusti re-tetoviranje številke 80064. S tem izpostavi dvoumnost med številko kot pečatom groze in željo po ohranjanju »originalnosti«.
Premišljevanje o delih, v katerih se umetnina manifestira kot pričevalka, se mi je vztrajno ustavljalo ob problemu, kako se odzvati na ta angažma, sploh takrat, ko tisto, s čimer umetnik svoje dejanje izpričuje, v meni ne vzbuja drugačnega izkustva, kot bi ga ogledovanje podobnih fotografij, a brez konteksta. Susan Silas je v resnici prepešačila dolgo pot. Milica Tomić je opravila potovanje. Projekta apelirata k ohranjanju spomina z vedno novimi re-oživitvami. V teh primerih etična dimenzija močno prevlada nad estetsko. A kot da umanjka prav formalna struktura, ki bi šele razprla prostor za gledalčevo investicijo – izkustveno, čustveno, intelektualno, poetično, kritično. Ob tem pa občutljivost tematike gledalca postavlja v položaj, iz katerega ti premisleki zvenijo kot neumestni. Diptihi Norfolk-Burk so, nasprotno, ujeti v estetizacijo, ki plošči napetosti in razmerja med pozami skupinskih portretov nekoč in danes. Delo artikulira fenomen reprezentacije, a kaj pravzaprav ustvarja s tovrstnim pozicioniranjem portretirancev? Voljnost vojakov in ljudi za sodelovanje v fotografovi viziji? Determiniranost ljudi, krajev, situacij?
Fotografijo Bojana Salaja prav tako določajo konotacije, pripete na ime lokacije – Kočevski rog. Pa vendar je izzvala intenzivno estetsko izkustvo. Na eni strani se kot impulz izkaže izbran medij, ki s svojo specifičnostjo prispeva k osredotočenemu pogledu. Anahronističnost še dodatno razveja sugestivnost umetnine in se odrazi skoz investicijo gledalca v podobo. Pogled je zlahka zdrsel vstran od tistega, kar je dejansko v tistem hipu opazoval, in ob potopitvi v avratično podobo razprl niz prevpraševanj in asociacij.
Video postavitev Maje Hodošček prepriča s formalnim pristopom. Z obravnavo zvočne materije intervjuja, s prekinitvami, podvojitvami in premori ter preko re-pripovedovanja gledalca hkrati pritegne ter ustvari dovolj prostora za individualno izkušnjo.
Pogled na vojno je na razstavi prvenstveno sestavljen pogled posameznih umetniških govoric. Je oseben in se odpira stran od političnega, v človeško. Umetnik kot re-pričevalec z lastnim podoživljanjem verjetno samemu sebi proizvaja razumevanje. Drugi poskuša razumeti sočloveka. Razstavljena dela ne moralizirajo. Izogibajo se vnaprejšnjim pričakovanjem o učinku umetnine na gledalca. Razstava tako ponuja premislek moralnega karakterja posameznika in družbe.
Pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
