Umanjkanje iniciacije
Na cesti (On the Road). Režija Walter Salles. Francija, Brazilija, 2012, 137 min. Ljubljana, Kinodvor
14. 02. 2013
Nemogoče je spregledati, da Walter Salles goji prav posebno afiniteto do žanra filma ceste. Večina njegovega opusa je namreč variacija nanj – na primer film Centralna postaja (1998), s katerim je zaslovel – oziroma premore vsaj določene elemente tega, kot na primer njegov drugi celovečerec Tuja zemlja (1996), medtem ko je s predzadnjim filmom, Motoristovim dnevnikom (2004), ustvaril polnokrvni film ceste. Zato smo nekako pričakovali, da mu bo kultni Kerouacov roman Na cesti pisan na kožo, pa čeprav je dolgo veljal za še en v filmske podobe neprevedljiv roman.
Z idejo, da bi zgodbo prenesel na veliko filmsko platno, se je ukvarjal že Kerouac in Marlonu Brandu predlagal, da bi prevzel produkcijo in zaigral v vlogi Deana Moriartyja. A tedanji Hollywood še ni bil pripravljen na soočenje s tovrstnimi deli: tako Kerouacov Na cesti kot Lolita Vladimirja Nabokova, drugi veliki in nič manj kontroverzni roman ceste petdesetih let, sta obveljala za »nefilmska« oziroma za deli, ki ju ni moč preliti v film. Pozneje (celi dve desetletji zatem) se je celo Francis Ford Coppola poigraval z idejo, da bi se lotil priredbe tega dela. Čeprav so se dotlej časi bistveno spremenili in so Združene države pa tudi Hollywood jezdili na valu veliko liberalnejšega duha, pripravljenega sprejeti celo določene ekscese, se Coppola vendarle ni odločil za priredbo. Zdaj seksualna razuzdanost, moralna oporečnost in nezmernost v uživanju najrazličnejših opojnih substanc niso bile več problematične. Zato pa je Kerouacov roman še vedno premogel tisto ključno strukturno lastnost, ki je filmski pripovedi – zlasti klasični hollywoodski – tuja in zanjo celo neprebavljiva: zgodbo, ki brezciljno vandra.
»Zdi se, da je Sallesu spodletelo prav tam, kjer smo nekako pričakovali, da mu bo uspelo – v še enem inventivnem pristopu k žanru filma ceste.«
Sal Paradise (Kerouacov romaneskni alter ego) se na svoja številna popotovanja po Združenih državah odpravlja tako v družbi Deana Moriartyja (to je bil seveda Neal Cassady) kot tudi sam, in vsakokrat se vrne domov, nato pa znova poda na pot. In tako znova in znova, občasno še v družbi Carla Marxa (Allen Ginsberg) in z obveznimi postanki pri Bullu Leeju (William S. Burroughs). Tako zasnovana pripoved ruši klasično pripovedno linijo filma ceste, kjer lik vedno nekam pride, pa čeprav ne doseže cilja. Očitno se je Coppoli, ki je ohranil pravice do prenosa knjige na filmsko platno, zdelo, da bi lahko Salles, ki je formo filma ceste že tako uspešno uporabil v biografskem filmu o Ernestu Cheju Guevari, tudi tokrat inventivno rešil ta problem. A če je v Motoristovem dnevniku med na videz prav tako brezciljnim popotovanjem Cheja Guevare in njegovega prijatelja Alberta Granada na delu neki iniciacijski moment, prav tako značilen za žanr (popotnika na svojih vandranjih po najrevnejših predelih dežele, kjer prideta v stik z ljudmi na družbenem obrobju, pridobita čut za presojo socialne krivičnosti in se naučita skrbeti za druge, ne samo zase), pa ta v filmu Na cesti umanjka. Salles se je v tem pogledu strogo držal Kerouacovega romana in ohranil to brezciljnost Salovih prečenj Združenih držav, njegov lik pa prav ničesar ne pridobi in se v ničemer ne spremeni niti med obiski neštetih norih zabav, med divjim poplesavanjem v jazz klubih, med strastnim in vedno bolj nekonvencionalnim seksom, med goltanjem neizmernih količin alkohola in puhanjem enormnih količin marihuane. Kar vznikne iz vsega tega, je le vedno bolj neznosni narcisizem.
Zdi se, da je Sallesu spodletelo prav tam, kjer smo nekako pričakovali, da mu bo uspelo – v še enem inventivnem pristopu k žanru filma ceste. A ne le to: njegovi osrednji liki so skorajda plehki, zato se nikakor ne moremo znebiti vtisa, da gledamo zgolj še eno premnogih hollywoodskih zgodb o moškem prijateljstvu, le da je tokrat umeščeno v umetniško-intelektualno sfero.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
