Surovi Platonov
Foto: Peter Uhan
Anton Pavlovič Čehov: Platonov. Prevedel Borut Kraševec, režija Vito Taufer. SNG Drama Ljubljana, premiera 17. 4. 2010, 225 min.
21. 04. 2010
Eden najpogosteje navajanih citatov Čehova je gotovo tale: »… v življenju se ljudje ne ubijajo ali obešajo in si neprestano ne izjavljajo ljubezni. In ne govorijo nenehno patetičnih stvari. Ljudje jejo, pijejo, se prepirajo in govorijo neumnosti. In prav to je treba videti na odru. Treba je napisati tako igro, v kateri bi osebe prihajale, odhajale, obedovale, govorile o vremenu, igrale karte, vendar ne zato, ker bi bilo to potrebno avtorju, ampak zato, ker se to dogaja v resničnosti.«
In točno to Platonov je. Igra o tem, kako osebe prihajajo, odhajajo, obedujejo in igrajo karte. A zraven, takole mimogrede in ob robu, pa seveda dosti več. Ko se ob Platonova, nekdaj baje nadvse obetavnega študenta, zdaj pa le vaškega učitelja, zadeva vrsta drugih likov in so ti trki eni bolj, drugi manj usodni, tretji pa tudi zabavni, lahko v ozadju, tako kot v vseh dramah Čehova, slutimo širši kontekst, v katerem postane ta neznačilni glavni junak le simptom za usodnejše družbene spremembe. Hkrati pa je nikoli dokončani prvenec Platonov, katerega prvinskost se izraža v nekakšni, za kasnejšega, zrelega Čehova, gotovo neznačilni surovosti: surovosti tako samega gradiva kot njegove obdelave. Kar denimo v Stričku Vanji ali Treh sestrah tli pod površino, bruha v Platonovu in iz Platonova ter vseh drugih likov brez zavor na plano. Pa še nekaj: v zrelih mojstrovinah Čehova je ena glavnih komponent imanentne tragičnosti oseb to, da tiste bistvene besede niso nikoli izrečene ali pa so izrečene ob nepravem času, iz tega pa izvirajo vsi nesporazumi, muke in zapleti. V Platonovu pa si vsi vse nenehno izrekajo naravnost v obraz, vse ljubezenske izjave so nedvoumno in večkrat ponovljene, pa vendar se glavni junak, njegove štiri ženske in svet okrog njih vseeno nezadržno razkrajajo.
In prav na tem, na tej nebrzdanosti, neposrednosti, frenetičnosti likov, sta gradila režiser Vito Taufer in z njim celotna zasedba igralcev, ki so like Čehova, kostumsko in scensko postavljene nekako v šestdeseta leta 20. stoletja, oživili zlasti v prepletu, prignanem do skrajnosti, smešnega in žalostnega, banalnega in vzvišenega, upanja in obupavanja. Pri tem sta se ponovno pokazali fantastična uigranost ansambla ljubljanske Drame in natančna, dosledna izdelanost prav vseh likov; najopaznejše so, poleg naslovnega junaka, seveda njegove ženske: Nataša Barbara Gračner, Maša Derganc in Polona Juh.
»Po štirih urah čistega gledališkega užitka se za nazaj izkaže, da bi se nedodelanost Čehova morda vseeno dala še bolj poudariti z radikalnejšim kontrastom med obetom širine na začetku in zoženostjo tem na koncu.«
Taufer je hote (čeprav je besedilo skrčil na polovico) ohranil osnovno strukturo teksta, ki v štirih urah tu in tam pokaže tudi neuravnoteženost in nedodelanost gradiva – in taka je tudi uprizoritev. Tako se izkaže, da bi bil lahko prvi del, kjer se v salonu počasi zbere vsa podeželska elita, pravzaprav zasnova za kar nekaj dram, ki bi lahko iz njega izšle; v njem je z natančnim menjavanjem fokusa prikazan celoten diapazon osebnih in družbenih problemov. Tu tudi zaslutimo kasneje neizpeljano generacijsko problematiko, izpraznjenost, negotovost in zastrašujočo trhlost sveta brez ideje, kot so ga sedanjim sinovom zapustili očetje. A širina se v drugem delu v celoti skoncentrira na ljubezenske zaplete Platonova, razkroj nekega sveta, kot ga zaslutimo ob prodaji posestva, na katerem se dogaja večina igre, pa lahko v tem splošnem drsenju uprizoritve v vodvilski vrtinec izzveni skoraj anekdotično.
Tako je zasnovan tudi lik Platonova, kot ga odigra Marko Mandić. Zaradi njegove nerazumljive privlačnosti in provokatorstva na začetku in popolnega, skoraj farsičnega postopnega razkroja ter odsotnosti »ideje« je Tauferjevo branje Čehova na poseben način vznemirljivo. Uprizoritev je fascinantna predvsem zaradi tega dosledno surovega in ne, kot smo vajeni pri Čehovu, subtilnega mešanja komičnega in tragičnega: brezupna metanja žensk po povsem zapitem in skrajno neprivlačnem Platonovu lahko vzbujajo le še smeh in nejevero.
Po štirih urah čistega gledališkega užitka se za nazaj izkaže, da bi se nedodelanost Čehova morda vseeno dala še bolj poudariti z radikalnejšim kontrastom med obetom širine na začetku in zoženostjo tem na koncu. A kljub temu se »življenje« – kot sta ga s povsem drugačnim pristopom in gledališkim jezikom v letošnjih uprizoritvah Čehova v Trstu in Novi Gorici nadvse učinkovito naslikala tudi Magelli in Koležnikova – izkristalizira kot boleča definicija človekove eksistence v svetu, kjer lahko ugledamo tudi svoj lastni odsev.
Pogledi, april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
