Stereotipi
Foto: Željko Stevanić
Lahko noč, gospodična. Scenarij in režija Metod Pevec. Slovenija, Hrvaška, 2011. Produkcija Vertigo/Emotionfilm, 4 Film. Ljubljana, Kolosej, 97 min.
28. 09. 2011
Četrti celovečerni igrani film Metoda Pevca Lahko noč, gospodična preko zgodbe o poročeni Hani, ki odkrije moževo prešuštvo in se odloči za odhod, pristane v prozornih stereotipih, ki mu jemljejo kredibilnost.
»Zdi se, da so Pevca tokrat izdali prekomerno tipizirani liki: moški so vsi svinje, ženske vse trpeče.«
Glede na količinsko skromnost slovenske filmske produkcije in omejene pogoje, v katerih deluje, nam je ta od druge polovice 90. let pa do danes ponudila že prav osupljivo raznovrstnost. To je bilo namreč obdobje, ko se je z novo generacijo ustvarjalcev pojavilo presenetljivo veliko cineastov, ki so kontinuirano (kolikor je to v domači filmski produkciji sploh možno) in dosledno razvijali lastno avtorsko poetiko (tu lahko omenimo vsaj Vlada Škafarja, Igorja Šterka, Janeza Burgerja in Janeza Lapajneta, ki so v tem pogledu naredili največ) ter se z njo uveljavili tudi v mednarodnem prostoru. S temi avtorji na čelu je slovenska kinematografija postala svojevrsten svetovni fenomen, saj je le redko katera druga svetovna kinematografija v tako kratkem času naplavila toliko zanimivih avtorskih imen.
Vsaj enako pomembna pa je bila tudi »vpeljava« produkcijske raznovrstnosti: brez zadržkov lahko rečemo, da slovenski film v svoji zgodovini še ni videl takega mnoštva raznolikih produkcijskih pristopov, kot smo mu bili priča v zadnjih petnajstih letih. V tem obdobju so se namreč rojevali tako visokoproračunski projekti (ponovno seveda le za naše razmere) kot tudi mikroproračunske oziroma skoraj »brez« proračunske produkcije. Ob tem pa se je poleg izrazito avtorske produkcije vzpostavila tudi sicer skromna, a presenetljivo kvalitetna »komercialna« produkcija. Tu imam v mislih tisto produkcijo, ki se je zavestno obrnila k žanrskim obrazcem in je brez sramu nagovarjala širše občinstvo. Res je bilo že v preteklosti nekaj tovrstnih poskusov, a tako uspešni in hkrati kvalitetni, kot so bili denimo Zadnja večerja (Vojko Anzeljc, 2001), Pod njenim oknom (Metod Pevec, 2003) ali Petelinji zajtrk (Marko Naberšnik, 2007), še zdaleč niso bili. In zdi se, da je v kontekstu tovrstne produkcije posebno mesto zavzel prav Metod Pevec, saj ima njegovo delo tako kontinuiteto kot tudi notranjo doslednost.
Že s prvencem Carmen (1995) je svoj filmski svet umestil v izrazito urbano okolje, se v njem naslonil na nekatere žanrske obrazce in vanj vpeljal tisto, kar bo postalo zaščitni znak njegovega filmskega dela – izstopajoč osrednji ženski lik, ki v film prinaša nekakšno »žensko« senzibilnost oziroma vsaj perspektivo. A Carmen je bilo še izrazito »tranzicijsko« delo, v katerem je bilo kljub novostim še veliko »starega«. Nasprotno pa je tokove novega slovenskega filma, tistega, ki mu je bila bližja preprosta, vsakodnevna realnost, kot pa s patosom obloženo in romantizirano življenje, ujelo njegovo naslednje celovečerno igrano delo, romantična komedija Pod njenim oknom. Ponovno je šlo za ubrano zgodbo, v kateri je bila osrednja vloga zopet dodeljena ženskemu liku, ob tem pa se je Pevec še bolj izrazito naslonil na klasične žanrske obrazce. Prežeto s specifično senzibilnostjo, občutkom za pripoved in domiselnimi dialogi, je bilo to delo eden najsijajnejših primerkov »komercialnega filma« v kontekstu domače kinematografije. Lahko bi celo rekli, da je Pevec z njim posnel prvi pravi »ženski film« (seveda je to »le« žanrska oznaka) v zgodovini slovenske kinematografije. S tem trendom je Pevec nadaljeval in ga nadgradil tudi v svojem naslednjem filmu, Estrelliti (2006). Čeprav gre za kompleksnejše delo, Pevec še vedno ostaja znotraj žanrskega registra, saj imamo pri njem skozi celoten opus opraviti s tipiziranimi liki, ki so nosilci neke določene emocije, določenega psihološkega profila (v Estrelliti bi jih lahko označili takole: nadarjeni, a revni deček, razvajeni sin, izdana žena, ki se obrne k šibkejšemu), ki se skozi filmsko zgodbo oziroma dejanja likov v njej ne spremeni. Tako je bila tudi Estrellita nadvse zanimiv in kvaliteten »komercialni« izdelek in se je zdelo, da smo s Pevcem končno dobili tisti profil ustvarjalca, ki zna delati žanrsko obarvana, tržno zanimiva, a še vedno kvalitetna filmska dela. Filme, ki morda ne bodo pretresli mednarodne javnosti, jih pa zato nujno potrebuje naša domača kinematografija, saj bo le tako dobila tisto širino, ki jo preprosto mora imeti, da bi lahko preživela.
Tako sem tudi napovedi, da se pripravlja nekakšno neformalno nadaljevanje filma Pod njenim oknom, sprejel z odkritimi simpatijami. Ali je Pevčev četrti celovečerni igrani film, ljubezenska drama Lahko noč, gospodična, resnično nadaljevanje romantične komedije Pod njenim oknom, nam bo znal najbolje povedati avtor sam. Jaz bi si raje predstavljal, da to ni. V nasprotnem primeru bi si namreč lahko mislil, da Pevec žensk sploh ne mara (da o moških ne govorim), s čimer bi spodnesel svoja zgornja izvajanja o »ženskem filmu« oziroma »ženski« senzibilnosti in perspektivi, ki naj bi bili zaščitni znak Pevčevega filmskega ustvarjanja. A tudi sicer se ob tem filmu počutim precej zmedenega. Pevec je v filmu Lahko noč, gospodična preko zgodbe o poročeni Hani (Polona Juh), ki odkrije moževo (Jernej Šugman) prešuštvo in se odloči za radikalni korak – odhod, očitno hotel nadaljevati svoja razmišljanja o ženski percepciji ljubezni in zakona, a zdi se, da so se ta razmišljanja tokrat ujela v tako prozorne stereotipe, da jim ti odvzamejo večino kredibilnosti. Težko je reči, kaj je tisto, kar je filmu spodneslo tla. Polona Juh je sicer ponovno prepričljiva v vlogi izdane in osramočene ženske, a ob njenem izjemnem igralskem potencialu je kar škoda, da je z zgodbo ujeta predvsem v samopomilovanje. Zdi se, da so Pevca tokrat izdali prekomerno tipizirani liki: moški so vsi svinje, ženske vse trpeče. Malce preveč je tudi trenutkov, ko film teče na mestu, pa naj so to obnove življenjskih situacij v večernih pravljicah za hčerko ali pa pretežno dekorativni prizori, kot je tisti pred piransko »zajtrkovalnico«, kjer Hana zapleše z neznancem. Vseeno pa filma nikakor ne gre kar tako zavreči. Svoj pravi preizkus tovrstni filmi doživijo šele pred občinstvom in le želim si lahko, da bi to v njem videlo nekaj več oziroma nekaj drugega kot jaz sam. Slovenski film takšne filme namreč krvavo potrebuje in prav je, da jih podpiramo, kot je tudi prav, da jih kritično premislimo.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
