Sod smodnika brez dna
Foto: Primož Lukežič
Jean Genet: Služkinji. Prevod Radojka Vrančič, režija Vinko Möderndorfer. Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana. Premiera 20. 9. 2013 (ogled ponovitve 21. 9.), 70 min.
11. 10. 2013
Jean Genet (1910–1986), francoski pisatelj, dramatik in politični aktivist, je v Služkinjah (Les Bonnes, 1947), v enem izmed svojih prvih dramskih besedil, že uglasil strune svojega celotnega nadaljnjega opusa. Ritualna dinamika družbenih razmerij, ki jo je pozneje raziskoval skozi prizmo revolucionarne tematike (Balkon, 1957), rasne problematike (Črnci, 1959) in alžirske osamosvojitvene vojne (Zasloni, 1961), pa zaradi podrejenosti političnemu angažmaju – iz dela v delo vse bolj vezanemu na aktualne dogodke avtorjevega časa – v njegovi dramatiki ni nikjer več zazvenela tako skrivnostno kot prav v Služkinjah.
Velik del te slavne drame tvori pogovor dveh služkinj, Claire (Janja Majzelj) in Solange (Daša Doberšek), ki naklepata umor svoje gospodarice (Olga Kacjan). Ne gre za kakšen posebej preračunljiv naklep, ampak predvsem za splet sovraštva in obupa; gospodarica z njima ravna zaničljivo in ju vsakodnevno ponižuje, njuna revščina pa jima preprečuje, da bi jo zapustili in odšli. Ob odsotnosti gospodaričinega partnerja, ki se zaradi nepojasnjenega razloga znajde v zaporu, služkinji začutita enkratno priložnost, da se zatiralke znebita. Medtem ko si gospodarica na sodišču prizadeva za gospodarjevo izpustitev, služkinji ritualno uprizarjata anticipacijo svojega zločina, ko pa se vrne domov, dejanja nista sposobni izvršiti. Razlogi za to nemoč so podani hermetično. Po mnenju dramaturga Blaža Lukana drami »tudi po več natančnih branjih ne pridemo povsem do dna«, ob čemer velja dodati, da nas že eno samo natančno branje upravičeno navda s skepso, ali je »dno« v tem tekstu sploh prisotno.
»Po Möderndorferjevih besedah se pameten režiser Shakespearovega Hamleta loti takrat, ko ima na voljo dovolj markantnega igralca za naslovno vlogo – in podobno naj bi bilo tudi z Genetovima Služkinjama.«
Kje se torej skriva privlačnost te zagonetne drame? Zakaj je tako pogosto uprizarjana? Zdi se, da so odločilna pričakovanja glede njenega revolucionarnega naboja. Genet po zgledu marksističnih poenostavitev heglovske dialektike gospodarja in hlapca svojim interpretom ponudi mitološko delitev vlog družbenih razmerij na gospodarice in služkinje, ki jo politično gledališče z veseljem prevaja v alegorični jezik proletarske revolucije. A v nasprotju s pričakovanji velike večine teh tolmačenj se Služkinji, kljub Genetovim jasnim marksističnim simpatijam (figurativnim in dobesednim), razpleteta v popolnoma drugo, celo protirevolucionarno smer: trenutek, ko se služkinji zavesta, da pravzaprav sta »gospodarica«, ker sta začeli uživati v ritualnem prevzemanju njene identitete – kar je eden izmed glavnih medsebojnih očitkov Claire in Solange –, ne sproži prevrata, ampak ga sprva oteži, na koncu pa celo onemogoči. (To kompleksno dinamiko političnih razsežnosti drame Lukan med drugim raziskuje v izčrpni spremni študiji Nemogoči upor.)
Režiser Vinko Möderndorfer, ki je – kot je povedal novinarjem – prepričan, da živimo v času, ko je takšen pesimizem škodljiv, saj naj bi se danes »ponovno« nakazovala možnost in celo nujnost »uboja gospodarja«, se je zato odločil, da besedilu odvzame končni dialog, abstrakten prepir med služkinjama, v katerem je (spet precej izmuzljivo) napovedan Clairin samomor. Ta poseg v tekst ni usoden, je pa vsekakor odveč: srž Genetove antiutopične poante je skrita v drobovju Služkinj in bi preživela še dosti radikalnejša besedilna maličenja.
Če izvzamemo to neposrečeno krajšanje izvirnika, sta tokratni Služkinji izjemno zvesti svoji predlogi in v tej zvestobi tudi prepričljivi. Predstavi drznost vdihne scenografija, delo Branka Hojnika. V prvi dialog nas uvede z mehanskim razprtjem masivnega in sklenjenega krožnega črnega zidu, ki v notranjosti skriva impozanten, skoraj popolnoma prazen polkrožni prostor, obdan s sterilnimi belimi ploščicami. Celoten proces zbuja podobne občutke nelagodja kot avtomatizirane sobane iz psihološke srhljivke Kocka (Cube, 1997) in drugih primerkov podžanra, ki ga je film porodil. Möderndorfer v Hojnikovo domišljeno odrsko strukturo vse nadaljnje scenske elemente vnaša s čehovsko previdnostjo. Razkošne obleke, skrite v stenskih omarah, črn telefon, postavljen na sredino odra … Niti en predmet ni prisoten brez pomena, vsi odigrajo ključne vloge v nadaljnjem dogajalnem razvoju. Podobno skopo odmerjeni, a izjemno učinkoviti so tudi vdori avantgardne glasbe, ki jo je za predstavo napisal Filip Šijanec.
Po Möderndorferjevih besedah se pameten režiser Shakespearovega Hamleta loti takrat, ko ima na voljo dovolj markantnega igralca za naslovno vlogo – in podobno naj bi bilo tudi z Genetovima Služkinjama; drama, ki v tolikšni meri temelji na igri dveh (in le v nekaj prizorih treh) oseb, je brez igralske kemije ob še tako spretni režiji vnaprej obsojena na propad. Režiser je imel tudi v tem pogledu srečno roko: tako Daša Doberšek kot Janja Majzelj prepričljivo prikažeta izmučenost in izpraznjenost svojih likov brez zanašanja na pretirano patetične vložke, Olga Kacjan pa v spretnem kontrastu z njima prav s pretiranim patosom doseže odvratnost svoje upodobljenke, ki občinstvu približa gnev načrtovalk umora.
Tudi to, da imamo priložnost uživati v naelektreni medigri članic ansambla Mladinskega gledališča, ni samoumevno: v zadnjih dvajsetih letih je bila predstava na naših glavnih odrih uprizarjana izključno z moškimi zasedbami, kot se je tekst začel že zelo zgodaj alternativno izvajati. A premišljen Lukanov ugovor tej tradiciji, ki argumente najde v Genetovem zapisu Kako igrati Služkinje, nas prepriča, da gre za pravilno odločitev, ki tekst reši pred pretirano izumetničenostjo.
Pogledi, let. 4, št. 19, 9. oktober 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
