Sinteze z različnimi poudarki
Muze; Mesec oblikovanja. Nekdanja Tiskarna Mladinska knjiga, Ljubljana, 6. 10.–6. 11. 2014
27. 10. 2014
Razstava Muze je posebnost letošnjega Meseca oblikovanja. Na njej je na ogled trinajst ambientov, ki so jih soustvarili arhitekti, slikarji in starinarji, in naj bi bili prostori »navdihov in razmislekov«, »inovativne sobe z zgodbami«, »umetniške in kreativne sobe« …
Postavitev je organizator celotne prireditve, Zavod Big, pripravil v sodelovanju z Galerijo sloART.si in ljubljansko Galerijo Ažbe. Domuje na osrednjem prizorišču letošnjega Meseca oblikovanja, v razsežnih prostorih nekdanje Tiskarne Mladinska knjiga, ki je unikaten in v marsikaterem smislu hvaležen prostor. Organizatorji, ki tam gostujejo že drugič zapored, so ga nekoliko »polakirali«, ohranili osnovno grobost, a ga vseeno povzdignili na raven kolikor toliko dostojnega razstavišča. A v tamkajšnjem industrijskem ambientu se vse razstave ne počutijo enako dobro in med tistimi, ki potegnejo krajšo, vsaj v nekaterih delih, je tudi projekt Muze. Ta sicer temelji na preprosti in dokaj samoumevni ideji (čeprav v našem prostoru žal marsikaj ni samoumevno) o sodelovanju med arhitekti, umetniki in trgovci s starinami. Skupaj, vsak s svojim prispevkom, lahko oblikujejo prostore, ki zmorejo bistveno preseči tiste, v katerih večina smrtnikov preživlja svojo vsakdanjost, spočeti sintezo s presežkom, a z različnimi poudarki, glede na osnovno intenco pač.
Prostori z razstave so namreč raznorodni, ne samo glede na uporabljene predmete in umetnine, ampak tudi konceptualno. Eden od njih, naslovljen Don't cry …! (sodelujoči: Katjuša Kranjc, Rok Kuhar, Galerija sloART.si, Zora Stančič, Galerija Ažbe, Next line), na primer opozarja na žalostno usodo naše pohištvene industrije in na dejstvo, da les, surovino, s katero je dežela bogato obdarjena, izvažamo večinoma neobdelano. Postavitev nas nagovarja preprosto in učinkovito; tla prekrivajo reprodukcije reklamnih fotografij, s katerimi so v šestdesetih in sedemdesetih oglaševali izdelke slovenske pohištvene industrije, na eni od stranskih sten je nanizana hladna, a vpijoča statistika o številu propadlih lesnih tovarni in s tem povezani izgubi delovnih mest, na zadnji steni je prepoznavna grafika Zore Stančič z jokajočim dekletom, pred njo lebdi odrešeniški baročni angel, na drugi stranski steni je naslovni napis. Res je, da ambient nagovarja s splošno znano resnico, a glede na kontekst, vizualno učinkovitost in odsotnost patetike se zdi na mestu. Gre za enega od prostorov, v katere obiskovalec ne more vstopiti, vanje zgolj zre.
Dobronamerna kritika v razstavljenih delih
Delno to drži tudi za postavitev »Samo za klene može?« (Matej Gašperič, Galerija sloART.si, Katja Sudec, Galerija Ažbe, NOVA Showroom), ki je gotovo med najbolj domiselnimi in je v njem obiskovalec deležen omembe vrednega presežka. Osnovna ideja izhaja iz likovnega dela Sudčeve z likom Sneguljčice, obešenega na zadnjo steno prostora, v katerega gledalec nima vstopa, vanj le gleda. V njegovem središču stoji izborni bidermajerski stol, ki s svojo vabljivostjo in nedostopnostjo podvaja vlogo Sneguljčice, gledalec pa sedi na enem od sedmih (sedem palčkov) plastičnih stolov pred ozko odprtino v steni in je tako postavljen v vlogo voajerja. V drugem delu postavitve nato sede na mrzel kovinski stol nasproti razkošnega neobaročnega ogledala in se sooči s svojim narcisizmom (pozicija zlobne mačehe) ali karkoli je že tisto, kar ugleda v ogledalu.
»Zdi se, da Mesec oblikovanja, z zvestobo zgledno oblikovanim fizičnim predmetom, nekako stopa na mesto, ki ga je prej zavzemal BIO.«
Poučna je izkušnja s prostorom Kreativni studio (Nena Gabrovec, Galerija sloART.si, Uroš Weinberger, Galerija Ažbe, Kubus Interier). Spremlja ga tipično spremno besedilo: »Prostor je aktiven, udoben in neformalen ter ponuja ozračje za produciranje novih možnosti s celostnim in odgovornim pogledom na družbo in posameznika,« ki priča bodisi o naivni dobronamernosti ali pa o leporečenju. V ambient vključena, do naftne industrije kritična slika odličnega Uroša Weinbergerja namreč v družbi z udobnim počivalnikom, mehko preprogo in ostalim deluje drugače, kot je na njegovih razstavah in niti starinski gramofon s trobljo (učinkuje tudi kot aluzija na »kritično trobljenje«) ne spremeni vtisa, da so v takšnih prostorih kritična dela hočeš nočeš zvedena na dekor.
Solidna se zdi kombinacija elementov v postavitvi The big lake (Mateja Panter, Galerija sloART.si, Igor Banfi, Galerija Ažbe, Maros, Natuzzi) s sugestivnim velikoformatnim platnom na mestu, kjer v domačih sobah navadno kraljujejo plazme, LCD-ji … Omejenih možnosti prenašanja kritičnih sporočil v kombinaciji pohištva, dekorja in slik pa so se, kot kaže, zavedali snovalci prostora Domača revolucija (Mika Cimolini, Arjan Pregl, Galerija Ažbe, Prima Grafika, Orion Intertrade, Klun Ambienti), saj ta prejkone deluje zgledno ironično.
Dobronamerna kritika organizatorja
Opazno je, da so sodelujoči izhajali iz različnih izhodišč, nekateri so poskusili ustvariti zgolj zanimive ambiente, ambicije drugih so bile večje. Tovrstna razstavna praksa ima vsekakor tudi potencial predstavljanja drugačnih možnosti oblikovanja in doživljanja prostorov, tudi bivalnih. Marsikateri vizualno ozaveščeni posameznik ali družina takšne prostore doživlja kar v svojem vsakdanjem žitju, večina pa lahko ob njih dobi spodbudo v smislu vzgoje okusa, drugačnih pojmovanj prostorskih možnosti ipd. Pri nas je priložnosti, ob katerih bi bilo to mogoče, sicer relativno malo, zato bi jih bilo dobro čim skrbneje izkoristiti. Včasih je razlika med sugestivnim učinkovanjem kakšnega ambienta in njegovim izzvenevanjem v prazno zelo majhna, in tega bi se morali zavedati tudi organizatorji. Na razstavi namreč marsikaj škripa (tudi dobesedno), kar nekaterim postavitvam sicer skoraj ne škodi, drugim pa zelo. Majavi, škripajoči podij, ponekod neprimerna osvetlitev, občasni hrup, preproge na zdrsljivi podlagi … Črna modularna miza, del enega od ambientov, je bila dober teden po odprtju razstave že tako zaprašena, da so obiskovalci nanjo risali s prsti, izza kakšnega od zastorov je kukal kup smeti ali orodja …
Po eni strani je res, da je dobro, da je razstava na osrednjem prizorišču Meseca oblikovanja, po drugi pa je dejstvo, da bi bolje prišla do izraza v manj improviziranih pogojih, nekje, kjer bi bila obiskovalcu zares omogočena kontemplacija (kot je naslovljen tudi eden od ambientov).
Zdi se, da Mesec oblikovanja, z zvestobo zgledno oblikovanim fizičnim predmetom, nekako stopa na mesto, ki ga je prej zavzemal BIO (letos je tega zaneslo v nepredvidljive, konceptualistične vode). Njegovi snovalci bi zato morali vložiti še nekaj več organizacijskega napora. Mogoči učinek se zdi velik.
P. S.: Ob vstopu v Mesto oblikovanja, kot so organizatorji poimenovali nekdanjo Tiskarno Mladinska knjiga, pričaka obiskovalce (raz)prodaja predvsem tujih knjig, ki so jih nekoč natisnili v tej tiskarni. Med njimi je kopica kvalitetnih del znanih založnikov!
Pogledi, let. 5, št. 20, 22. oktober 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
