Seriji na klasičnih izhodiščih
Arne Hodalič: Kuba – Brez samocenzure. Izbor fotografovega dela od leta 1989 do 2010. Mestna galerija Ljubljana, od 20. 5. do 27. 6. 2010
30. 06. 2010
Za Arneta Hodaliča lahko zapišemo, da se uvršča med fotografe, ki se ukvarjajo z različnimi vrstami fotografije, hkrati pa ostajajo med najkakovostnejšimi avtorji. Gre za kombinacijo, ki ni prav pogosta, seveda pa je njena pomanjkljivost to, da vedno tudi ne privede do najboljših rezultatov, saj so različna področja fotografije – govorimo o vsebini, tehniki in avtorskem pristopu – tako specifična, da je težko biti enakovredno primerljiv s posamezniki, ki so se izrazito specializirali za eno izmed kategorij.
Hodaliču lahko damo priznanje zlasti na področju dokumentarne fotografije. Njegov način fotografiranja izvira predvsem iz klasične dokumentarne fotografije, ki so jo razvile generacije modernistov, pri tem mislimo predvsem nemške fotografe iz dvajsetih let prejšnjega stoletja in francoske iz tridesetih, če omenimo le Henrija Cartier-Bressona kot enega izmed najbolj znanih, in pa seveda agencijo Magnum – pri kateri je bil eden izmed ustanoviteljev – agencija pa je uveljavila njemu soroden način dela kot enega osnovnih pristopov dokumentarne fotografije.
Hodaličevo novo razstavo z naslovom Brez samocenzure, ki je bila na ogled do 27. junija v ljubljanski Mestni galeriji, lahko razdelimo v dve enoti, ki sta sicer precej sorodni, a vendar tudi izrazito različni. V večjem prostoru je avtor razstavil serijo, ki je še posebno blizu omenjeni dokumentarni fotografiji modernizma. Serijo, ki jo je posnel letos na Kubi, opredeljuje nekaj bistvenih momentov: najprej omenimo humanizem kot tisto komponento, ki se dopolnjuje s tako imenovanimi »velikimi zgodbami«; v resnici gre za ideologije, ki so v 20. stoletju prevzele veliko intelektualcev in umetnikov, ki so se zavzemali za boljšo in lepšo civilizacijo. V fotografiji so avtorji, in tudi Hodalič je med njimi, v tem okviru iskali povsem običajne dogodke, vsakdanje situacije, preproste posameznike, subjekte, ki jih sicer komaj opazimo. A prav fotograf nam s svojo perspektivo spregovori o njih, še več, postavi jih v ospredje svojega likovnega okvira. Tako se bistveno razlikuje od tistih avtorjev, ki na reprezentativen način predstavljajo znane osebnosti iz politike ali zabave. A vendar, kolikor so njegovi liki povprečni in vzeti iz nekega običajnega vsakdanjika, toliko bolj nam predstavljajo deželo realistično.
Brez vsakršnih dekorativnih dodatkov, neposredno in spontano nam Hodalič posreduje trenutke, ki so značilni za današnjo Kubo in njene prebivalce. Fotografije odlikuje avtorjev smisel za celovito likovno zgradbo, ki je dopolnjena s tonskimi kontrasti med svetlimi in temnimi površinami. Predvsem pa gre poudariti razmerja med subjekti, ki vsebujejo določeno teatraličnost, a ta nikakor ni vsiljena, temveč povsem naravna in izhaja iz situacij, ki se spontano razvijajo, prepoznati in dokumentirati pa jih zna le dober fotograf.
V drugem, manjšem galerijskem prostoru je Hodalič razstavil serijo, ki se po nekaterih posebnostih razlikuje od omenjenih, je pa prav tako posneta na Kubi. Gre za bolj lirične fotografije, pravzaprav pejsaže, kjer niso navzoči ljudje, ampak narava, arhitektura, trgi, ulice. A tudi tokrat je fotograf pokazal zrel subjektiven odnos in sestavil serijo, ki vsebuje različne perspektive, avtorsko dojemanje vsebin, nekonvencionalnost in raziskovalen pristop. Poleg tega jih je razvil v eni izmed tehnik, ki so značilne za pozno 19. stoletje, to pa fotografijam daje še dodatno originalnosti.
Pogledi, 30. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
