Politično, a odprto delo
Belka (White Material). Režija Claire Denis. Francija 2009, 106 min. Ljubljana, Cankarjev dom
22. 09. 2010
Čeprav velja Claire Denis za eno najbolj nekonvencionalnih, težko opredeljivih in oprijemljivih avtoric med sodobnimi cineasti, pa v srečanjih z njenimi deli vendarle lahko najdemo konstanto – in sicer je to presenečenje. Od Lepega dela (Beau Travail, 1999) naprej, ko nas je osupnila s svojim nenadnim in silovitim odmikom od tradicionalne naracije in je v ospredje stopila vizualna raven podobe, v kateri je prek skupinske koreografije izklesanih teles vojakov tujske legije dosegla nekakšen spoj fizičnosti in abstraktnega, prek monumentalnega Vsiljivca (L’Intrus, 2004), v katerem zgodba zaradi izrazite eliptičnosti razpade na niz prizorov, niz refleksij na temo tujca in mej, ki pa so na abstraktni ravni vendarle povezane, vse do njene vrnitve h konvencionalnejšim pripovednim načinom, ki jo pomeni film 35 šilc ruma (35 rhums, 2008) – vsako izmed teh del je bilo tudi za tiste, ki se imamo za poznavalce njenega dela, večje ali manjše presenečenje, saj je bilo nemogoče predvideti njen naslednji korak. In tudi Belka (White Material, 2009) se od tega vzorca ne razlikuje.
Čeprav smo zaradi dejstva, da se režiserka s tem filmom pravzaprav vrača k svojemu otroštvu, ki ga je preživela v Afriki, pričakovali novo vajo v slogu, novo eliptično pripoved, sestavljeno iz liričnih spominskih fragmentov, pa nas je avtorica presenetila tudi tokrat. Spomniti je namreč treba, da se je Denisova v Afriko oziroma k obravnavi teme francoske kolonialne preteklosti in njenih različnih vidikov vračala že v svojih prejšnjih delih. A svojih zgodb ni nikoli umeščala v širši družbenopolitični kontekst, temveč je k njim pristopala z izrazito intimne pozicije in tako je počasi zahajala v vse abstraktnejše podobe. Tako je bila pot, ki jo je prehodila od svojega prvenca Čokolada (Chocolate, 1988), v katerem je podala zgodbo o francoski kolonialni družini in njenih odnosih z domorodnim prebivalstvom, do Lepega dela, ki je nekakšna postkolonialna kritika francoskega vpletanja na afriški celini, pot v vse bolj izrazito liričnost, abstraktnost. Z Belko, tem na videz tako preprostim delom, pa te poti ni nadaljevala, ampak je naredila nov obrat in se vrnila k izrazito konkretnim temam. Rekli bi lahko celo, da je Belka izrazito, zanjo celo presenetljivo izrazito politična drama, pa čeprav svojega političnega angažmaja, svojega stališča nikoli jasno ne artikulira, nikoli ga ne povzame v nekakšni »morali« zgodbe, se nikoli jasno in enoznačno ne opredeli. To za njeno delo presenetljivo »političnost« najverjetneje lahko pripišemo dejstvu, da se je Claire Denis tokrat odrekla sodelovanju s svojim siceršnjim scenaristom, Jean-Polom Fargeaujem ter scenarij prvič napisala z nekim afriškim sodelavcem, natančneje, z afriško pisateljico Marie N’Diaye. Tako se scenarij, ki je, kakor je režiserka omenila v nekem pogovoru, nastal na podlagi njenega spremljanja aktualnega dogajanja v Afriki prek množičnih medijev, bere kot nekakšen povzetek številnih kriznih trenutkov, ki jih preživlja sodobna Afrika, od Zimbabveja in Ruande do Angole. A Belka je vendarle še vedno predvsem delo Claire Denis. Zato kljub vsej konkretnosti oziroma konkretnostim afriškega vsakdanjika, ki jih niza v njem – zaslepljenih belih veleposestnikov, ki kljub temu, da že vse življenje živijo v Afriki, še vedno niso sposobni spregledati njene realnosti, državljanske vojne, vojske otrok ... –, v zgodbi o Mariji, lastnici plantaže kave v nedoločeni afriški deželi, v kateri državljanska vojna postaja vse bolj krvava, ona pa kljub temu trmasto vztraja na svojem domu, ne gre iskati nikakršnega »sporočila«.Belka je povsem odprto delo, film, ki ne podaja nobenih odgovorov in o dogajanju ne govori z besedami lažnega sočutja. Njegova »političnost« pa je to, da brezkompromisno odkriva vzvode, ki spravljajo v tek tamkajšnje dogajanje, a ne zato, da bi ob njih izražala svoje začudenje ali ogorčenje, temveč le zato, da jih beleži, opisuje. In prav po tem sta si podobna z japonskim mojstrom Ozujem, ki ga je Denisova tako cenila: čeprav Ozu v svojih delih v ospredje postavlja pripovedno kakovost podobe, ona pa njeno estetsko, vizualno izrazno, pa sta svet oba le opazovala in beležila vzvode, po katerih deluje, nikoli ga nista interpretirala, ampak le kazala.
Pogledi, september 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
