Pokroviteljski oskar za pokroviteljski film
Boljši svet. Režija Susanne Bier. Danska, Švedska, 2010, 119 min. Kolosej in Planet Tuš po Sloveniji
03. 05. 2011
Od leta 1947, ko je Akademija začela podeljevati zlate kipce za tujejezične filme, so jih prejemali skoraj izključno evropski filmi: od 62 podeljenih oskarjev jih je šlo kar 51 v roke evropskih režiserjev! Saj ne verjamete, da ves preostali svet ne zna držati kamere v roki in v svoji ganljivi inferiornosti producira le tretjerazredne smeti?
»Boljši svet je ikoničen tujejezični oskarjevec. Saj ne, da je tako zelo slab, le tako utrudljivo predvidljiv je – in ujame se ravno v tiste pasti, ki se jim tako zelo želi ogniti.«
Oskarji so nagrade, ki med gledalci veljajo za precejšnjo referenco, med tistimi, ki se tako ali drugače ukvarjamo s filmom, pa ne uživajo posebnega ugleda. Čeprav tudi mi ne moremo kar mimo njih, jim veliko stvari zamerimo. Recimo to, da se delajo, da na svetu obstaja le ena pompa vredna kinematografija, vse ostalo pa so marginalne drobtinice, ki jih je mogoče stlačiti v minoren nagradni razdelek. Za »akademijce« je ves preostali svet skrčen na eno samo samcato kategorijo. V resnici bi bilo bolje, da tudi te ne bi bilo; pokroviteljskega trepljanja po ramenih in tolažilnih nagrad imamo vsi že dovolj.
Problemi pa se množijo tudi znotraj kategorije. Prvi je ta, da je izbor finalistov odvisen od tega, katere filme nominirajo posamezne države. Te nemalokrat nočejo poslati v ring kandidata, ki podaja ne preveč všečno podobo države. Tako se na primer na listo oskarjevskih nominirancev ni uspelo uvrstiti Gomorri (Gomorra, Matteo Garrone, 2008), ker je Italija pač ni nominirala. Drugi problem so zapletena pravila, ki določajo nacionalni status filma. Pred nekaj leti Avstrija tako ni mogla kandidirati enega najboljših filmov preteklega desetletja Skrito (Caché, Michael Haneke, 2005) zaradi spornosti njegovega porekla – posnel ga je avstrijski režiser, ki je snemal v Parizu, s francoskimi igralci in v francoskem jeziku. Največji problem pa je dosledno konzervativen okus »akademijcev«, ki ne prenese ne prevelike doze eksotike ne nepopustljivih in težaških tem. Kako je sicer mogoče, da je še eno Hanekejevo mojstrovino, Beli trak (Das Weisse Band, 2009), posekal nesporno šibkejši Skrivnost njihovih oči (El Secreto de Sus Ojos, Juan José Campanella, 2009), in kako, da se romunski film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 saptamâni si 2 zile, 2007) Cristiana Mungiuja ni prebil niti v drugi krog nominirancev, in to isto leto, ko so zmagali do obisti povprečni Ponarejevalci (Die Fälscher, 2007) Stefana Ruzowitzkega?
Nič bolje ni, ko zarinete nos v zgodovino kategorije in pod pretvezo širokogrudne odprtosti v svet najdete gnezdo evroošabnosti. Od leta 1947, ko je Akademija začela podeljevati zlate kipce za tujejezične filme, so jih prejemali skoraj izključno evropski filmi: od 62 podeljenih oskarjev jih je šlo kar 51 v roke evropskih režiserjev! Saj ne verjamete, da ves preostali svet ne zna držati kamere v roki in v svoji ganljivi inferiornosti producira le tretjerazredne smeti?
Zakaj vse to pišem? Predvsem zato, ker se je tudi letošnji evrooskarjevec nalezel iste bolezni kot institucija, ki ga podeljuje: njegov potek je predvidljiv, njegov pogled pa ozek in podan s stališča zahodnjaške superiornosti. Boljši svet (Hævnen, 2010) ima, če odštejemo velike igralske zvezde, vse, kar potrebuje svetovni filmski hit v kategoriji resne drame. Videti je odlično, pripoveduje z ustaljeno filmsko govorico, v središču ima globoko moralen in sočuten lik, katerega načelnost je postavljena na preizkušnjo, ima pomirjujoč hollywoodski konec in, kot je zadnja leta v modi, je vsaj na videz politično korekten, saj zariše vzporednico med Afriko in Evropo, ki naj bi spodnesla naše prepričanje, da smo mi tu veliko boljši od tistih divjakov tam.
Ironično – režiserki Susanne Bier spodrsne prav na tem spolzkem etnokorektnem parketu. Zakaj je, če se je že namenila rušiti zahodnjaške predsodke, v center filma postavila boleče stereotipen lik požrtvovalnega zdravnika, ki rešuje življenja vojaškim beguncem in nosečnicam, ki jim podivjani vaški samodržec para trebuhe? Edini belec med črnimi obrazi je humanitarec, ki v afriško brezpravje in prakaos prinaša znanje, dobroto, red in moralno pokončnost. In celo če pogoltnem to sporno podobo, imam še vedno občutek, da je celotna afriška epizoda za film precej nepomembna in je tam le zato, da zgodbi da globalno dimenzijo. Pripoved o dečku, ki izgubi mamo in se odloči, da bo poslej nadzor nad lastnim življenjem in svojo okolico držal v svojih rokah, bi stala tudi brez afriškega odvoda.
Videti je, kot bi se Bierovi zdelo sporno, da v filmu nastopajo sami modrooki in plavolasi arijci, in bi za zadostitev klavzule o minimalni prisotnosti predstavnikov nebelih ras v film vpletla še nekaj temnopoltih – nekako tako, kot to počne Akademija, ki tujim kinematografijam na svojem glamuroznem žuru velikodušno odmeri tudi kipec za s talentom manj obdarjene, da bi se otresla pripomb glede svoje nečimrnosti in ozkoglednosti. Boljši svet je ikoničen tujejezični oskarjevec. Saj ne, da je tako zelo slab, le tako utrudljivo predvidljiv je – in ujame se ravno v tiste pasti, ki se jim tako zelo želi ogniti.
Pogledi, št. 9, 23. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
