Obstaja več kot ena pot
Foto: Nadour Collection in MGLC
Sistemi in ornamenti. Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana, od 28. 9. do 18. 11. 2012;
Istanbul – Isfahan. Dušan Pirih Hup iz zbirke MGLC. Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana, od 28. 9. do 18. 11. 2012
22. 10. 2012
So razstave, ki se na aktualna dogajanja in razmerja v svetu (v tem primeru na »arabsko pomlad« in zaostrovanje odnosov med Zahodom in Iranom) odzivajo dovolj hitro in relevantno, a ni jih prav veliko. Razstava Sistemi in ornamenti v MGLC je gotovo ena od njih, med njene poglavitne kvalitete pa sodi preseganje stereotipov, povezanih z bližnjevzhodno in iransko družbo in kulturo.
Snovalci razstave nas spomnijo na čase, ko je bila ena od posledic neuvrščene politike nekdanje skupne države tudi večja odprtost do kulture in umetnosti držav »tretjega sveta«, navzočih tudi na nekdanjih grafičnih bienalih. Ne glede na to, da je šlo v marsičem za politično usmerjano sodelovanje, je to vseeno prinašalo dodaten, drugačen vpogled v tovrstno snovanje v medijsko manj prisotnih, v Evropi manj znanih in seveda prav nič popularnih kulturnih okoljih. Danes, ko naj bi bili del Zahoda oziroma njegove periferije, gledamo na dogajanje v različnih delih sveta večinoma skozi optiko njegovih dominantnih vrednot in prioritet ter skozi očala medijsko posredovane realnosti. Bližnji vzhod in Iran predstavljata danes v očeh slehernika območji permanentnega konflikta, naseljeni z nevarnimi fanatiki, »džihadisti«, »talibani« in podobnimi grozečimi bitji. Gre pravzaprav za nadaljevanje zelo stare zgodbe o srečevanjih in soočanjih dveh z dominantnima, v resnici sestrskima religijama zaznamovanih okolij, ki je znalo včasih biti celo plodno (enega takih primerov so pred leti lepo prikazali na beneški razstavi Benetke in islam), navadno pa sta ga senčila ozkogledost in primitivizem, zdaj na eni, zdaj na drugi strani.
Odnosi so se posebej zapletli ob križarskih vojnah in širjenju otomanskega imperija, svoje je prispeval kolonializem in tako naprej do sodobnih, z brezobzirnim uveljavljanjem geostrateških interesov in s krčevitimi iskanji resnične samopodobe zaznamovanih časov.
Če se je v prejšnjih stoletjih odnosa zahodnjakov do »islamskega sveta« (termin je seveda izrazito zasilen, zelo poenostavljajoč) držalo tudi nekaj romantike, povezane z opojnimi čari imaginarija »tisoč in ene noči«, je danes živ predvsem še drugi, že omenjeni demonizirajoči način dojemanja tamkajšnje realnosti. V tem smislu je razstava seveda več kot dobrodošla, četudi se ob njej samoumevno zastavi vprašanje, ali so predstavljeni umetniki reprezentativni predstavniki relevantnega dogajanja v svojih umetniških okoljih ali pa predvsem takšni, ki govorijo v dovolj univerzalnem umetniškem jeziku, domačem zahodnjakom, ki ga temeljno določajo. Kakorkoli, z navedbo iz kratkega zapisa ob razstavi (katalog je v trenutku, ko to pišem, žal še v pripravi), v kateri je govora o umetnikih, ki pod vprašaj postavljajo globalni umetniški univerzalizem, ki znotraj globalnega umetnostnega sistema sicer upošteva, a hkrati tudi nevtralizira kulturne različnosti, se je, ob omenjenem pridržku, mogoče brez pridržka strinjati.
»Razstava Sistemi in ornamenti je hiter in relevanten odziv na »arabsko pomlad« in zaostrovanje odnosov med Zahodom in Iranom, ki presega stereotipe o bližnjevzhodni in iranski družbi in kulturi.«
Razstava, ob kateri bodo pripravili bogat spremljevalni program, predstavlja avtorje, katerih dela ne pričajo le o njihovem položaju, ampak sporočajo univerzalne, tudi za nas relevantne vsebine, v več primerih ponujajo osvežujoč, drugačen pogled na vprašanja, s katerimi se srečujemo tudi mi. Drugačne niso le tematike, ampak tudi umirjen, na trenutke kar zadržan izrazni jezik, pogosto nekakšen hibrid med lokalno tradicijo in sodobno univerzalnostjo. S stališča tipičnega, v lastne kalupe ujetega in v svoj »privilegirani pogled« zaverovanega zahodnega umetniškega meritorneža je ta verjetno periferen, a v resnici je predvsem nekoliko drugačen.
Iz del večine od dobrega ducata predstavljenih umetnikov lahko kot rdečo nit izluščimo motiv ornamenta, pojmovanega na različne, tudi zelo široke načine. Ornament je iz religiozno-zgodovinskih razlogov prevladujoči element umetnosti »islamskega sveta«, umetniki z razstave pa ga dojemajo izrazito metaforično.
Hassan Sharif na primer ustvarja zasebni znakovni sistem, obsesivno ponavlja vzorce, zaporedja in ko se mu pri tem zgodijo napake, jih ne popravlja, saj verjame, da se umetnost rojeva ravno iz napak, da je torej nekakšna motnja v sistemu, izstop iz njegove urejenosti, kar je seveda pomenljiva misel.
Velikoformatni ornament je iz na žeblje napetih niti na galerijski steni ustvaril Walid Siti, nekdanji študent grafike na ljubljanski akademiji. Po eni strani se je tako naslonil na tradicijo ornamentike, hkrati pa prikazal skico strukture mreženja družbenih in političnih razmerij v bližnjevzhodnih okoljih. Njegov prikaz je do določene mere mogoče aplicirati tudi na druga, med drugim na naše okolje.
Precej močneje se s svojimi deli, spominjajočimi na stare rokopise, na tradicijo opira Rachid Koraïchi. Razstavlja dve seriji, eno posvečeno islamskemu mistiku in pesniku, drugo učenjaku in ustanovitelju enega od sufijskih redov, pomembnima kulturnima figurama iz preteklosti svojega okolja. Njegovi skupki univerzalnih arhaičnih znakov so pravzaprav z zgolj racionalnim pristopom nerazberljivi, ne do konca spoznavni, bolj primerni za intuitivno branje, branje kot mistično izkušnjo, ki prinese bogato duhovno doživetje.
Zelo specifični so ornamenti, ponavljajoče se izpisane besede na fotografiji in videu Abdulnasserja Gharema. Pokaže nam del porušenega, v umetniški akciji popisanega mostu z zelo simbolično zgodbo. Nanj naj bi se pred grožnjo poplav namreč zatekli prebivalci neke savdske vasi. Verjeli naj bi v moč betona, tehnologije, a ko je prišla poplava, jih je odnesla skupaj z mostom. Izbrali so si napačno zatočišče, napačno »pot«, kar pomeni po cestišču na preostanku mostu izpisana beseda. Kakšno pot predlaga, avtor sicer ne razkrije, njegovo sporočilo govori le o tem, da obstaja več kot ena.
Kot izjemno subtilna in pronicljiva avtorica se pokaže Iranka Nazgol Ansarinia. Njeni »ornamenti« se nanašajo tako na domača družbenoekonomska razmerja, ki jih prikaže ob na videz banalnem elementu sodobnosti, kot na logiko časopisnega odsevanja vsakdana, ki je seveda del širše posredovanosti in selekcioniranja informacij, loti pa se tudi aktualnega iranskega konflikta z Zahodom. Na podlagi ameriškega dokumenta, Poročila o strategiji nacionalne varnosti, naredi vizualno-jezikovni eksperiment, ustvari nekakšne slovarje besed, uporabljene v poročilu. V njih se vsaka beseda pojavi tolikokrat kot v poročilu, iz česar lahko razberemo jasen vzorec njegove naravnanosti, tona, prioritet. Opazna je prevlada pojmov, kot je terorizem in njegove izpeljanke, hkrati pa popolna odsotnost nekaterih drugih, manj militantnih. Obiskovalec bo na primer zaman iskal besedo mir, ki je v takšnih dokumentih navadno navzoča vsaj kot fraza.
Vsi razstavljeni prispevki so relevantni, omeniti pa je treba vsaj še video Hale Elkoussy V iskanju mesta. V njem se avtorica sprehaja po domačem Kairu, razmišlja o njegovi genezi, o tem, kako je to mesto, nekoč zgrajeno po evropskih vzorih, pravzaprav tuje svojim lastnim prebivalcem in kako jih njegova struktura omejuje, določa na za njih neprimeren način.
Na vnetljivost takšnega položaja, uporabe tradicionalnih vzorcev in nasploh slepega vračanja k tradiciji pa zelo nazorno opozori njen rojak Moataz Nasr, ki je svoj klasični ornament sestavil kar iz raznobarvnih vžigalic. Kako je videti, ko ta zagori, lahko skoraj vsak dan gledamo po televiziji ...
Drugi, domači pol razstave predstavljajo fotografsko-grafična dela Dušana Piriha Hupa, našega umetniškega unikata, ki bi prav letos dopolnil šestdeset let, a nas je žal zapustil že pred štirimi (MINISTER ZA ZDRAVJE OPOZARJA: UMETNIKI UMIRAJO MLAJŠI!). Hup je na svoja »megličasta« dela, ustvarjena na osnovi fotografij, beležil utrip in kolorit vsakdanjosti bližnjevzhodnega okolja, ki mu je bilo dovolj blizu. Ujel je drugačen tok časa, ritem življenja, drugačne kretnje, kulturne navade ...
Obe razstavi tvorita skladno, lepo dopolnjujočo se, vsebinsko bogato celoto.
Pogledi, št. 19, 10. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
