Novi val
Pot v raj. Režija Blaž Završnik. Slovenija, 2014, 80 min. Kolosej in Kino Komuna
09. 10. 2014
Zmagovalec občinstva letošnjega Festivala slovenskega filma je prav posrečen film. Izdelek izpod prstov štiričlanske mikroekipe (s prijatelji) ima vse, kar imajo veliki: zgodbo, ki pritegne, junaka, za katera nam je mar, dobro fotografijo, nalezljivo glasbo ter učinkovito mešanico resnosti in spontane duhovitosti.
Tihi, zadržani Žak je pravkar pokopal svoja starša in z morbidne sedmine zbežal direktno na morje, na jadrnico svojega pokojnega očeta, da bi si prepihal misli in odplaknil svojo žalost. Nekje na poti proti morju se mu za pete prilepi Lučka, simpatična brbljavka, ki kar noče več proč in si, Žakovi nejevolji navkljub, nekako uspe pričvekati prostor na njegovi barki. In čeprav je Lučka sprva videti povsem zadovoljna, odprta in sproščena, se kmalu izkaže, da tudi ona nosi več prtljage, kot je gre v tisto majhno torbo, ki jo nosi s sabo. Junaka sta odmaknjena od realnosti in potopljena vsak v svoj svet gorja, kljub temu pa nekje v ozadju vseskozi čutimo tudi frustracijo generacije, ki se počuti naplahtano.
»Še en lep primer nepretencioznega prvenca, ki ne poskuša biti remek delo, ampak iskren, komunikativen, »majhen« film, pri tem pa še vedno cilja dovolj visoko, da nam namesto poceni kopije stokrat videnega servira avtorski premislek preverjenih vzorcev.«
Pot v raj se začne kot romantična komedija, a bolj ko jadrnico nosi proti jugu, bolj Završnik po svoje križari po žanru. Oporne točke »rom-koma« so tu in jasno prepoznavne, a vse majčkeno po svoje prirejene, da nam ne bi preveč dvignilo sladkorja ali nas dolgočasilo s svojo predvidljivostjo. Junaka se med potovanjem sicer zbližata in se drug drugemu pomagata premakniti z mrtve točke, a sta čisto preveč sesuta, da bi se šla zaljubljanje in podobne ekstremne športe. Še dobro, kajti sicer bi bil film čisto navaden kliše, tako pa je, čeprav ne skriva koketiranja z občinstvom, še vedno svež in okreten kot njegova mlada protagonista.
Završnikova Pot v raj je še en lep primer nepretencioznega prvenca, ki ne poskuša biti remek delo, ampak iskren, komunikativen, »majhen« film, pri tem pa še vedno cilja dovolj visoko, da nam namesto poceni kopije stokrat videnega servira avtorski premislek preverjenih vzorcev. Naši mladi režiserji so se očitno odločili, da slovenski film vrnejo gledalcem. Snemajo življenjske zgodbe, izhajajo iz lastnih izkušenj in se, namesto da bi v nedogled čakali na odobritev javnih sredstev, odločajo za projekte, ki jih (z nekaj mladostniške zagnanosti) lahko izpeljejo tudi brez pokroviteljstva države. Seveda jim to omogoča tehnologija, ki starejšim režiserskim rodovom ni bila na voljo, a zanimivo je, da nove možnosti izkoriščajo le debitanti, medtem ko se druge generacije režiserjev še vedno držijo ustaljenih poti do filma. Saj ne da mislim, da bi filmarji morali delati kar zastonj; gre le za izkoristek alternativnega kanala filmske ustvarjalnosti, ki poleg mnogih omejitev prinaša tudi pomembne prednosti – predvsem veliko avtorske svobode in večjo sproščenost snemalne ekipe, kar se tem filmom še kako pozna. Ti naši mladi v tem trenutku z zelo omejenimi sredstvi snemajo precej boljše filme od svojih starejših kolegov.
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
