Končno je tehnologija le sredstvo
Alica v čudežni deželi (Alice in Wonderland). Režija Tim Burton, ZDA , 2010, 108 min., Ljubljana, Kinodvor, Planet Tuš.
07. 04. 2010
Danes, ko hollywoodska filmska industrija doživlja vrhunec tehnološke revolucije, ki so jo prinesle digitalne tehnologije, ko nas tudi najbolj fantastične filmske podobe osupljajo s svojim realizmom, ko se skratka zdi, da ne za domišljijo ne za samo filmsko podobo ni več meja, ki jih ne bi mogle prestopiti (ne nazadnje se je filmska podoba osvobodila celo ploskve filmskega platna in stopila v prostor, ki je bil od nekdaj rezerviran le za gledalca), se ob sledenju sodobni hollywoodski produkciji vseeno ne moremo znebiti občutka, da v teh delih vse pogosteje nekaj vendarle umanjka – avtor. Pomislimo: za katerega sodobnega hollywoodskega cineasta bi namreč lahko rekli, da nas prek svojih del popelje v tako svojevrsten in edinstven svet ter nam ponudi tako prepoznaven, a hkrati neponovljiv slog, da ju resnično lahko identificiramo že po nekaj kadrih ali vsaj prizoru? Jamesa Camerona? Še zdaleč ne, saj sta Cameronov sveti gral le spektakel in tehnična perfekcija. Morda za veterana Martina Scorseseja? Tudi tega je presenetljivo hitro premagal blišč tehnične dovršenosti, da je pri tem pozabil na preostalo. Eden takih bi lahko bil David Lynch, a sam že vrsto let deluje le na obrobju Hollywooda, v samem središču pa so tovrstni cineasti resnično redki.
A jih vendarle najdemo. In med njimi je eden najbolj nenavadnih, drznih, samosvojih, izvirnih in brezkompromisnih avtorjev gotovo Tim Burton, cineast, ki mu je uspelo hollywoodsko žanrsko produkcijo podrediti izrazu svoje avtorske vizije. A ne le to: brez zadržkov je sprejel tudi možnosti, ki jih ponuja sodobna digitalna tehnologija, le da jo je, v nasprotju z večino svojih kolegov, vedno imel zgolj za sredstvo, s katerim je nadgrajeval svojo vizijo, in ne za sam namen. Prav nobenega izmed njegovih del namreč ni mogoče reducirati na preprost poligon za demonstracijo spektakelskega potenciala digitalnih tehnologij.
Tudi njegovega zadnjega dela Alica v čudežni deželi ne, s katerim se je sicer vrnil pod okrilje studia Disney – kjer je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi začel svojo filmsko kariero – in prek katerega je prvič preizkusil izrazni potencial Disneyjeve digitalne 3D tehnologije. Alica je v marsičem tipično Burtonovo delo: tudi tu je v središču dogajanja družbeno neprilagojen posameznik, ki se giblje v rahlo bizarnem, kdaj pa kdaj mračnem svetu, v katerem se realnost prepleta s fantastičnim, fantastično pa z oniričnim. Burton je že v izhodišču dal vedeti, da ga ne zanimata ne nadaljevanje prve Disneyjeve Alice (animiranega celovečernega filma iz leta 1951) ne klasična priredba Carrollovega literarnega dela. Odločil se je namreč, da bo ustvaril drugačno Alico. Pri tem se je oprl na obe Carrollovi deli, Alico v čudežni deželi in Skozi ogledalo, tako v lik kot v zgodbo pa je vzporedno vnašal tudi elemente svojega klasičnega repertoarja bizarnega in čudaškega. Alica se je tako iz otroka spremenila v najstnico, ki ne zmore razumeti, še manj pa sprejeti zahtev po omejevanju in podrejanju, ki jih nanjo naslavlja rigidna viktorijanska družba. Zato se zateče v domišljijsko čudežno deželo, glede katere Burton izvede domiselni obrat: ta ni več čudežna dežela (Wonderland), kakor misli Alica, temveč podzemna dežela (Underland), tako pa je tudi ime prilagojeno njeni drugačni Burtonovi viziji. A kaj kmalu se izkaže, da se v ta domišljijski svet ne umakne zato, da bi ubežala realnosti resničnega sveta, ampak le zato, da bi tu, »kjer je sama s sabo«, poiskala svojo lastno identiteto, ugotovila, kdo pravzaprav je in kaj hoče. Burton je tako iz Alice ustvaril pripoved o emancipaciji ženske v devetnajstem stoletju in jo umestil v svoj divji domišljijski svet, v katerem mnogi izgubijo svojo glavo, tako ali drugače.
Pogledi, april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
