Lucerne Festival 2011
Delo opolnoči. Na sebi
30. 09. 2011
»Naj bo noč! Ko ugasne dan in ko ne moremo več zaupati svojim očem, se začne čas glasbe, ki usmeri naš pogled navznoter, v prikrite plati našega bivanja, v temne resnice življenja. Glasba ima posebno afiniteto do noči, saj pripoveduje o svetu, ki ga nobeno oko še ni uzrlo in ki ga razum ne zmore doumeti.«
»Festival ima vsako leto vodilno idejo, ki bolj ali manj zavezujoče poveže koncertne programe in spremljevalno festivalsko dogajanje.«
Tako piše v konceptualni napovedi teme »noč« poletnega festivala v švicarskem Luzernu. Festival ima vsako leto vodilno idejo, ki bolj ali manj zavezujoče poveže koncertne programe in spremljevalno festivalsko dogajanje. Osnova festivala, ki vsako leto poteka od sredine avgusta do sredine septembra, je 32 simfoničnih koncertov, na katerih vsako leto nastopajo najboljši orkestri na svetu (redno že od Karajanovih časov tudi Berlinski in Dunajski filharmoniki), od leta 2003 pa imajo tudi lastni festivalski orkester, ki pod vodstvom Claudia Abbada odigra dva programa, oktobra pa izpelje še krajšo turnejo po najprestižnejših dvoranah na svetu; letos v Parizu, Londonu in Baden-Badnu. Pomembno komponento festivala predstavlja Festivalska akademija, katere duša je Pierre Boulez in ki mlade glasbenike uvaja v interpretiranje sodobne glasbe. Sodobno glasbo izpostavljajo tudi z vsakoletnimi rezidenčnimi skladatelji, letos je bil to leta 1953 v štajerskem Gradcu rojeni Georg Friedrich Haas, vrhunske soliste pa s cikli koncertov »artiste étoile«, letos je bil to prvič kolektiv, godalni kvartet Hagen, vzporedno pa še Charlotte Hug, interdisciplinarna umetnica, ki je klasično šolana violistka, nastopa pa tudi v scenskih in vizualnih performansih. Vsakoleten je tudi cikel debijev mladih solistov, letos je bil med njimi Eugene Ugorski, ki prvi teden oktobra nastopa z Orkestrom Slovenske filharmonije v Ljubljani, lani pa Nicolas Altstaedt, ki bo v Sloveniji ponovno junija.
V skladu z vodilno temo festivala je še raznovrstno priložnostno dogajanje, ki nagovarja manj konvencionalno občinstvo: otvoritveni koncert, ki so ga prenašali na velik ekran na otočku zraven koncertne dvorane, se je nadaljeval s projekcijo znanega filma Noč na zemlji (Night on Earth, 1991) Jima Jarmuscha, Mladinski center za odrske umetnosti Südpol je pripravil celonočni program popularne in klubske kulture, pa tudi programa Balkan-Nacht in Tango-Nacht. In še mnogo drugega, skupno osemdeset prireditev.
»Noč« se je tako ali drugače pojavljala pri vseh koncertih, seveda bolj ali manj metaforično: Abbado je denimo v svoj prvi program vključil Adagio iz Mahlerjeve nedokončane 10. simfonije, zadnji stavek, ki ga je skladatelj sam orkestriral, v drugi program pa Mozartovo Haffnerjevo simfonijo, ki je bila po podatkih v programski knjižici krstno izvedena kot Salzburška serenada. (V četrtek in petek po izidu Pogledov 28. septembra bo to simfonijo na svojem koncertu v Cankarjevem domu izvajal tudi Orkester Slovenske filharmonije z dirigentom/solistom Julianom Rachlinom.) Kako so se številni elementi povezali v fascinantno in intelektualno stimulativno dogajanje, bom predstavil na primeru treh koncertov kvarteta Hagen v treh zaporednih dneh.
Serenada in korenine nelagodja
Godalni kvartet Hagen sestavljajo violinist Lukas, violistka Veronika in violončelist Clemens Hagen ter violinist Rainer Schmidt. Že leta 1980 so v nekoliko drugačni zasedbi debitirali v Luzernu, od takrat nastopajo po vsem svetu, sodelujejo tudi s sodobnimi skladatelji, kot je denimo že omenjeni Haas, pa Jörg Widmann in tudi György Kurtág, seveda pa tudi veliko snemajo. Poleg vsega ostalega pa so vsi štirje tudi stalni člani Luzernskega festivalskega orkestra.
Kot »artiste étoile« so nastopili na štirih samostojnih koncertih: na prvem so nastopili s Haasovim novim godalnim kvartetom, ki so ga tudi krstno izvedli na letošnjem Mozartovem tednu v Salzburgu, preostale tri programe pa bom podrobneje predstavil. Prvi je bil v resnici polovičen, saj so imeli »predvozače«, soliste iz festivalskega orkestra. Zdi se komaj predstavljivo, ampak eden najbolj cenjenih godalnih kvartetov na svetu je v prvem delu svojega koncerta pač gostil nonet, v katerem so bili med drugim violinist Kolja Blacher (dolgoletni koncertni mojster Berlinskih filharmonikov), violist Wolfram Christ (prav tako dolgoletni Berliner, letos je med drugim nastopal tudi v Sloveniji v okviru Mednarodnega orkestra Maribor 2012) in klarinetistka Sabine Meyer (v osemdesetih je zaslovela, ker so jo Berlinski filharmoniki navkljub Karajanovemu povabilu zavrnili, nato pa je naredila fascinantno solistično kariero, tudi z lastnim pihalnim kvintetom). Sliši se sicer poceni, ampak v Luzernu je res tako, da je dovolj dobro le najboljše.
Zanimivo je, da je nonet zaigral skladbo, ki jo bomo konec oktobra tudi slišali v Ljubljani, a v orkestrski verziji: Brahmsovo Serenado št. 1. Brahms, ki se je dolgo izmikal orkestrskim skladbam, je delo napisal kot nonet, krstno izveden leta 1859, leto dni pozneje pa še orkestrsko verzijo. Obe premieri je vodil znameniti violinist Joseph Joachim, a partitura noneta je kratko malo izginila in jo je šele leta 1988 rekonstruiral v Buenos Airesu rojeni skladatelj in dirigent Jorge Rotter (rojen 1942). Skladba je biserček, natanko v duhu naslova, ljubeznive glasbene misli se prepletajo druga v druge in glasbenikom v komorni zasedbi omogočajo prečudovito soigro, še bolj pa užitek v njej. Izjemni so bili zlasti flavtist Jacques Zoon in klarinetista Meyerjeva in Reiner Wehle v Menuetu. Sicer pa člani festivalskega orkestra z dodatnimi komornimi nastopi le potrjujejo tezo svojega dirigenta (in glasbenega guruja) Abbada, da mora vrhunska orkestrska igra izkazovati enako medsebojno občutljivost in soodgovornost, kakršna je običajna v komornih zasedbah. Vsemu užitku navkljub pa bo držalo, da serenada (še) ni simfonija in da je imel Brahms pri odlašanju s svojo 1. simfonijo (končal jo je skoraj dvajset let pozneje, leta 1876) kar prav.
V drugem delu koncerta so pri izvedbi Komorne simfonije št. 1 Arnolda Schoenberga godalce, razen basista Aloisa Poscha, zamenjali člani kvarteta Hagen, poleg nekoliko razširjene pihalne sekcije pa se jim je pridružil še dirigent Daniel Harding; ta je nekaj dni prej v Luzernu dirigiral koncertno izvedbo Mozartove Čarobne piščali, v ta koncert pa je vskočil namesto prvotno napovedanega Abbada. Gre za izjemno kombinacijo skladb, saj je Schoenberg nadvse cenil »razvijajočo variacijo« pri Brahmsu in se vsaj posredno iz tega navdihoval za »neizčrpni vir svoje inventivnosti«, kot je v koncertnem listu zapisal Thomas May. V slabega pol stoletja od mladega Brahmsa do mladega Schoenberga se je izpela visoka romantika in Schoenbergu se je logičen korak zdela vrnitev h komorni zasedbi, da bi tako pobegnil od Mahlerjevega vzklika, da »mi moderni potrebujemo velik aparat za izražanje svojih misli,« čemur dejansko sledijo predpisane zasedbe za njegove simfonije in simfonične pesnitve Richarda Straussa (in mlajšega Schoenberga v Gurre-Lieder). Zasedba s stalnim godalnim kvartetom in gostujočimi pihalci je posnemala krstno na Dunaju leta 1907, kjer so se kvartetu Rosé pridružili pihalci iz orkestra Dvorne opere, dodaten je bil le nastop dirigenta, kar pa ni novost, saj je danes takšna izvedba standard. Čisto verjetno je, da tudi pri tako izvrstnih glasbenikih dirigent še nekoliko priostri izvedbo, o interpretaciji pa bi težko govorili. Gre pač za izbruh glasbene inteligence, ki se premika prek meja konvencij, vendar pa še vedno uporablja klasična sredstva. Takšna je tudi izvedba: iskriva, »električna«, precizna – v primerjavi z Brahmsom pa ne ravno uživaška. Zanimiva tema za poglobljeno debato po koncertu – kaj se je v modernizmu zgodilo z užitkom? Je bil ta res samo trepljanje – z Das Kapitalom kolaborantskih – (malo)meščanskih dušic, kot sta nas naučila Freud in Adorno?
Dunajske noči, pomlad v Brnu
Vrhunec pa so Hagnovi dosegli z dvema izredno zanimivo koncipiranima koncertoma, v katerih so po dva pozna kvarteta istega skladatelja (Janačka oziroma Beethovna) povezali s po enim iz stoletje oddaljenega obdobja (Schuberta oziroma Bartóka). Kvarteta Leoša Janačka (1854–1928) sta zaznamovana z veliko ljubeznijo njegovih zadnjih let, 38 let mlajšo Kamilo Stösslovo, ženo trgovca s starinami, ki je (v nasprotju s skladateljevo ženo) na ta roman v (700) pismih gledal kot na nekakšno pikantnost. Prvi kvartet ni neposredno povezan s Stösslovo, celo neposredno je podnaslovljen »po Tolstojevi Kreutzerjevi sonati«. Naravnost rečeno, Beethovnova sonata je predvsem sredstvo za prikaz violinistove veščine, Tolstojeva novela razgrinja avtorjev svetovni nazor – znotraj katerega velja sam Beethoven za tako rekoč frivolnega skladatelja (spolno) domišljijo razplamtevajočih namenov – Janaček pa po lastnih beseda prav tako sklada mimo Tolstoja in ima v mislih le »nesrečno, ponižano, do smrti pobito ženo«. Najverjetneje je skladatelj dal duška svoji domišljiji in se v njej bal za Kamilo, če bi slučajno prišlo do uslišanja njegove ljubezni.
V 2. kvartetu s podnaslovom »Intimna pisma« iz leta Janačkove smrti pa gre poleg refleksije te čudovite ljubezni tudi že za slutnjo minevanja. Dramatičnost čustev (in dogajanja) iz 1. kvarteta se umika melanholiji, sanjarjenju, celo slovesu. Skladatelj je v enem od pisem napisal: »Tisto, česar ne more biti, Bog podari v sanjah.« Kako poetičen preplet s temo noči! In kakšne ovacije za Hagnove že po prvem delu koncerta!
Sto let pred Janačkovima kvartetoma je nastal Schubertov zelo znani kvartet v d-molu Deklica in smrt, ki je bil v času skladateljevega življenja izveden le zasebno. Po spominih skladatelja Franza Lachnerja, ki je gostil izvedbo in je za kvartet zapisal, da je veličasten, a da mu »zlasti prvi violinist Schuppanzigh ni bil dorasel, si je pa drznil po izvedbi zabrusiti skladatelju: 'Bratec, tole ni nič, ostani raje pri svojih samospevih!' Schubert je v odgovor na to žalitev pobral note in jih za vedno zaklenil v predal.« Že v času skladanja je v pismu prijatelju slikarju Leopoldu Kupelwieserju napisal: »Vsako noč, ko grem spat, upam, da se ne bom več prebudil.« Spet noč – in za Slovence vznemirljivo vprašanje o tem, da je v dvajsetih letih 19. stoletja, ko je Schubert napisal večino svojega opusa, na Dunaju živel in študiral mladi Prešeren. »Manj črna noč je v črne zemlje krili …« In kakšno mojstrstvo v igranju Hagnovih – seveda nikoli čez mejo sentimenta, prav tako pa ne tako klasicistično in tehtno kot v Beethovnovih poznih kvartetih na naslednjem koncertu.
Beethovnova godalna kvarteta op. 135 in 131 iz let 1825–6 so pred odmorom prekinili z Bartókovim 3. godalnim kvartetom iz leta 1927. Opus 135 z znamenito »težko odločitvijo«, vprašanjem »Muß es sein?« in odgovorom »Es muß sein! Es muß sein!« sodi med najbolj znane literarne pasuse v glasbeni zgodovini, drugi pozni kvarteti, op. 131 naj bi bil Beethovnu najljubši, prav tako vsebujejo svetove genijevega poslavljanja od sveta, kondenzirane v minimalna glasbena sredstva. Skladatelj, ki se zaveda, da prihaja tema noči, že več kot desetletje pa živi v tišini svoje gluhote, praktično istočasno kot Schubert, sredi dvajsetih let 19. stoletja, trpi duševno in telesno – a skoraj trideset let starejši Beethoven iz soočenja s tišino in temo ustvari za marsikoga vrh svojega opusa. In tudi sklep »Es muß sein!« je bolj kot sestop v temo dvig k luči, slovo od minljivega in prehod k večnemu.
V tej zvezi se postavlja vprašanje, ali so ti kvarteti sploh primerni za tako velike dvorane, kakršna je v luzernskem Kulturnem in kongresnem centru, sicer izjemni stvaritvi arhitekta Jeana Nouvela. Tudi nedeljska matineja verjetno ni najprimernejši čas zanje. V filmu Jean-Luca Godarda Mali vojak (Le petit soldat, 1963) junak pravi: »Bach je za čez dan, Mozart za zvečer, Beethoven pa za opolnoči.« In za trdo delo (na sebi) v samoti. Po možnosti s posnetki kvarteta Hagen.
Seveda pa je luzernski festival posel – zelo uspešen posel, ki kar 97 odstotkov svojega proračuna pokrije s prodajo vstopnic in s sponzorskimi prispevki.
Vera v 2012
Luzernski festival ima naslednjo postajo konec novembra, ko se za teden dni posveti klavirju, nato pa teden dni pred veliko nočjo bolj duhovnim vprašanjem. Ta bodo v prvem planu tudi prihodnje poletje, saj bo nosilna tema poletnega festivala 2012 »vera«. Rezidenčna skladateljica bo Sofija Gubaidulina (rojena 1931), »artiste étoile« pa Andris Nelsons, leta 1978 v Rigi rojeni dirigentski čudež, ki je od leta 2008 glasbeni direktor Birminghamskih simfonikov (od 1980 do 1998 jih je vodil Simon Rattle), v letih 2003–7 pa je bil glasbeni direktor Latvijske narodne opere.
Umetniški in izvršni direktor festivala Michael Haefliger je ob sicer izjemno uspešnem letošnjem festivalu povedal, da morajo ob predvidenih gospodarskih gibanjih za naslednja leta začeti razmišljati o večji fokusiranosti in v zvezi s tem o »premišljenem krčenju programa«. Poudaril pa je, da to ne bo vplivalo na »najvišja kakovostna merila pri izbiri glasbenikov, pri podpiranju sodobne glasbene ustvarjalnosti in iskanju mladih talentov«.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
