Antijunak našega časa
Medtem ko si spala (Mientras duermes). Režija Jaume Balagueró. Španija, 2011, 109 min. Ljubljana, Kinodvor
13. 07. 2012
Jaume Balagueró je že s filmoma [Rec] (2007) in [Rec]2 (2009), posnetima v sorežiji s Pacom Plazo, pokazal, da dobro obvlada filmske lokacije, skromno omejene na eno samo večstanovanjsko zgradbo. Njegova stanovanja niso poslednje zatočišče intime, kot jih radi vidimo sami, ampak, nasprotno, vir tesnobe, groze in zla. Ta element je še vedno prisoten tudi v Medtem ko si spala, a ima drugačen, precej bolj tradicionalen okus.
Film je namreč po formi zelo klasičen in se raje kot na dodelane posebne efekte modernih primerkov žanra zanaša na »oldskul« trike po vzoru mojstra Hitchcocka. Zato pa ima protagonista, ki je tipičen antijunak našega časa. Cesar, podnevi vratar in hišnik staromeščanske barcelonske vile, ponoči pa vaša najhujša nočna mora, je namreč prav tisto, kar zna naši družbi, ki ima vedno toliko dela z iskanjem zunanjega sovražnika, da pri tem neizbežno spregleda zlo od znotraj, najbolj nagnati strah v kosti – prijazen sosed, ki v kleti skriva svojo že leta pogrešano hčerko in otroke, ki jih je zaplodil z njo; tihi svetlolasi dečko iz sosednje ulice, ki v enem popoldnevu postreli za cel otok otrok; ali pa (le) tisti šarmanten, spoštovan sodelavec, ki že desetletja pretaka na tisoče evrov s službenega na svoj privatni račun, medtem ko podjetje vztrajno dela izgubo. Je še kaj bolj strašnega kot ugotovitev, da sovražnik ni tam nekje zunaj, ves kosmat in primitiven in čudne rituale obhajajoč, ampak tu, ob vaši rami, sveže obrit in dišeč in srka rose iz pecljatega kozarca prav tako prefinjeno kot vi? Da tako rekoč spi v vaši postelji?
»Medtem ko si spala je triler stare šole, a ima tudi nekaj zelo sodobnih potez.«
Balagueró je dobro zadel grozo, ki se sproža v gledalcu, ko je soočen z absolutno nepredvidljivostjo človeške narave. Cesar nima nobenega poštenega razloga za svoje početje, je le džanki, kompulziven ljudomrznik, ki pač potrebuje svoj dnevni (oziroma nočni) šus zlobe, da bi se lahko normalno prebil skozi dan. Psihopatski lik, ki deluje taktično, premišljeno in brez zunanje motivacije. Prav v tem je njegova največja perverznost. Grozljivo ni tisto, kar tiči v senci ali v temnem kotu (večina Balagueróvega filma se vendarle odvije podnevi), temveč tisto, kar je zmožen namisliti en sam bolan um, ki povrhu vsega še z ničimer ne izdaja, da je bolan.
Medtem ko si spala je triler stare šole, a ima tudi nekaj zelo sodobnih potez. Vsebuje recimo za okvire žanra neznačilno visok odstotek humorja, pogumna poteza pa je tudi Balagueróva odločitev, da zgodbo pripoveduje z gledišča zločinca, kar gledalca večkrat spravi v neugoden položaj, ko se zaloti, da navija za junaka, ki je utelešenje najogabnejše moralne izprijenosti.
Ni kaj, treba je priznati, da gre Špancem triler kar dobro od rok; nenavadno, da tako hladen in preračunljiv žanr tako dobro uspeva v tako topli deželi. Zadnje desetletje so Španci na tem področju v evropski špici.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
