Uredniška beseda
Neprecenljivo
Zelo težko je vprašanje, kje je meja med dostopnostjo in snobizmom? Oziroma ali je dopustno, da denar postane bariera za umetniško doživetje? V Sloveniji smo glede tega dediči socializma, ki je enakost (tudi) v univerzalni dostopnosti do umetnosti postavljal kot najvišjo vrednoto. Razen najbolj razvpitih projektov v okviru Festivala Ljubljana in Zlatega abonmaja Cankarjevega doma so kulturne prireditve v Sloveniji sorazmerno poceni. Oziroma so v obvladljivem razmerju vrednosti približno dveh do petih vstopnic za kino. Z drugimi besedami: niso ne zares drage ne zares poceni. To je v tujini marsikje drugače: Dunajska državna opera parterne vstopnice prodaja tudi po 200 evrov in več, a za vsako predstavo je pri večerni blagajni na voljo več sto vstopnic za stojišče po 3 evre, toliko kot knjige, ki so izšle v okviru projekta Knjige za vsakogar oziroma Ljubljane kot svetovne prestolnice knjige. Tako je tudi, kadar – in to je pogosto – pojejo največji zvezdniki, le prej se je treba postaviti v vrsto. S tem je kultura hkrati v večji meri prestižna in bolj dostopna, kar je oboje lahko samo dobro.
Uprizoritvene umetnosti so v Evropi v precejšnji meri še vedno varno podprte z javnimi sredstvi. Izjema je likovna umetnost z razvitim kompleksnim spekulativnim trgom, ki ga že kakšni dve desetletji poosebljata galerist (in oglaševalski milijarder) Charles Saatchi – mimogrede, glede na to, kakšni ljubitelji kuharskih knjig smo Slovenci, poročen je z Nigello »as seen on TV« Lawson – in njegovo odkritje Damien Hirst, dogaja pa se, vsaj kolikor toliko vidni del, v avkcijskih hišah Londona in New Yorka. Seveda ima vzporedno realnost v velikih supergalerijah tipa Guggenheim in globalnih preglednih razstavah, kakršne so v Benetkah pa v Kasslu in še kje, ter v salonskem univerzitetnem okolju oziroma diskurzu. Ta tip kulture, ki se medsebojno oplaja s kapitalom, se počasi pojavlja tudi pri nas, lani se je ob stoletnici Zorana Mušiča denimo tudi širši javnosti pokazalo, da ima eden najbogatejših Slovencev Igor Lah ogromno zbirko njegovih del, katerih skupna vrednost sega nedvomno v več milijonov evrov.
Zanimivo je to razmišljanje o umetnosti in denarju postaviti v povezavo z dvema odmevnima dogodkoma zadnjih tednov: prvi so vrenja v vrsti arabskih držav, drugi pa Srbski film režiserja Srdjana Spasojevića. Kaj se bo zgodilo v Egiptu, Jordaniji, Jemnu, Tuniziji, je še v veliki meri nepredvidljivo, spominja pa na dogodke ob koncu osemdesetih let v Vzhodni Evropi. Tako nas po svoje vrača v čase, ko je imela kultura radikalno drugačno funkcijo, kot je bolj ali manj sofisticirano preživljanje prostega časa. Spominjam se razstave risb Jana Fabra v Moderni galeriji leta 1990, kjer je med drugim na enem od izdelkov pisalo: Art as cultivated boredom – umetnost kot kultivirani dolgčas. (Hm, še pomnite, tovariši – Dolgcajt?) Kultura kot območje svobode, refleksije, gnusa – se pravi negativnih oblik tiranije, letargije, lepote. Drugo vprašanje je, koliko je kultura tudi v socializmu živela od državnih sredstev, a spodobilo se je, da je to skrivala in s svojim delovanjem problematizirala družbo in odnose v njej.
Zdi se, da je Srbski film obe zgodbi pripeljal do logičnega vrha: v filmu, ki je poln najbolj divjih prizorov sprevržene seksualnosti in nasilja, hitro zmanjka prostora za kultivirani dolgčas, če ga seveda vzamemo kot srhljivo metaforo popolnega razkroja srbske družbe in kulture z njo. Pogojno kajpak odpira vprašanje žanra, namreč ali je možno, da nekateri gledalci tega ne gledajo kot metafore, temveč kot ekstremni šoker, in kaj bi bilo treba narediti, da se omeji dostop (v nekaterih državah so najhujše prizore izrezali) do ogleda filma tistim, za katere naj bi (še) ne bil primeren. Seveda je v času univerzalne dostopnosti vsega na spletu to hotenje precej brezupno. Po drugi strani je fascinantno, da je film nastal z izključno zasebnimi sredstvi, tako rekoč gre menda za družinski projekt. Si predstavljate, da bi ena tistih slovenskih družin, ki so v zadnjih dveh desetletjih toliko obogatele, da si lahko privoščijo pogrešiti par milijonov evrov, te vložila v radikalno umetniško delo, ki bi tako brezkompromisno reflektiralo Slovenijo danes? Brezkompromisno v smislu popolne neodgovornosti, neinhibiranosti, ne le »v fris«, kot prevajamo angleški »in yer face«, ampak tudi v želodec, v jajca, s škornji v glavo, po ledvicah in kamor pač še seže domišljija.
Zlasti Beograd je v zadnjih dveh desetletjih doživel kar nekaj resnih demonstracij, Milošević je bil odstranjen z oblasti pred več kot desetimi leti, a zdi se, da brezup ostaja. Po drugi strani se v Sloveniji nabira nezadovoljstvo zaradi gospodarske in vedno bolj tudi socialne krize ter zaradi nedoslednega soočanja z njo ter z vrsto nepravilnosti, ki so se nakopičile skozi leta. Seveda velikanska večina prebivalcev Slovenije živi bolje kot živijo v Srbiji ali Egiptu, ampak strah pred prihodnostjo narašča. Kaj bo z delovnimi mesti za študente, si bodo lahko privoščili družine, kaj bo s stanovanji, že s plačevanjem položnic? Za marsikoga so že knjige za tri evre nedosegljive, kaj šele vstopnica za Bernardo Fink ali Rusalko po 14 ali 15.
Ali je naloga kulture, da se loti teh vprašanj, ali naj se ukvarja z družbeno nadstavbo oziroma z bolj sofisticiranimi potrebami, kot sta hrana in streha nad glavo? Spomnim se, da je pred tedni nekdo zapisal, kako sram ga je zaradi neplačevanja gradbenih delavcev iz drugih držav, kar bi zlahka razširili na neplačevanje prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za zaposlene, pa na probleme plačilne nediscipline med pravnimi osebami, na nepregledne več deset- in celo stomilijonske posle z javnimi sredstvi – in smo spet naokoli pri neperspektivnosti mladih in negotovosti glede prihodnosti tudi starejših generacij ... Spomnimo se, protesti v Tuniziji so se začeli po samomoru univerzitetno izobraženega mladeniča Mohameda Bouazizija, ki ni mogel najti dela v svoji stroki, pa se je lotil prodaje zelenjave na ulici, oblast pa mu je zaplenila stojnico – in ker ni mogel več zaslužiti za življenje, si ga je vzel.
Ko zjutraj oddam mlajšo hčerko v drugi razred osnovne šole in ob nekaterih glavnih ljubljanskih vpadnicah hodim proti stavbi Dela, se v mesto zlivajo množice ljudi, vsi hitijo na delo, mravljišče gomazi. V šoli si prijazno kimamo z učiteljicami, z drugimi starši, ki bolj ali manj uspešno lovimo zadnje minute pred zvoncem, vsa ta dejavnost in dobronamernost je nalezljiva. Težko bi rekel, da se ljudje ne trudimo, da ne dajemo veliko od sebe. Da tako rekoč sabotiramo. Velika večina nas je pripravljena marsikaj narediti, da bi boljše živeli vsi mi, še toliko bolj pa naši otroci. In to tudi delamo, po najboljših močeh.
Veliko vprašanje pa je, če gredo vsa ta naša vsakodnevna prizadevanja v produktivno smer. Spomnimo se dolgo(deset)letnega Murinega umiranja na obroke: delavke in delavci so garali za (subvencionirane) minimalne plače, nazadnje pa ostali brez dela. Zadnje tedne spremljamo novice o podražitvah hrane.
Sociolog Urban Vehovar je napovedal, da se bo prek močnega voditelja v letošnjem letu v Sloveniji vzpostavila mehka oblika diktature. V Tuniziji in Egiptu smo videli, kako so se diktature zamajale. Srbski film nam kaže, kam diktatorji privedejo tudi nekoč povsem urbane družbe. Vprašanje 14 evrov za koncert Bernarde Fink ali milijonov za zbirko slik Zorana Mušiča ali treh evrov za Knjige za vsakogar postane nepomembno – odpre se vprašanje življenja družbe. In posameznika. Če se hočemo soočiti z revščino, grožnjo diktature in brezizhodnosti, se je treba resno vprašati, kaj narediti s to družbo. Od česa bomo živeli in kako bomo preživeli? To so za kulturo in za Slovenijo enako zavezujoča vprašanja kot tista, ki so bila zastavljena v 57. številki Nove revije: lepota in kultivirani dolgčas se začasno umikata v drugi plan. Koncert Bernarde Fink pa bo seveda enkratni dogodek, ki sodi v kategorijo – neprecenljivo.
(Objavljeno v Pogledih, št. 4, 9. februarja 2011.)