Beseda
Berem, torej kuham?
29. 01. 2011
Da je Slovenija edina srednjeevropska država, kjer ameriški veleposlaniki ne potrebujejo varnostnika, je tista izjava ambasadorja Josepha Mussomelija v intervjuju za predzadnjo številko Večerove priloge V soboto, ki se najlepše uleže v kalup slovenskih avtostereotipov. Slovenija, podalpski raj, miroljubna dežela prijaznih ljudi, smehljajočih se vrtnih palčkov in – v najslabšem primeru – gostoljubnih španskih jezdecev, so besedne zveze, ki jih Slovenci najraje povezujemo sami s seboj in svojo domovino. Nadalje se imamo za narod planincev, smučarjev, gobarjev, vinogradnikov, pesnikov in – bralcev. Knjiga je tista, ki nas je ohranila, bodrila v trenutkih (ali raje stoletjih), ko smo ječali pod trdim okupatorjevim škornjem; pisana beseda, rimana ali v prozni obliki, nam je dala samozavest in oporo v najtežjih časih, ko je bilo najbolj mračno, tik preden so se nad slovenstvom razprli oblaki in je na košček zemlje med Alpami in Jadranom posijalo sonce v obliki lastne države. In potem je šlo samo še navzdol. Tudi s knjigami in branjem.
»Morda pa sploh nismo narod bralcev, ampak si to samo tako krčevito želimo postati, da vsako leto izdamo na tisoče knjižnih naslovov, ki nato klavrno končajo svojo pot – v razrezu. «
Decembrska lestvica najbolje prodajanih knjig v slovenskih knjigarnah je – milo rečeno – ena tistih reči, na katere bi človek najraje kar takoj pozabil in se nato preostanek življenja delal, da je ni nikoli videl niti zanjo vedel. Nekaj takega kot obračun pri Ambrusu ali sužnjelastniški odnos do gradbenih delavcev iz nekdanje SFRJ ali siromašnejših članic EU. Trenutek, ko te prekrije rdečica sramu – še zlasti ob primerjavi s prebivalci starejših in večjih držav, za katere smo naposled začeli verjeti, da smo jim enakovredni. In kaj je na tej lestvici tako sramotnega? Same kuharske knjige, za želodec in za dušo. Ljubezen skozi želodec I in II, Kuhinja za prave moške, Jej, moli, ljubi, Življenje je tvoje, Najboljši piškoti, sladki grižljaji in slano pecivo – prvih šest mest v celoti ustreza prvi plasti Maslowove hierarhije potreb, ki za temeljne razglaša potrebe po dihanju, hrani, vodi, spolnosti, spanju, fiziološkem ravnovesju in izločanju. Morda nekoliko tudi naslednji stopnji: potreba po varnosti telesa, zaposlitve, resursov, moralnosti, družine, zdravja in lastnine. Kje so šele moralnost, ustvarjalnost, spontanost, reševanje problemov, odsotnost predsodkov, sprejemanje dejstev – po Maslowu v konici piramide! Ta rudimentarnost potreb in želja je kar nekam nenavadna za narod, katerega skoraj sedemdeset odstotkov mladih med 19. in 24. letom študira, kot je pokazala nedavna raziskava Mladina 2010.
Dobro, olajševalna okoliščina je december in manija poklanjanja daril – pa vendar, mar ne podari vsakdo najraje tistega, kar mu je všeč? Da ne bo pomote: kuharske knjige so pomembne, kuhanje pa vsekakor bleščeč izraz človekove ustvarjalnosti in mnogi kuharji, ki si izmišljajo presežne kombinacije okusov, bi si skoraj zaslužili naziv umetnik. A ob okusni jedači kljub vsemu kaže preseči samonanašalnost in se pomenkovati še o čem drugem kot o tistem, kar se nam topi v ustih. Poleg tega primerjava s tujimi časopisi, ki objavljajo podobne lestvice, pokaže, da njim (tudi) decembra pogled seže onkraj štedilnika. Iz lestvice, ki jo priobčuje francoski Le Point, denimo, in vključuje podatke prodaje v verigi knjigarn Fnac, ki so razvejene po vsej Franciji in so bogato založene z vsakovrstnim šundom pa tudi kuharicami, je razvidno, da so Francozi konec leta najraje posegali po Indignez-vous!, nekakšnem pozivu k uporu in resetiranju družbe izpod peresa nekdanjega politika in diplomata Stéphana Hessela. Sledi Métronome, l’histoire de France au rythme du métro parisien – romansirana obdelava zgodovine Pariza skozi njegovo podzemno železnico, na tretjem mestu je razvpiti Houellebecq z Zemljevidom in ozemljem.
Naši zahodni sosedje, narod glasbenikov in ljubimcev, so, kot kaže lestvica najbolje prodajanih knjig v La Repubblici iz knjigarn širom po Italiji, za spoznanje bolj ležerni. Tudi oni so iz knjigarn največkrat odhajali z ustreznico uspešnici iz kuhinje zakoncev Novak, kuharsko knjigo Benvenuti nella mia cucina (Dobrodošli v moji kuhinji) Benedette Parodi. Še en skupek njenih receptov pod naslovom Cotto e mangiato (Skuhano in pojedeno) zaseda četrto mesto. Ampak vmes je vsaj en romaneskni težkokategornik svetovnega formata, Umberto Eco z novostjo Il cimitero di Praga, pa tudi Niccolò Ammaniti z Io e te, ki ni ne kuharska knjiga ne priročnik za samopomoč, ampak čisto resen roman sodobnega avtorja.
»In kaj je na tej lestvici tako sramotnega? Same kuharske knjige, za želodec in za dušo.«
Podatki o največkrat izposojenih knjigah v slovenskih knjižnicah prav tako niso najbolj lesketav kamenček v mozaiku slovenske samopodobe. Elizabeth Gilbert (Jej, moli, ljubi) je decembra za las zgrešila deseterico in med publikacijami, po katerih vlada največje povpraševanje, za čuda ni kuharic (seveda, ker bi med pripravo jedi na njih lahko pljusnil kakšen oljni madež, zato jih je preudarneje kar kupiti). Pravzaprav večino mest zasedajo knjige za obvezno šolsko čtivo, ampak tik pod vrhom so dela, katerih avtoric sicer ne poznam, a se mi ob naslovih (Pepel v vetru, Vreden ljubezni, Shanna, Nebeška vročica) svita, v kateri predel literarnega Olimpa se uvrščajo.
Misel je bogokletna, a kaj bi; ko je vzklila, je ni več mogoče potisniti v zemljo: nadvse dragocen podatek za bolj strokovno podkovano in ne le časnikarsko kramljajočo primerjavo bi bila lestvica najbolje prodajanih knjig v tako imenovanih svinčenih časih, ko je vsaj anglosaški šund tipa Jej, moli, ljubi ostajal pred vrati knjigarn in knjižnic (in se je bralo domače doktor romane). Nezanemarljiv pa je bil tudi pretok po skritih kanalih, med prijatelji, ki so si posojali svežnje kseroksiranih listov z romani in poezijo prepovedanih avtorjev ali razpravami iz 57. številke Nove revije. Avreola prepovedi je k branju vabila kot svetloba leščerbe vešče, in resnici na ljubo se je za nekatere včasih končalo skoraj tako tragično kot za vešče.
Za tehtnejšo primerjavo in argumentirano jadikovanje nad slovenskimi bralnimi navadami bi potrebovali vsaj še podatke o knjigah, ki jih Slovenci pokupijo v (tujih) spletnih knjigarnah, denimo leposlovje v izvirniku. A teh ni dobiti. Po drugi strani je kaj piškavo upati, da bi občutno spremenili sliko. Morda je ta varljiva že od vsega začetka. Morda pa sploh nismo narod bralcev, ampak si to samo tako krčevito želimo postati, da vsako leto izdamo na tisoče knjižnih naslovov (natančneje šest tisoč!), ki nato klavrno končajo svojo pot – v razrezu. V reciklažo so šli tudi neprodani izvodi slovenskega prevoda Miltonovega Izgubljenega raja. Ker se jih pač ne splača v neskončnost hraniti, saj skladiščenje stane. V tržno naravnanem gospodarstvu knjiga ni svetinja nič bolj kot par športnih copat. Ali, kot je pridobitve samostojne Slovenije opisal eden od anketirancev raziskave Mladina 2010: »No, pa smo dobili kapitalistično in demokratično Slovenijo. Zdaj lahko govoriš, kar hočeš, nobenega nič ne briga … za službo, stanovanje in penzijo pa se sam pobrigaj.« Ime mu je Nejc, star je 26 let in se je označil kot »zaposlen po sili«. Čakajte, mar ni delo največja vrednota Slovencev? Očitno bo tudi ta avtostereotip počasi dobil zgodovinsko patino. Mogoče že zato, ker dela ne bo – saj poznate tisto šalo, v kateri oče sinu grozi, da bo moral, če na faksu ne bo pridno študiral, iti delat. »Aja, kam pa?« se mu posmehne mulc. Ampak nima veze, knjiga nas je in nas bo Slovence gotovo spet rešila. Knjiga – ali pa je to mogoče branje? Ah, saj je vseeno: berimo, torej kuhajmo!
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
