Vezi bolečine in navdiha
Colum McCann: Naj se širni svet vrti. Prevod Alenka Ropret. Založba Sanje, Ljubljana 2010, 432 str., 33,95 €
30. 09. 2011
Redki romani doživijo velik odziv tako pri bralcih kot med strokovno javnostjo in še redkeje so tega deležni sami avtorji. Iz knjige v knjigo vzdrževati komunikativno, prebojno in obenem etično ter poglobljeno plat zgodbarjenja se zdi domala nemogoč izziv. To vendarle uspeva Columu McCannu, irskemu pisatelju, profesorju književnosti ter kreativnega pisanja, ki živi in dela v New Yorku. Drugače kot denimo Kanadčan Yann Martel, ki je več let po globalni uspešnici Pijevo življenje napisal povprečno alegorijo holokavsta Beatrice and Virgil, ali Američan Jonathan Franzen, ki si je veliko pozornost in avreolo arhetipskega, sladko-zagrenjenega pisatelja pridobil tudi s pretkano potezo, ko je zavrnil sodelovanje z Oprah Winfrey, se McCannovo ustvarjanje nadgrajuje in širi, ne da bi ob tem izgubljalo irsko iskro ali podlegalo minljivi banalnosti sodobnega. Leta 1994 je še kot novinar objavil prvi roman Fishing the Sloe-Black River, medtem ko smo v slovenščini brali poznejši deli Plesalca in Zolí. Roman Naj se širni svet vrti je med drugim prejel ameriško nacionalno knjižno nagrado, pred nedavnim tudi visoko denarno nagrado IMPAC, ki jo v Dublinu podeljujejo na podlagi priporočil knjižničarjev z vsega sveta, slog različnih zornih kotov pa je ostal dorečen in posvojen že iz McCannovih prejšnjih del.
Vsebino je mogoče zvesti v nekaj suhoparnih stavkov, toda kleč ni v zapletu, temveč v izobilju podrobnosti, iz katerih je stkano dogajanje. Napleta se počasi in posrka vase skozi prvoosebne pripovedi likov, ki imajo vsak svojo interpretacijo življenja v New Yorku sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ob slehernem pripetljaju, tudi veličastnem sprehodu francoskega artista Philippa Petita med Dvojčkoma (o čemer je bil leta 2008 posnet celovečerni dokumentarni film Mož na žici), mora družba narediti nekakšno bilanco, pod dogodek potegniti črto. To v romanu pooseblja judovski sodnik Soderberg, toda drznost na strehi mesta je predvsem stvar osebnega doživetja naključnih pričevalcev, tudi sodnika samega. Po svoje ga vidijo hekerji, ki slučajno, predvsem za zabavo, kličejo iz Losa Angelesa v newyorške telefonske govorilnice; skozi okno ga vidi sodnikova žena, ki istega dne ob sebi zbere nekaj drugih mam v Vietnamu izgubljenih sinov; po svoje ga vidijo prostitutke iz najbolj zanemarjenih predelov mesta. Tako je sprehod nad mestom le platno nedolžnosti, na katerem se nizajo intimni portreti, vzajemne bolečine in v vsakdanjiku neopažena povezanost sicer odtujenih si velemeščanov. Kajpak v trenutkih, ko si je WTC kot simbol ameriške gospodarske moči za nekaj trenutkov prisvojil čudaški prišlek, odrasli otrok, ter se z njim za nekaj trenutkov poigral. Ni bil zadnji.
Vrvohodca roman zgolj oplazi. Ta je le nastopač, ki za hip prestriže hektično, umazano, kaotično, nedorečeno in nepredvidljivo vzdušje metropole – »Velikega jabolka«, ki je v obdobju hladne vojne potrebovalo na desetine stripovskih superjunakov, da bi ga reševali brezdomstva, narkomanije, prostitucije, strahu in bede. In prav to so zakotne vsebine, iz katerih se avtor ozira proti svetlobi nebes. Glavnina romana se posveča prostitutkam, zvodnikom in irskemu duhovniku, ki kot nekakšen duhovni brezdomec s svojo iracionalno zaobljubo išče boga izven cerkvene skupnosti, v predanem služenju tistim, ki so jih polne mračne ulice, umazane soseske, razpadajoči bloki, rasistični zapori in prenatrpana sodišča.
McCannov svet torej ni enoznačen, prej bi rekli eklektičen, a kljub temu prežet z nadlogiko poetičnosti. Junaki imajo svoj prav, v katerega stalno dvomijo, hkrati pa ga sprejemajo, se mu nasmihajo in z njim trpijo. Kot bi z oskarjem nagrajeno Usodno nesrečo (2004), ki se odvija v Los Angelesu, prenesli na vzhodno obalo in si jo privoščili kot literarni obed …
Pogledi, št. 19, 28. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
