Tesnobna pokrajina pesmi v prozi
Denis Škofič: Sprehajalec ptic. Študentska založba (knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2013, 71 str., 19 €
25. 10. 2013
Izkušnja, skozi katero se je vzpostavil modernizem, postaja v vedno novih, čeprav redkih iteracijah izkušnja, ki je vklenila tudi prihajajočega človeka. Postala je prepoznavni in vztrajni element človekovega bivanja, ki ga je nemogoče odmisliti, četudi se je nanj včasih težko spomniti. In v sodobni slovenski poeziji, katere izročilo je s specifično izkušnjo »temnega« modernizma še prav posebej stigmatizirano, danes ustvarja nekaj tudi mlajših avtorjev, ki v to izročilo posegajo z neko svojo specifično izkušnjo daleč proč od prestolnice in mesta nasploh. V mislih imam denimo avtorje, kot sta Gašper Bivšek ali Franci Novak in na drugi strani Zajc ali Strniša, v ta niz pa lahko z njegovim prvencem zdaj postavimo še mladega panonskega pesnika Denisa Škofiča.
Zbirka Sprehajalec ptic v upravičeno izbrani formi pesmi v prozi izrisuje obrise nekega podeželskega sveta, zavitega v bajeslovno meglo, v katerem se srečujejo voda, divjad in človek. V teh pesmih je mnogo srn, jelenov, lisic in pušk, pa vrancev, vran in slamnatih ptičjih strašil, potem rib, vodomcev in tistih skrivnostnih Murinih mrtvic, Škofič pa mimogrede še subvertira krščansko ikonografijo in implicira dialektiko krutosti. Inventar vaške domačije, ki ga beležijo njegove pesmi, je z na videz hladnim pogledom stkan v nize podrobnosti, vendar ne zato, da bi ustvarili domačnost. Nasprotno, neposredni učinek pogleda, ki ga implicira takšno opazovanje, je premosorazmeren z njegovo domnevno distanciranostjo.
Takšno naštevanje poskrbi za moraste sence, ki potemnijo celotno površino Škofičevih pesmi v podobe, ki so toliko grobe, kolikor so zabrisane, saj navidezna statičnost samo stopnjuje neizrečeno grožnjo. Tako je tujost sveta – ali odtujenost človeka – začrtana s tesnobo, ki veje iz močne metaforike in v bistvu temelji na spoznanju, da je človekov obstoj neločljivo povezan z domeno, kjer vlada das Unheimliche. Škofič zato varuje samoto in skrbi za to, da molk ne pomeni zgolj tišine, temveč plimovanje odsotnosti govorice, ki se dviguje in preplavlja ves prostor. Ta spoznanja so prevedena v gladke in spretne stavke, ki s presenetljivo lahkoto in značilno ritmiko naslikajo neki narobe svet, hrbtno in temno stran resničnosti, v kateri je prostor implodiral: »Stena visi s križa, prislonjena je ob stol«, ali »iz lastovičjega gnezda visi prazen hlev«, ali tudi »ptice z vrvicami v kljunčkih, na katerih so visela trupla ptičjih hišic« in »v podganah so se nakotile hiše«. To je, skratka, svet, v katerem najbolj notranje postane najbolj tuje, kot bi lahko povzel poanto naslovne pesmi.
»Zbirka, ki je že tako močna, bi bila še močnejša brez nekaterih nepotrebnih metafor, pretiranih zgostitev in preskokov iz vlažne, meglene mitologije v trivialno vsakdanjost.«
Nepremična sedanjost, čez katero drsi govorčev pogled, se razrašča v bajeslovne podaljške in z izločitvijo zareže v opazovalca, ki je, če sploh kaj, v svetu udeležen predvsem s svojo izročenostjo neizprosnemu krogotoku življenja. Škofič ga ubesedi nadvse sugestivno, tako, da je samo dogajanje prestavljeno v neko drugo dimenzijo, medtem ko je subjekt vedno znova zataknjen v svojem začetku – »Na sebi začutim toplino roke, ki me boža. Zdrznem se od prijetnega občutka, toda tedaj me božajoča roka stisne za vrat in me vrže v reko. Na površje se vrnem z ribo v kljunu, ki je ne morem pojesti zaradi zadrgnjene zanke okrog vratu. Roka mi jo iztrga in jo vrže v košaro, mene pa posadi nazaj ob svetilko.«
Kot dialektična dopolnitev turobnih podeželskih slik se v Škofičevi zbirki najdejo tudi teksti, ki v resda nekoliko nadrealistični maniri združujejo oddaljene podobe v podivjane metafore. Tam se v eni sapi srečajo polarni medvedi in kurenti, internet (internet?! saj res, ob branju hitro pozabiš na njegov obstoj) in (pardon, ni mišljeno ironično) šivalni stroj v muljastih valovih Mure. V teh tekstih je nemara bolj očiten vpliv francoske šole, posebej, bi rekel, Pierra Révérdyja, pri čemer pa svoboda, ki si jo Škofič tam zagotovi, ne pomeni nujno večjega estetskega učinka; če bi hotel učinek nekega teksta zgraditi prav na presenetljivem združevanju oddaljenosti, bi moral biti motivno seveda bolj radikalen, kar pa niti ne bi bilo tako zanimivo. Zato je Škofičeva pesniška finesa natanko v tem, da gre redko predaleč, da svojo krepko, zemeljsko resnobnost redko zamenja za ironijo. In za to smo mu lahko hvaležni.
Zbirka, ki je že tako močna, bi bila še močnejša brez nekaterih nepotrebnih metafor (»tetiva na loku oblin«), pretiranih zgostitev (»smaragdni valovi travnika bučeče butajo ob boke barke ribnika«) in preskokov iz vlažne, meglene mitologije v trivialno vsakdanjost. No, in če odlike tega suverenega prvenca pač niso v izvirnem ustvarjanju nekega izrazito sodobnega pesniškega diskurza, ki ga je tako ali tako povsod preveč, potem tudi ni napaka tega bralca, da občasne zdrse najdeva predvsem tam, kjer se Škofič bolj približa tisti resničnosti, ki jo še predobro poznamo. No, seveda pa takšno branje obenem že svari pred nevarnostjo, da se sprva zanimiva motivika izteče v prazno ponavljanje in tesnobno občutje v stilistični anahronizem.
Pogledi, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
