Enquist: Knjiga o Blanche in Marie; Hustvedt: Medical Muses
Rojstvo psihoanalize iz duha histerije
09. 02. 2012
V zadnjem času pionirsko obdobje psihoanalize in njeni akterji ponovno postajajo predmet zanimanja literature in filma.
»Asti Hustvedt v svoji knjigi Medical Muses zavrača interpretacijo, da so pacientke v bolnišnici Salpêtrière svoje napade preprosto hlinile. A poglavje vendarle sklene s podatkom, da so po smrti slavnega zdravnika odmrli tudi vsi njeni histerični simptomi.«
Lansko pomlad je pri nas izšel prevod romana Knjiga o Blanche in Marie sodobnega švedskega prozaista in dramatika Pera Olova Enquista, ki je ob tej priložnosti tudi obiskal Ljubljano. Marie iz naslova je dvakratna Nobelova nagrajenka Marie Curie, Blanche pa njena sodobnica Blanche Wittman, ena najbolj znanih histeričnih pacientk slovitega nevrologa Jean-Martina Charcota, tudi učitelja Sigmunda Freuda. V ljubljanski Kinodvor pa te dni prihaja zadnji film Davida Cronenberga Nevarna metoda, kjer se v uvodnem kadru pojavi v histeričnem vreščanju spačeni obraz Sabine Spielrein, ki je skupaj s Freudom in Jungom – sprva kot pacientka, nato pa psihoanalitičarka – soustvarila prelomni »talking cure« oziroma »zdravljenje z govorjenjem«. Skupno sidrišče romana in filma, ki izhajata iz zgodovinskih dejstev, je tako histerija ter njen intimni odnos s (porajajočo se) psihoanalizo.
Enquist v svoji, sicer fiktivno obarvani pripovedi avtentično opiše življenje v znameniti pariški bolnišnici Salpêtrière, v kateri je bilo ob koncu 19. stoletja zaprtih več kot pet tisoč žensk. Med njimi so bile epileptičarke, (domnevne) histeričarke in duševne bolnice, pa tudi nezakonske matere ter stare in brezdomne ženske; skupna »bolezen« vseh sta bili skrajna revščina in socialna marginaliziranost. Mnoge so tam ostale vse življenje. Ena od bolnic je bila tudi Blanche Wittman, ki je bila leta 1877, ob sprejemu v bolnišnico, stara osemnajst let.
Kot nakaže Enquist – natančneje pa opiše tudi Asti Hustvedt v svoji knjigi Medical Muses –, se Blanche v bolnišnico ni zatekla toliko zaradi svojih (histeričnih) simptomov (omedlevice, krčev, ponavljajoče se paralize, izbruhov besa ipd.), ampak predvsem zato, ker preprosto ni mogla iti drugam. Bila je brezdomna in brezposelna. Nasilen, neuravnovešen oče je bil zaprt v norišnici; mama, ki je delala kot mizerno plačana perica, je umrla; krznar, pri katerem je živela in delala od trinajstega leta, jo je spolno zlorabljal, zato je od tam zbežala. Razmere v Salpêtrièru, ki je bil nekakšno samooskrbno »mesto v mestu«, so bile tako zanjo v mnogih pogledih boljše kot tiste zunaj njega.
V času, ko je bila v Salpêtrière sprejeta Blanche Wittman, je bolnišnico vodil sloviti nevrolog Jean-Martin Charcot. Ob njegovem prihodu je bila histerija še vedno medicinski »koš za smeti«, v katerega so odlagali vse simptome, za katere niso našli druge razlage: od nagnjenosti k dramatiziranju, prekomerne čustvenosti, ohromelosti udov, začasne gluhosti in nemosti, preobčutljivosti kože, namernega stradanja, spontanega krvavenja, občutkov davljenja in halucinacij do hoje v spanju in krčev. Charcota histerija sprva kot nevrologa ni prav dosti zanimala. Vanjo je trčil po naključju, ko so mu bile v oskrbo, zaradi obnavljanja dotrajanih stavb, dodeljene epileptičarke in histeričarke. Ta naključni trk pa je imel daljnosežne posledice. Charcot je tudi histerijo – tako kot na primer multiplo sklerozo in Parkinsonovo bolezen – definiral kot (dedno) nevrološko motnjo. Tako jo je jasno razločil od duševnih bolezni in ji, kar je še pomembneje, odvzel ženski predznak, saj je izvor bolezni lociral v »brezspolne« možgane. Poudarjal je, da je histerijo moč najti tudi pri moških, le da naj bi bila pri njih vedno posledica fizične travme, pri ženskah pa naj bi se praviloma pojavila spontano.
A v praksi je »Napoleon histerije« domnevno nevrološko bolezen vendarle povezoval z žensko anatomijo. Privilegirano mesto na zemljevidu »histerogenih con« – ki so bile njegovo veliko odkritje – je namreč pripadlo jajčnikoma in mlečnim žlezam. Te točke naj bi delovale kot nekakšni mehanični gumbi: pritisk nanje naj bi bodisi sprožil ali ustavil histerični napad.
Charcotu kljub številnim avtopsijam ni uspelo najti organskega vzroka za histerijo. Svoj analitičen um, obdarjen z izrazito strastjo do klasificiranja, je zato usmeril na določanje značilnega poteka histeričnega napada, izoliranje posameznih faz ... Svoja dognanja je nato tudi javno demonstriral na razvpitih leçons du mardi, kjer so hipnotizirane histeričarke javno uprizarjale histerični spektakel. Na »torkova predavanja« so drli številni radovedneži, ne le zdravniki in študenti medicine, ampak tudi pisatelji, igralci, fotografi, slikarji ipd. Med navdušenimi gledalci je sedel tudi Charcotov študent Sigmund Freud, ki ga je odkritje psihoanalize šele čakalo.
Histerija je ob izteku 19. stoletja prestopila klinični okvir in dobesedno preplavila ljudski imaginarij; polnila je časopise, romane, gledališke igre itn. Eno od predavanj je upodobljeno tudi na slovitem delu Andréa Brouilleta Une leçon clinique à la Salpêtrière (Učna ura klinike Salpêtrière, 1887), detajl katerega je tudi na naslovnici Enquistovega romana. Že površno branje slike – na kateri je ob Charcotu in njegovih »zapetih« kolegih upodobljena tudi razgaljena, v hipnozo potopljena Blanche – nam veliko pove o takratnem odnosu do histeričark oziroma o razmerjih moči, ki so bila vpisana vanj. Asti Hustvedt ga strne takole: zdravniki so bili moški, zdravi, izobraženi, iz vrst meščanstva; histerične pacientke so bile ženske, bolne, neizobražene, iz nižjih razredov.
Prizor iz filma Nevarna metoda
Že za časa Charcotovega življenja, posebej pa po smrti leta 1893, so se pojavila namigovanja, da so njegova javna predavanja skrbno pripravljene predstave, histeričarke pa prepričljive igralke. Asti Hustvedt v svoji knjigi Medical Muses zavrača interpretacijo, da so pacientke v bolnišnici Salpêtrière svoje napade preprosto hlinile. A poglavje o Blanche vendarle sklene s podatkom, da so po smrti slavnega zdravnika odmrli tudi vsi njeni histerični simptomi. Nekdanja »kraljica histerije« je sicer ostala v bolnišnici, a kot uslužbenka – sprva je delala v fotografskem laboratoriju, pozneje pa je bila asistentka na rentgenskem oddelku. Kot razkriva Per Olov Enquist, je Blanche Wittman nekaj časa pomagala tudi Marie Curie, s katero sta skupaj raziskovali radij. Pisatelj prek prepleta njunih zgodb izpostavlja mizoginost, ki je bila na prelomu iz 19. v 20. stoletje zažrta v celotno družbeno telo. Blanche ga je na lastni koži občutila kot pacientka, Marie Curie pa kot znanstvenica, katere izjemni dosežek – prva v zgodovini je Nobelovo nagrado prejela dvakrat – je povsem zasenčila »rumena« afera, ki je izbruhnila ob njenem ljubezenskem razmerju s poročenim moškim.
Jedro Cronenbergovega filma Nevarna metoda – nastal je po gledališki drami večkrat nagrajenega scenarista Christopherja Hamptona The Talking Cure, ta pa temelji na knjigi Johna Kerra iz leta 1993 – je »ojdipsko« razmerje Sigmunda Freuda in Carla Gustava Junga, dveh očetov psihoanalize. Film se začne leta 1904, s prihodom mlade Sabine Spielrein v sanatorij, ki leži v mirnem, idiličnem okolju blizu Züricha. Devetnajstletno dekle »v oskrbo« sprejme deset let starejši Jung, ki postavi diagnozo histerije in se odloči, da na njej prvič v praksi preizkusi »zdravljenje z govorjenjem«, ki ga je v teoriji razvil Freud, njegov (bodoči) mentor.
Cronenberg v kadru, ki prikazuje njuno prvo seanso, uokviri značilno psihoanalitično »postavitev«: Sabina Spielrein (Keira Knightley) sedi na stolu, s hrbtom obrnjena proti Jungu (Michael Fassbender), in odgovarja na njegova kratka vprašanja. Njena pripoved vedno znova zastaja, prekinjajo jo mučni (telesni) simptomi – krčevito zvijanje rok, jecljanje in obrazne grimase. Jung njeno presihajoče govorjenje beza na plano in pacientko vzpodbuja, naj skupaj z obnovitvijo potlačenega spomina prikliče oziroma podoživi tudi zatrti afekt, ki je spremljal pretekli travmatični dogodek. Sabina se tako slednjič spomni, kako jo je oče kot majhno deklico kaznoval s tepežem, obenem pa katarzično »izpljune« tudi občutje ponižanja in hkratnega seksualnega vzburjenja, ki je spremljalo takšno kaznovanje.
Opisani prizor se pomembno razlikuje od tistega s slike Une leçon clinique à la Salpêtrière, na kateri je Blanche Wittman resda dodeljeno osrednje mesto, a je obenem (s hipnozo) povsem oropana svoje subjektivnosti; je le medicinski »primerek« oziroma »živa lutka«, na katero kaže ukazovalno-kaznovalni zdravnikov prst, ki mu sledijo »ljubosumno radovedni, skorajda lakomni obrazi gledalcev«, kot jih opiše Enquist. Teatralna telesna govorica Blanche Wittman je tako namenjena pogledu. Sabina Spielrein pa histerijo izpoveduje predvsem z glasom.
Eva Bahovec v spremni besedi k Breuerjevim in Freudovim Študijam o histeriji (1895), ki veljajo za začetek psihoanalize, razmerje med pogledom in glasom opiše takole: »Medtem ko se je Charcot histeriji približal s pomočjo razkazovanja pogledu in brezštevilnih fotografskih serij, na katerih je bilo mogoče videti histeričarke v različnih obdobjih in fazah bolezni, ji je Freud prisluhnil v neposrednem stiku med analitikom in histeričarko.« Tako je psihoanaliza, kot poudarja Bahovčeva, premestila težišče od ženske kot »objekta pogleda« in zdravnikovih »objektivnih« klasifikacij k histeričarkini lastni pripovedi.
V omenjeni sceni Sabina Spielrein z izrazom gnusa na obrazu opiše tudi občutek »nečesa sluzastega«, kar je pritiskalo na njen hrbet. V filmu interpretacija izostane in tako ostaja odprto, ali gre za dejansko seksualno travmo oziroma zlorabo iz otroštva ali »le« za nezavedno fantazijo. Kot razlaga Eva Bahovec, je Freud v času Študij menil, da »histeričarke trpijo zaradi reminiscenc, /.../ zaradi sledi, ki jih je pustila realna travma in ki se ohranjajo kot 'tuje telo'.« Kot je znano, se je Freud tej razlagi pozneje odpovedal in jo nadomestil s slavno definicijo: »Histerični simptomi niso nič drugega kot nezavedne fantazije, privedene v prikaz s 'konverzijo' ...«
Tako Enquist kot Cronenberg se dotakneta tudi vprašanja transferja oziroma transferne ljubezni. Pri Enquistovem romanu je zanimivo, da je Blanche prepričana – kot sama večkrat zatrjuje Marie –, da je bil Chacrot zaljubljen vanjo, medtem ko je bilo njeno čustvo do avtoritarnega zdravnika zmes ljubosumja in sovraštva. O pomembnosti njunega odnosa priča tudi (zamolčano) dejstvo, da je Charcota med potovanjem v rojstni kraj, na katerem je umrl, spremljala tudi Blanche Wittman.
V Cronenbergovem filmu pa se transfer utelesi v obliki dveh prekrivajočih se (ljubezenskih) trikotnikov; v presečišču obeh je Sabina Spielrein – enkrat ujeta med Junga in njegovo ženo, drugič pa med »očeta« Freuda in »sina« Junga. Če prva ljubezenska geometrija ostaja na trivialni ravni (ne)sprejemljivosti prešuštva, je druga veliko bolj plodovita, saj se iz nje rodi nič manj kot psihoanaliza.
Histeričarka tako ni več le pasiven »objekt« medicinskega raziskovanja, ampak aktivna soustvarjalka psihoanalize. Nenazadnje je bila histeričarka Anna O. tista, ki je Breuerju razkrila revolucionarno spoznanje, da vsak histeričen simptom izgine po poročanju o prvem povodu zanj. Anna O. je za to katarzično metodo izumila tudi zelo dobro in resno ime talking cure (zdravljenje z govorjenjem) ter humoristično oznako chimney-sweepin (čiščenje dimnika). S čimer je, kot izpostavlja Bahovčeva, opozorila tudi na ključni moment seksualnosti v terapiji.
Kot je prikazano v Nevarni metodi, pa Sabina Spielrein k razvoju psihoanalize ni dejavno pripomogla le kot pacientka, ampak pozneje tudi kot psihoanalitičarka. Eden najlepših prizorov v filmu je, ko Jung na postelji ležeči Sabini, ki mu kaže hrbet, pove, da gre lahko študirati medicino, kar je bila njena velika želja. Kamera nato gledalcem razkrije njen obraz, ki se iz tesnobne grimase odpre v širok, miren nasmeh. In videti je, da prav tu – in ne v »izživetju« seksualnih fantazij, ki jim zapreke postavljajo družbene norme – leži ključ do njene »ozdravitve«.
Na tem mestu se film dotika zanimivega vprašanja izhoda iz histerije. Kot razlaga Eva Bahovec, sta bili »rešitvi«, ki jih je Freud vse do poznih del ponujal kot edini alternativi za histerijo, »bodisi kompleks moškosti, torej navidezna rešitev, v kateri gre preprosto za postavitev na moško stran vélike delitve, ali pa 'rešitev' dobiti otroka, v dar od moškega /.../ Največ, kar Freud tu lahko naredi, je, da jo znova omeji na razsežnost materinskega. Če ni nevrotičarka in če ne 'postane moški', je lahko le mati ...«
Sabina Spielrein je oboje. V zaključnem prizoru filma se noseča Sabina, zdaj že zdravnica in psihoanalitičarka, pride poslovit od bivšega ljubimca Junga. Njuni vlogi terapevta in pacientke sta tokrat zamenjani. Vse, kar ji zmore reči duševno zmedeni Jung, je, da bi otrok v njenem trebuhu moral biti njegov. Kar lahko razumemo tudi kot simbolično ponazoritev borbe za očetovstvo psihoanalize.
Pogledi, št. 3, 7. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Dialogi:
|
26.07.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
