Prelomi v pisanju o »instituciji literarnega modernizma«
Tomo Virk [et al.]; uredil Niko Grafenauer: Rudi Šeligo (Interpretacije). Nova revija, Ljubljana 2011, 339 str., 29 €
01. 12. 2012
Zbirka Interpretacije je namenjena literarnokritični in teoretski obravnavi mišljenja in pesništva, s kakršnim se srečujemo v delih sodobnih slovenskih pesnikov, pisateljev, dramatikov in publicistov. Vsak zvezek zbirke poskuša čim bolj kompleksno predstaviti opus posameznega avtorja, kar predstavlja zanimivo in uporabno študijsko gradivo.« – Tako jo je nekoč predstavil njen urednik Niko Grafenauer. Vmes se je z Novo revijo zgodilo, kar se je zgodilo, in vprašljiva je tako nadaljnja usoda zbirke kot revije same. Za zdaj zadnji, enajsti zvezek Interpretacij je izšel z lansko letnico in prinaša pregled opusa Rudija Šeliga, po Jančarjevih besedah »institucije literarnega modernizma in pisateljske drugačnosti od vsega, kar se je do tedaj pisalo v tej deželi«.
Knjigo sestavljajo prispevki kar 17 avtorjev, od tega so se nekateri podpisali tudi pod dva (krajša) teksta. Zaradi obsežnosti jih bomo morali predstaviti telegrafsko, zgolj s poudarki na pomembnejših in/ali zanimivejših besedilih. Zbornik odpira Tomo Virk, ki piše o Šeligovi kratki prozi oziroma o problemu t. i. reizma v povezavi s formalistično teorijo Viktorja Šklovskega in z zgodovinske distance pomembno ugotavlja: »Natančnejša analiza jezika in sloga bi pokazala, da osnovni Šeligov pristop pri pisanju krajše proze, ki daje tej literaturi njen posebni, edinstveni, prepoznavni avtorski ton, pravzaprav ni brezosebni opis, temveč potujitev.« Virkovemu literarnoteoretično tehtnemu članku sledi nekaj kratkih, večinoma že prej objavljenih zapisov, in sicer Mitje Čandra o Triptihu Agate Schwarzkobler (1968), o katerem piše z zanj značilno esejistično širino, Niko Grafenauer, Andrej Inkret in Jernej Novak pa sestavljajo triptih prispevkov o romanu Rahel stik (1975). Prvi del knjige, ki je posvečen Šeligovi prozi, zaključuje Jaroslav Skrušny z zapisom o njegovem zadnjem romanu Izgubljeni sveženj (2002).
»Če vzamemo v zakup, da pred sabo nimamo teoretičnega in zgodovinskega pregleda avtorjevega opusa, je branje knjig zbirke Interpretacije še vedno dovolj kompleksno in uporabno.«
V drugem, precej obsežnejšem delu na oder stopi Šeligova dramatika. Ivo Svetina se ukvarja predvsem z magičnim gledališčem in uprizoritvijo novele Ali naj te z listjem posujem (1971) v gledališču Pekarna, čeprav največ prostora pravzaprav zajema »ekskurz« o gledališki izobrazbi režiserja Lada Kralja; v zvezi s samo temo pa je pomemben predvsem njegov poudarek, da je za Šeliga dramatika pomenila nov, uspešnejši poskus ustvarjanja prisotnosti, neposredne pričujočnosti, ki je bila končni cilj tudi njegove reistične proze; ta se je zgledovala po estetiki francoskega novega romana. Članek Andreja Inkreta je kolaž njegovih gledaliških kritik, kar pa ne pomeni, da ne gre za izredno poglobljena besedila, posebno dragocena, saj je iz njih mogoče razbrati sočasno recepcijo del. Mitja Čander se v drugo mimogrede posveti Šeligovemu »pečanju z zgodovino« oziroma dramama, ki sta povzročili »še posebej viden škandal«: to sta Ana (1984) in Volčji čas ljubezni (1988). Denis Poniž piše znova o reizmu, Tomaž Toporišič pa je prispeval poglobljen, predvsem pa teoretsko nekoliko bolj podprt oziroma vsaj širši vpogled v magijsko gledališče oziroma v Šeligovo prizadevanje za to, da bi njegova umetnost proizvedla »značilnosti performativa«. Drugi del zaključita avtorici; Alenka Puhar, ki prikaže politični kontekst avtorjeve dramatike, pri čemer poda pregled pisanja o ujetništvu oziroma o ženskah v (komunističnih) zaporih, in Ifigenija Simonović z impresionističnim zapisom svojih asociacij ob drami Kamenje bi zagorelo (2000).
Tretji del je »dokumentaren«, deloma spominski: dva intervjuja, prvič se je z avtorjem pogovarjala Manca Košir, ob kateri se je avtor razgovoril o svojem odmiku od francoskih vzorov, drugič pa Niko Grafenauer, s katerim sta brez dlake na jeziku spregovorila o sporu z novorevijaši; pa še Šeligova korespondenca s Tinetom Hribarjem v letih 1978–81, ki le pogojno presega polje zasebnosti. Četrti del je še bolj poudarjeno spominski, prijateljski; sestavili so ga Drago Jančar, Saša Vuga z osebno prizadetim nekrologom, zadnji prispevek pa so tenkočutne Litanije Aleša Bergerja, poezija s kombinatorično premetanko. Knjiga se zaključi z za zbirko značilno bibliografijo avtorja in del, ki so mu posvečena; ne manjkajo pa seveda niti dokumentarne fotografije, posejane po vsej knjigi.
Enajsti zvezek Interpretacij se torej ne razlikuje bistveno od svojih predhodnikov, nekoliko v nasprotju z uvodoma citiranim opisom prinaša mešanico teoretičnih, na delo osredotočenih ter zasebnih, spominskih, esejističnih in na avtorja orientiranih zapisov, pri čemer so pogosto v prednosti slednji. To je po eni strani glavna privlačnost te zbirke, četudi so prelomi med obema poloma v nekaterih zvezkih, pa tudi v tem zadnjem, na trenutke precej ostri. Mešanica obojega namreč pomeni, da včasih manjka jasnih smernic. Tako je kljub zapisu na zavihku knjige, ki poudarja predvsem Šeligovo prozo in na prvo mesto postavlja njegov že od trenutka objave kanonski roman, temu posvečenega še najmanj prostora, posebno v primerjavi z njegovo dramatiko oziroma gledališčem – če odštejemo Čandrov kratki prispevek, kjer tudi beremo več o vsem drugem kot o romanu samem, ostanejo za Triptihom Agate Schwarzkobler zgolj sprotne omembe. Ta manko postane toliko bolj očiten, ker se nekateri prispevki v drugem delu skorajda ponavljajo. Predvsem pa je pri Novi reviji res tako, da imajo prednost avtorji, ki sodijo v njen krog, četudi nimajo vedno prispevati česa zares tehtnega na določeno temo ali pa vsaj manj od koga drugega. Tako zasebni, impresionistični vložki in poskusi digresij v širši kontekst včasih izzvenijo najmanj zmedeno, če ne že dolgočasno, saj je jasno, da se avtor ali avtorica »muči« s tekstom. Jasno pa je tudi, da teksti, ki so bili predhodno že kje objavljeni, v zbornik niso zmeraj vključeni zaradi kakega posebnega teoretskega vpogleda, esejistične refleksije ali relevantnosti.
Če vzamemo torej v zakup, da pred sabo nimamo teoretičnega in zgodovinskega pregleda avtorjevega opusa, kakršne npr. izdaja cambriška univerzitetna založba, pa je branje knjig zbirke Interpretacije še vedno dovolj kompleksno in uporabno, pa tudi – z nekaj izjemami – zanimivo. Nenazadnje obravnavane avtorje uspešno predstavi tudi ali predvsem kot posameznike oziroma skozi oči njihovih sodobnikov, sopotnikov in/ali prijateljev, njihova dela pa predvsem s stališča intenzivnih in tenkočutnih bralcev. In to je včasih pomembneje kot pa zgolj lovljenje literature v mreže literarnoteoretičnih in literarnozgodovinskih pojmov. Nekatera sporočila literature ostajajo, tako kot Šeligovo zadnje sporočilo Saši Vugi dober mesec pred smrtjo (»Aigr. Ork. Odhaja«), pač neujemljiva.
Pogledi, št. 21, 14. november 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Stvarno:
|
komentarjev: 1
01.12.2012 Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
