Literatura ekscesa, transgresije, otrok markiza de Sada
Jonathan Littell: Sojenice. Prevod Vesna Velkovrh Bukilica. Mladinska knjiga, Ljubljana 2010, 907 str., 39,96 €
15. 12. 2010
Za roman Sojenice je potrebna dobra bralna kondicija. Najprej fizična, ker je knjiga debela in težka – ima skoraj tisoč strani in 1,75 kilograma. Avtor je trd z bralci in jim z nobeno potezo ne olajša prebijanja skozi svoje delo; ne mara odstavkov (uporabi enega na dve, tri strani), ne zdi se mu vredno zapisati kakega naslova ali mednaslova, kazalo sicer ima, vendar uporaba glasbenih oznak za razne plesne skladbe, po večini baročne, stvar prej zaplete, kot poenostavi … Ah, kje so časi, ko se je Dostojevski spravil k pisanju, pa naredil kažipote: Povest o družini – Fjodor Pavlovič Karamazov, Prvega sina se je odkrižal, Drugi zakon in otroci iz njega, Tretji sin, Aljoša, Starci ... da ne omenim tistega, da se je s pametnim človekom zanimivo pogovoriti ...
In vse to ponuja vsebino, ki je tako grozna, srhljiva, ogabna, morbidna, perverzna, drastična, da človek potrebuje veliko volje, da se prebije skoznjo. To je namreč literatura ekscesa, transgresije, otrok markiza de Sada, ki izzivalno uživa v vseh mogočih perverznostih v skrajno degutantnih okoliščinah – in v šokih, ki jih s tem kalkulirano povzroča ... Od časa do časa se Jonathan Littell oziroma Aue obrne na bralca z izzivalnim: Mislite, da je to vse? ... No, saj lahko vržete knjigo stran! ... to jaz večkrat skoraj sem ...
Maximilien Aue je na startu mlad pravnik, po političnem prepričanju nacist, po erotičnem homoseksualec, po položaju poleti 1941 pa nemški častnik SS, Herr Obersturmführer, ki zaseda Galicijo. Njegovi prvi dejanji pred dvignjenim literarnim zastorom sta bruhanje in opotekanje od slabosti, kajti Nemci se znajdejo sredi morja trupel (ki so ostala za Sovjeti), pokritih z mesarskimi muhami. Medtem ko se kolegi ukvarjajo z vprašanji povračilnih ukrepov, z metodologijo (koliko strelov in kam, da je zanesljivost večja in packarija manjša), pa Aue nekaj časa dela samo sezname za odstrel, sestavlja spiske »v smislu objektivne grožnje, ker je razkrinkanje vsakega posameznega krivca stvarno nemogoče, je treba ugotoviti, katere družbenopolitične kategorije bi nam lahko najbolj škodovale«. Vojni pohod se vali skozi Ukrajino, skupaj z njim steče splošno pobijanje Židov ali holokavst, dogajanje se za dlje ustavi v Kijevu in predvsem v Babjem Jaru – in Aue ima tu za sabo že vrsto ogledov »posebnih akcij«, pa tudi prve osebne izkušnje z ubijanjem. Seli se na Kavkaz in Krim, poslan je v Stalingrad, napol mrtev v Berlin ... Ko si pozdravi rano, mu na prsih črne uniforme visi več odlikovanj.
Zasebno je Aue izobražen mož, ki zna več jezikov, se spozna na glasbo, filozofijo, klasično filologijo, literaturo ... Že pred prvo goro trupel, ki jih vojaki spravljajo narazen s plinskimi maskami na obrazu, se mu zdi umestno povprašati »Ste brali Platona?«, z zadovoljstvom občasno citira Tertulijana, Sofokleja, Homerja, Herodota, Lermontova, posluša predavanja iz kavkaških jezikov, v mislih preigrava glasbo ... Morilski pohod po vzhodu Evrope ima v njegovi interpretaciji stalno poduhovljeno spremljavo. Ena tistih potez, ki je gotovo očarala Francoze, da so Jonathanu Littellu podarili najvišji literarni nagradi (Goncourtovo in Francoske akademije), je poznavanje literarno-filozofske scene v tridesetih in štiridesetih letih; Littell pove marsikaj o Sartrovih Muhah, o njihovi recepciji, o vseh mogočih intelektualcih in njihovih nazorih, člankih, polemikah, obratih ... Nasploh pa je Littell marsikoga prevzel zaradi poznavanja klasične grške tragedije, zlasti Oresteje, in se potrudil narediti sodobno verzijo. Kot kaže že naslov, saj ne gre za sojenice kar tako, temveč za tiste s klasičnim rodovnikom, za Evmenide.
A vse to so začimbe in dišave. Glavnina so pobijanje in seks, seks in ubijanje, do norosti in nezavesti.
Maximilien Aue začne svoje spolno življenje v otroštvu, z zaljubljenostjo in erotiko z dvojčico Uno, torej z incestom. Ljubezen je trajna, seksualna plat pa traja le nekaj let v otroštvu in kratek čas v mladeniški dobi – ko so otroške igre razkrite, namreč dvojčka ločijo in pošljejo v internat. V mladosti postane homoseksualec, najraje v ženski vlogi. Temu je posvečenih nekaj sto strani, v vseh oblikah, variantah, pozah, zmeraj popisano v podrobnostih, drastično in silovito. Na začetku, v civilnem življenju, so spodbude in lokacije še običajne – park, kjer se ponujajo fantje, recimo. Z vojno postajajo vse bolj čudne, čudaške, morbidne – krvave, posrane, pornografske. Tako je z dejanji in tako je s sanjami in blodnjami, a nasploh je eno in drugo težko ločiti.
Trditev, da gre samo za ubijanje in seks, je malo pretirana. V resnici je količinsko pomemben delež besedila tudi čista banalnost. Častniki, ki so Auejeva glavna družba, se kar naprej pogovarjajo – o tem, kdo je napredoval, kaj bodo jedli, kdo prihaja in odhaja itd. Ta trivializacija je sestavina pisateljskega načrta, saj z njo dosega svoj (verjetno) glavni namen: Čisto navadni ljudje se navadijo, da je pač treba pobijati, in tako pobijajo, to je njihova služba, je že tako ... Predstaviti vojno in zlasti holokavst v vseh degutantnih podrobnostih, brez milosti, kot nekaj, kar hitro postane vsakdanji, utečen postopek, je gotovo laže, če se pečenki s krompirjem pridruži debata o možganih, ki letijo naokrog pri strelu v glavo, ali o nerodnem pojavu, da se namreč ljudje ob smrti podelajo, to pa povzroča hud smrad.
In tako se Littellov/Auejev tekst vali in vali, sem in tja so pasaže, ki so izjemno pretresljive, dobro napisane, a ujete v neskončno brozgo banalnosti.
Bomo, bodo zaradi tega ljudje, ki nimajo nobenih osebnih izkušenj z vojno, kaj bolj in laže dojeli, kako je bilo? To je menda cilj? Dvomim. Razloge lahko na kratko orišem takole:
Sojenice gredo proti toku vsega, kar smo se naučili pričakovati od romana, ali vsaj od obsežnih literarnih del – da namreč glavni junak prehodi dolgo, težavno pot, na kateri je prisiljen pogledati sebi in življenju v obraz, se ovedeti laži in zmot, potem pa, če ne propade, zaživi novo, avtentično življenje. Aue ima za sabo hudo pot, ampak očitno to v njem ni sprožilo nobenega prelomnega, usodnega spoznanja, ki bi radikalno vplivalo na njegovo dojemanje sebe in svoje vloge v brezumni klavnici, ki se ji reče druga svetovna vojna. Avtor spominov je star filister, ki se samovšečno hvali s svojo uspešno kariero, postal je Francoz in direktor tovarne čipk, s premoženjem, družino, kultiviranim preživljanjem prostega časa ... edino, kar mu greni življenje, je pravzaprav slaba prebava; včasih bruha in na stran gre približno enkrat na teden ... Res, ko se loti pisanja, to ni zato, da bi se želel oprati, ne, nima se česa. V mislih ima predvsem to, da bi »postavil stvari na pravo mesto«, povedal, kako je bilo. Toda brez omlednosti, ki jo opaža pri drugih avtorjih, brez spakovanja in slepomišenja. In še to bi nas rad prepričal, da smo (mu) vsi enaki.
Vendar razmeroma hitro postane jasno, da laže. V uvodu, kjer nas nagovarja kot brate, sebi enake soljudi, porabi veliko besed za navajanje olajševalnih okoliščin – o vojni in ubogih fantih, ki se znajdejo v uniformi, pokorni ukazom domovine, primorani voziti ljudi na morišča, ubijati, pospravljati za morijo ... Z matematičnim spektaklom poskrbi za to, da si znamo predstaviti grozovitost množičnih smrti in ujetost posameznikov v morilske vloge. Ampak Aue ni noben mobiliziran vojak, ki se mora pokoravati ukazom. Aue načrtuje in daje gradivo tistim, ki ukazujejo, Aue je soustvarjalec prenove človeštva z morijo. Že kot študent začne ovajati in ne postane samo član nacionalsocialistične stranke, ki globoko veruje v njene cilje, temveč njene elite, udarne pesti – »In tako sem, še s polno ritjo sperme, sklenil, da se pridružim Sicherheistdienst«, to je službi državne varnosti.
Laže tudi s tem, ko nam in sebi taji svoja hudodelstva. Aue je občasno morilec pri eksekucijah, to bi nekako šlo v vojaško službo, hkrati pa ubije celo vrsto svojih najbližjih: mamo, očima, ljubimca, najboljšega prijatelja, organista, ki ga gane z Bachom …
Kako naj torej verjamemo, da je bilo res tako, ko pa nam avtor laže v bistvenih stvareh? In še: Kako naj vemo, kdaj gre za zgodovinsko stvarnost, ko pa se glavnemu junaku tako pogosto blede, ko se izgublja v erotičnih, sadomazohističnih sanjarjenjih, v agresivnih, brezumnih blodnjah? Kaj je res in kaj je blodna domišljija? Kaj pa, če je tisto, kar Aue vidi v Auschwitzu, samo erotična fantazija perverznega pedra?!
Ves čas, preživet z Auejem, so se mi v daljavi oglašale neke besede, na koncu jezika sem jih imela in potem sem jih res našla, proti koncu Zupanovega Levitana: »Ko se ti začne tresti drobovje od gnusa in groze, primeš Kristusa za obleko in rečeš: In ti si šel reševat tisto barabo, ki je bila križana na tvoji desni strani?!«
Pogledi, december 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
