Kundera ne more iz svoje kože
02. 09. 2014
»Že zdavnaj smo ugotovili, da sveta ni več mogoče vreči s tečajev, ga oblikovati na novo, zaustaviti njegovega nesrečnega napredovanja. Preostala nam je ena sama možnost odpora: da ga ne jemljemo resno. Ampak ugotoviti moram, da so naše šale izgubile svojo moč.« Milan Kundera, Slavje nepomembnosti
********************
Čeprav se je v francoščini pišoči češki pisatelj Milan Kundera po izidu romana Nevednost (L'Ignorance, 2000) zaobljubil, da ne bo napisal nobenega romana več, in je tudi svojo predzadnjo knjigo esejev pomenljivo naslovil z besedico Zastor (Le Rideau, 2006), so ga pri častitljivih štiriinosemdesetih letih znova zasrbeli prsti; pisateljska žilica mu ni dala, da ne bi vnovič poprijel za pero in se lotil svoje najbolj priljubljene literarne zvrsti – romanopisja. In tako je letos spomladi pri Gallimardu izdal kratek romaneskni scherzo, neke vrste literarno šalo, v kateri je v obliki sklepnega rondoja povzel in strnil poglavitne téme, motive in variacije svojega romanopisnega udejstvovanja. Že z naslovom je jasno povedal, da gre tudi v tem tekstu za apologijo neresnosti, hvalnico nepomembnosti, apoteozo domišljijske poljubnosti in zagovor ustvarjalne svobode, za eksistencialno in avtorsko držo torej, ki ji je Kundera ostajal zvest skozi ves svoj pisateljski opus. Od prve novelistične zbirke Smešne ljubezni (Smešné lásky, 1963) je njegovo pisavo krasil blago posmehljiv (in tudi vseskozi prizanesljiv) pogled na dejanja in nehanja literarnih junakov, na blišč in bedo človekove usode v pasti, v katero se je – še posebej v burnem 20. stoletju – zaprl svet, kot je zapisal v svojem avtorefleksivnem eseju Umetnost romana (L'Art du roman, 1986). Smehu kot ključni konstituanti romaneskne pisave ostaja zvest tudi v tokratnem besedilu, nemara na še bolj poudarjen, malone programsko začinjen način: skozi prizmo solze, ki mu jo na oko izvablja smeh ob pogledu na protislovij polno condition humaine, se pisatelj v Slavju nepomembnosti ozira na lastne literarne postopke, se ironično poigrava z lastnimi tematskimi zasnovami in motivnimi okrožji in se nazadnje hudomušno poroga na rovaš lastne pisateljske drže in zapuščine.
Kot rečeno, Milan Kundera v svojem (za zdaj!) zadnjem romanu poje hvalnico nepomembnosti, lahkotnosti, poljubnosti, skratka vsemu obrobnemu, neznatnemu, naključnemu, efemernemu in neresnemu, tistemu, čemur v vsakdanjem žitju in bitju ne posvečamo tako rekoč nobene pozornosti (češ da nima prave teže v našem življenju, prepolnem vsakršnih »tehtnih«, »usodnih«, »velepomembnih«, zares veljavnih, »zgodovinskih« in »resnih« dogodkov, stvari in ljudi), tistemu, kar odrivamo v območje begotnega, naključnega, breztežnega, marginalnega, nezavezujočega, vsemu tistemu torej, kar na drugi strani od nekdaj predstavlja osrednjo témo njegovega romanopisja, tako rekoč nosilno os vsega njegovega pripovedništva. Kot bi hotel v tem kratkem, skrajno zjedrenem in strnjenem besedilcu na neki način povzeti svojo pisateljsko izkušnjo, na zgoščen način povzeti nekatere téme, ki ga na malone obsesiven način spremljajo skozi romaneskno avanturo, in jih prepletene v navidezno povsem naključen in poljuben narativni vozel zaokrožiti okrog vodilne rdeče niti – samoironičnega posmeha na račun uboge človeške kreature, ki samo sebe in svojo eksistenco jemlje preveč zares.
Pod lupo svojega prepoznavnega bridkega, a vendarle tudi vseskozi prizanesljivega smeha je vzel kar nekaj svojih »obsesivnih« pripovednih motivov oz. tematskih sklopov, od ven in ven tragikomično spodletelih samomorov svojih junakinj (Helena v Šali, Tamina v Knjigi smeha in pozabe, Tereza v Neznosni lahkosti bivanja, Agnès v Nesmrtnosti, Irena v Nevednosti), prek parodično začinjenih esejistično-filozofskih vložkov o vsakršnih smešnih, zagatnih, vsekakor pa paradoksalnih položajih posameznega smrtnika v Stvarnikovem nedoumljivem vesoljnem načrtu, hudomušnih ekskurzov in duhovitih digresij o erotični in seksualni topografiji in simboliki ženskega telesa, pa vse do skoraj blasfemično neresnega poigravanja z najbolj tragičnimi in usodnimi dogodki in pojavi iz človeške zgodovine (v Neznosni lahkosti bivanja je šlo za intervencijo sil Varšavskega pakta na tedanjo Češkoslovaško avgusta 1968, v Slavju nepomembnosti so predmet Kunderove jedke pisateljske ironije in suverene izmišljijske svobode nihče drug kot sam krvavi diktator Stalin in njegovi najožji sodelavci v politbiroju, Kalinin, Ždanov, Hruščov, Brežnjev). Vse te svoje »klasične« téme je pisatelj poljubno prepletel v nekakšen lahkoten, iskrivo poskočen pripovedni ples, rokokojsko eleganten stavčni rondo, v katerem se posamezne narativne sestavine in označevalski elementi med seboj prosto prepletajo, stopajo v najbolj neverjetne pomenske in zvočne konkordance, se kot razvezane variacije na poljubno témo vrtijo v raznorodnih pomenskih krogih, se skercozno spremenjeni neprestano odbijajo drug od drugega, pa se preobraženi in z novimi podtoni in spremenjenimi konteksti obogateni znova vračajo in sprevračajo; razbremenjeni teže enega samega in edino zveličavnega pomena in smisla se naslajajo nad svojo semantično mnogoterostjo in sporočilno dvoumnostjo ter na ta način ustvarjajo en sam živopisen in razposajen karneval radostnega besedja, razuzdano pogansko obredje avtonomne literarne pisave. Pravzaprav niti ne gre za sklenjene motivne sklope ali zaključene tematske celote, ampak prej za zasnutke, skice, okruške, komaj prve nastavke nekih potencialnih zgodb, fabulativnih korpusov ali romanesknih zapletov; pisatelj kot da se ne meni za logični, vzročno posledični tok lastne pripovedi, kot da mu ni mar za konsekventni in konsistentni fabulativni lok in razplet zgodbene intrige, pač pa zgolj poslušno sledi asociativnim meandrom svoje uživaško sproščene ustvarjalne izmišljije in poetičnim kapricam razbohotene jezikovne fantazije, prisluškuje bolj zvočnim kot pomenskim korespondencam med posameznimi narativnimi sestavinami; poljubno meša med seboj različne govorne položaje in jezikovne plasti, zdaj iz notranjega monologa zlahka preskoči v zgodovinsko anekdoto, zdaj spet iz banalnega dialoga v poetičen sanjski privid ali iz kvaziteološke razprave v hudomušen erotični namig. V tem razposajenem in samonavdihujočem se kalejdoskopu pisav, govoric in pomenov z »zaresnostjo« res ni nič več, kavzalno posledična mišljenjska logika je obrnjena na glavo, objektivna resnica vsakdanjega diskurza je v suspenzu: zgodovinski Stalin se kot oseba iz lutkovnega gledališča preoblečen v lovca sredi belega dne s puško v roki pojavi sredi današnjega Luksemburškega parka v Parizu; večno odsotna mati vodi z zapuščenim sinom – sedeč na zadnjem sedežu njegovega motocikla med vožnjo po prometno zatrpanih pariških ulicah – dolge, učene, a vendarle vseskozi namišljene pogovore o popkovini, ki da vse od svetopisemske Eve do danes drži skupaj človeški rod; spet drugi junaki si izmišljajo vsakršne eksotične idiome, s katerimi skušajo prikriti in zavarovati posebnost svoje individualnosti v svetu globalizirane vasi; z neba se spuščajo angeli, ki naznanjajo zaton moderne epohe; minulost meni nič tebi nič vdira v sedanjost, mitologija si suvereno podaja roko s stvarno resničnostjo, usodepolni dogodki se sprevračajo v lutkovne predstave za otroke, govorica postaja sredstvo prikrivanja, mistifikacije in manipulacije (z eno besedo: nesporazumevanja ali diskomunikacije); govor romana postaja magično obredje označevalcev brez označencev, skrivnostna glasba mnogoglasne polisemije, praznik diskurzivne večpomenskosti ali – s pisateljevo zagonetno naslovno sintagmo – slavje nepomembnosti …
Literatura kot čista igra jezika, neresnost kot nazorsko stališče in način biti v sodobnem svetu, nepomembnost kot zadnje zatočišče posameznikove svobode.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
