Junakinja našega časa?
Judith Butler: Antigonina zahteva, Sorodstvo med življenjem in smrtjo. Prevod Suzana Tratnik, spremna beseda Eva D. Bahovec. Študentska zložba, Ljubljana 2009, 134 str., 24 €
07. 04. 2010
Delo priznane ameriške filozofinje, feministke in zagovornice tako imenovane queer philosophy Judith Butler ponuja novo in polemično interpretacijo znamenite Sofoklejeve drame in obenem, z aktualizacijo lika Antigone kot junakinje našega časa, opozarja na nekatere temeljne dileme sodobne družbe, ki zelo aktualno zadevajo tudi naš kulturnopolitični prostor.
Vsak filozofski komentar Antigone zahteva nekaj teoretske drznosti, če upoštevamo, da so najznamenitejše filozofske interpretacije te umetnine podali velemojstri, kot so Hegel, Heidegger in Lacan. A tudi premislek komentarja, ki ga predlaga Judith Butler, nas sooča z zelo kočljivo nalogo. Butlerjeva namreč podaja zelo ostro kritiko Heglove, pa tudi Lacanove interpretacije Antigone, s katero se bodo nekateri morda strinjali, drugi spet ne, hkrati pa neposredno posega tudi v zelo žgočo razpravo o vlogi in pomenu družine v današnjem času.
Skupna točka Heglove in Lacanove interpretacije, pa tudi njuna skupna napaka, je po mnenju Butlerjeve, da Antigono oba razumeta kot zastopnico normativnih načel sorodstva. Hegel, osnovna referenca Antigonine zahteve, lik Antigone sicer obravnava v treh različnih delih. Čeprav se vloga Antigone glede na kontekst nekoliko spreminja, pa njena temeljna pozicija v osnovi ostaja ista: Antigona, ki kljub državnemu razglasu o prepovedi vseeno pokoplje svojega brata, »izdajalca« Polinejka, zastopa zakon družine, ki se postavlja nasproti splošnejšemu in višjemu zakonu države. Antigona je tako tudi predstavnica »ženskosti« kot take, »ženskosti«, ki jo Hegel razume kot »silo privatnosti«: »ženska« skuša moškega obdržati v krogu družine, ga prikleniti nase in ga tako v imenu privatnega interesa družine odvrniti od interesov širše skupnosti. Tragičnost Antigonine pozicije je za Hegla vsebovana v tem, da čeprav Antigona v celoti sledi etičnemu zakonu družine, pravici do pokopa svojih mrtvih članov, vseeno in prav zato krši višji zakon države, in zato, ne glede na to, da se njeno delovanje zdi popolnoma etično, v resnici predstavlja zločin. Na tej točki Butlerjeva izvede svoj obrat in v nekem smislu gotovo zadene v polno. Ali je Antigona res tako idealna zastopnica sorodstvene vezi, kot se zdi Heglu? In ali je res tako idealna »ženska«, kot meni Hegel. Najprej, kakšno družino dejansko zastopa Antigona: njen oče Ojdip je hkrati tudi njen brat (sin njene matere); njena mati Jokasta je hkrati tudi njena stara mati (žena in mati njenega očeta); Polinejk in Eteokles, njena brata, sta obenem tudi njena strica (brata njenega očeta) in nečaka (tudi ona sama je sestra njunega očeta). Skratka, Antigona, ki je v srcu nekega incesta, morda le ni ustrezna figura za idealizirano zastopnico družine, ki se organizira ravno okoli prepovedi incesta. Prav tako pa je po Butlerjevi vprašljiva tudi njena vloga idealizirane ženske. Sam Kreon namreč v drami pravi, da je Antigona »možata«. Obtoži jo, da je skopila njegovega sina Hajmona in prevzela njegovo vlogo moškega. Občutek ima, da Antigona ogroža tudi njegovo lastno moškost ... Od kod ta strah pred Antigono kot »tatico spola«? V središču drame je po mnenju Butlerjeve moment, ki ga poimenuje govorno dejanje. Antigonin resnični upor proti državi, ki jo zastopa Kreon, ni sam akt skrivnega pokopa, ki ga občinstvo, resnici na ljubo, nikoli ne vidi, temveč njeno vztrajno odklanjanje, da bi to dejanje zanikala, torej govorno dejanje odklanjanja zanikanja dejanja. Antigona ne reče preprosto, »da, storila sem to, priznam« – tako bi ravno priznala avtoriteto drugega in se uklonila zakonu, ampak izjavi, »ne bom zanikala svojega dejanja«, s tem pa njena izjava dobi povsem drugačen, ravno nasproten pomen. »Ne bom zanikala svojega dejanja« pomeni ravno, da je nobena avtoriteta drugega ne bo pripravila do tega, da bi svoje dejanje zanikala. Tako se njeno izhodiščno dejanje upora resnično podvoji, in na tej točki si Antigona dejansko vzame besedo, ki naj bi pripadala Kreonu, besedo suverena, besedo, rezervirano za moškega.
Iz istega razloga pa po mnenju Butlerjeve Antigona pomeni tudi trn v peti Lacanovi teoriji simbolnega, področja zakonov in norm, ki naj bi se vzpostavilo prav kot odslikava določenih sorodstvenih razmerij in ostalo bolj ali manj imuno proti siceršnjim družbenim spremembam. Z besedami same avtorice: »Lacan se razlikuje od Hegla v tem, da neko idealizirano pojmovanje sorodstva preoblikuje v predpostavko kulturne inteligibilnosti. Hkrati pa nadaljuje Heglovo dediščino, saj idealizirano področje sorodstva, simbolnega, ločuje od področja družbenega.« Antigona, ki je sestra, teta in nečakinja istemu človeku, Antigona, ki nima določljivega družbenega spola, ta Antigona, po mnenju Butlerjeve, enostavno več ne more biti zajeta v mrežo simbolnih pozicij. V tem pa naj bi bila tudi njena aktualnost za naš čas, ki ga, po mnenju avtorice, sicer zaznamuje vnovično propagiranje družinskih vrednot, ki pa komajda še prikriva vse očitnejšo krizo tradicionalne družine, naraščanje števila ločitev in nastajanje alternativnih družinskih skupnosti. Denimo, otroci ločenih staršev živijo v situacijah, kjer kot mati – če za spremembo pustimo ob strani strašljive pravljice o večno hudobnih mačehah – zelo verjetno ne funkcionira ena sama ženska in kjer kot oče zelo verjetno ne funkcionira en sam moški. Dejanska slika družine danes je po mnenju Butlerjeve ta, da je družina postala krhka, porozna in raztegljiva. In v tej situaciji, kjer so tradicionalne pozicije znotraj družine komaj še prepoznavne, kjer je mesto očeta razpršeno in kjer je mesto matere večkrat zasedeno ali premeščeno, Butlerjeva vidi sodobnost Antigoninega nasledstva. Ne nasledstva Heglove Antigone kot predstavnice idealiziranega sorodstva, ampak Antigone, ki zastopa deformacijo in premestitev sorodstva, tako pa spravlja v krizo vladajoče režime reprezentacije.
Pogledi, 7. april 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
