Gamsa za župana!
Roman Rozina: Županski kandidat Gams. Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, 232 str., 24,94 €
25. 03. 2014
Dobrega pol leta pred »županskimi« volitvami, torej tik pred razmahom razvejene problematike lokalnega samoupravljanja in izbiranjem novih občinskih vodstev, med bralce prihaja z nagrado modra ptica ovenčani roman Romana Rozine Županski kandidat Gams.
Najbrž vas ni malo, ki ste odraščali v kakšnem manjšem slovenskem kraju in so vas v občutljivih letih mladostništva z volilnih plakatov po rodni domačiji vsaka štiri leta nagovarjali butasti obrazi npr. fijakarjev, pletnarjev ali čarodejev. Jasno, sami outsiderji in zgolj farsična popestritev občinarskega tekmovanja, a čemu bi človek ne sodeloval v lovu na županski prestol, ko pa mu lahko že zgolj udeležba v predvolilnem spopadu prinese številne ugodnosti – če ne njemu neposredno, pa vsaj lokalnemu cehovskemu združenju, ki mu pripada? Ena »prijateljska« vožnja z barčico do otoka, en zastonjkarski krog z v belo kočijo vpreženim vrancem okrog jezera, morda brezplačna popestritev otroške rojstnodnevne zabave z magičnimi triki … Vsak glas šteje, četudi je kandidatura »slamnata« in je njen (edini) cilj odškrtniti podporo političnemu zoprniku, ki se nesramežljivo spogleduje z županovanjem.
Tak kandidat je seveda lahko tudi šef avtomehanične delavnice – tako kot naslovni junak Rozinove nove knjige, majhni, trebušasti, rdečelični in redkobesedni Zdravko Gams (gospod deluje kot karikatura kakega lika iz Cankarjeve drame Za narodov blagor) ter lastnik istoimenske avtohiše, ki privoli v sodelovanje na volitvah za župana v kraju s približno toliko prebivalci, kot jih ima Občina Ormož. Vprašanje, ki zaposluje tako pripovedovalca kot bralca, je, kaj motivira malomeščanskega mehanika, da odloži delovno haljo in krpo, v katero si vestno briše zašmirane prste, in ju zamenja za pražnjo opravo in mikrofon v rokah na predvolilnih shodih. Taka silovita sprememba outfita bi bila kajpak pretenciozna za popreproščeni horizont Gamsovega bitja in žitja – ta sam zase sicer pravi, da ni človek besed, marveč dejanj, kar pa se v praksi potrjuje zgolj med štirimi stenami njegove delavnice. Tam deluje načrtno in premišljeno, vse druge poteze, ki jih povleče na dogajalni šahovnici, pa so stihijske: taka je njegova zamisel o avtomobilističnem športnem središču, ki naj bi pognalo na obrobju mesta po koncu volitev, taka je njegova odločitev za kandidaturo in še bolj tista, da za vodjo volilnega štaba izbere dvaintridesetletno zgubo in brezposelnega lenuha Dejana Ruparja, ki se s svojim pokvarjenim in dotrajanim renaultom ob (ne)pravem času znajde na (ne)pravem kraju, tak je, kot lahko zaslutimo v izteku, tudi Gamsov tragični konec (ko sicer triumfira, a ne preživi).
»Ni hudič, da avtomehanik v štirih letih ne bi zagabil politike in oblasti do tolikšne mere, da bi vsi postali anarhisti.«
O Gamsu razen tega, da je uspešen podjetnik in zgleden delodajalec – pričevanja o njegovem rednem in velikodušnem plačevanju zaposlenih se berejo kot pozitivna utopija –, ki živi z odtujeno ženo in ima zadrogiranega sinka, ne izvemo prav dosti, saj je zakrčeni introvertiranec, ki ga zaktivira šele nesramna diskreditacija v zaključku romana, ko se odloči, da so časi umazanega političnega igračkanja dokončno minili: »No more games. Just Gams!« Zato pa škornje aktivnega protagonista namesto njega uspešno obuje že omenjeni prvoosebni pripovedovalec in agens movens romana Dejan. Na začetku ima sicer polna usta pravičniških floskul o pasteh hudobnega kapitalizma, ki se ogrinja v plašč prijaznosti, ter dvoma o plemenitih vzgibih novodobnih povzpetnežev in kakršnekoli politike, a se kmalu prepriča, da je pravzaprav akter v zmagam-zmagam situacij: »Z mano kot vodjo kampanje nima nobene možnosti. Če bi se zgodil čudež in bi ga izvolili za župana, sem pa spet zmagal. Ni hudič, da avtomehanik v štirih letih ne bi zagabil politike in oblasti do tolikšne mere, da bi vsi postali anarhisti.«
Roman Rozina je romanu vdihnil močno satirično noto (avtorjeva duhovitost je prišla do izraza že v njegovem prvencu Štiri Sneguljčice in Palček, malo manj pa v poznejših objavah) in tako podkrepil teze oz. podčrtal vprašanja, ki si jih sleherniki zastavljamo malone vsak dan, saj politika pronica skozi vse pore našega življenja (sploh v Sloveniji, kjer so edina prava estrada pravzaprav politiki). Želje po (vsakovrstni) oblasti v romanu poskrbijo za dokaj napeto in preobratov polno štorijo, ki premore nenavadne situacije, sumničenja, ki mejijo na paranojo, podle konstrukte, poceni populizme, psihedelične spolne prakse in kar je še takih folklornih značilnosti. Tudi na ravni kompozicije romanu ne gre ničesar očitati: epizodno kratkim in v prvi osebi izpisanim poglavjem so na koncu dodani miniaturni pripisi v obliki doživljenega govora, notranjega samogovora, telefonskega pogovora, dnevniškega zapisa, sanj …, ki kot po pravilu osvetljujejo nove in nove razsežnosti pripovedovalčeve osebnosti in njegovega delovanja, čeprav je slednji tako rekoč nenehno podvržen dokaj kritični in trezni samorefleksiji, prevpraševanju, vrednotenju. Dramaturgija Rozinovega romana pa ni toliko odvisna od zunanjega dogajanja, temveč predvsem od interakcij med liki, ki jih je morda za to ne ravno obsežno pisanje celo preveč. Nikakor niso tezni ali brez človeške strukture, nasprotno, avtor se je izkazal kot tenkočuten opazovalec njihovih reakcij in situacij – je pa res, da so se nekateri na poti do volitev izgubili (tak lik je denimo Dejanova punca Polona, na začetku histeričarka in živčna razvalina, ki po uvodnih akordih izgine s prizorišča in se na koncu pojavi kot prerojena v majici srečnega človeka).
Šibka točka Županskega kandidata se zdi njegova estetska dimenzija, ki ji – če jo vzporejamo s tisto iz Rozinove kratkoprozne zbirke Šumijo besede domače (2011) – mirne duše lahko pripišemo slogovno okornost brez kakšne posebne inventivnosti. Vsekakor pa je avtorju uspelo napisati berljivo knjigo o slovenskem tukaj in zdaj, ki je izzivalna in poziva k razmisleku.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
