Akademsko neobvezno
David Lodge: Majhen svet. Prevod Gorazd Pipenbaher. Založba Litera (knjižna zbirka Babilon), Maribor 2012, 430 str., 17,20 €
20. 02. 2013
Za pisanje, značilno zlasti za britansko prozo druge polovice 20. stoletja, ki se ukvarja z dogodki znotraj univerzitetnega sveta, se je uveljavilo poimenovanje campus novel. Ker nam v Sloveniji med drugim manjka tudi kampusov, torej posebnih mestnih predelov, namenjenih življenju in delu vseh udeležencev visokošolskih procesov, smo prisiljeni izraz udomačevati kot akademski roman, kar se kot sopomenka pojavlja že v angloameriškem svetu. Upati je, da se drugi izraz, ki je v uporabi prenesen iz nemščine, namreč univerzitetni roman, ne bo udomačil, saj izgublja nekaj ironične potujitve, ki jo prinaša izraz campus oziroma pri nas – za silo – akademski.
Večina angloameriških akademskih romanov dejavnike in udeležence v visokošolskem izobraževalnem procesu skozi svoje dogajanje namreč ironizira, v tovrstni obdelavi sta najbolj opazna prav David Lodge in Malcolm Bradbury. Nekateri avtorji pa v akademski svet umeščajo tudi izzivalna identitetna in etična vprašanja, na misel prideta vsaj Philip Roth s Človeškim madežem in J. M. Coetzee s Sramoto. Deloma je mogoče v okvir akademskega romana umestiti še marsikaj, recimo briljantni Beli šum Dona de Lilla (ob današnjih razvojih specialnih študijskih programov in sveta okrog nas slovenski načrtovalci visokega šolstva ne smejo pozabiti na njegov predlog za katedro za Hitlerjeve študije!) in še marsikaj. Žanr, katerega najznačilnejša dela so, z izjemo Bradburyjevih, dostopna tudi v slovenščini, še ni zamrl, v 2011 se mu je med drugimi pridružil tudi odlični Jeffrey Eugenides z žal ne tako odličnim romanom The Marriage Plot o presečiščih akademskega spoznavanja življenja literature in filozofije.
S slovenskimi zastopniki so seveda težave, vendar bi se lahko spomnili vsaj na eno od plasti v odmevnem prvencu Andreja E. Skubica Grenki med iz 1999, odmevnem tudi zato, ker ga je bilo mogoče brati na ključ, pa morda še na Lektorja v Ljubljani Gerta Hoffmana (1980, v slovenščini 1982), ki po jeziku in avtorju ni slovenski roman, po vsebini pa vsekakor. Vendar je vprašanje, če so univerzitetne fabulativne sestavine v teh romanih zanju ključne, in najbrž bo treba na pravi akademski roman še čakati, z omenjanjem Deklevovega Očesa v zraku pa bi šli sploh predaleč, potem smo hitro že pri Zaznamovani Nedeljke Pirjevec ... Ni dovolj, da v romanu nastopajo akademiki, da bi zadevi lahko rekli akademski roman, enako kakor Zločin in kazen ni kriminalka – takšna ali drugačna analiza akademskega življenja mora biti identitetno bistvo romana, da ga lahko imenujemo akademski.
»Gre za romane, ki ne morejo spremeniti sveta, niti akademskega drugega, majhnega sveta, podobno kot mnenje akademikov, naj bo še tako poenoteno, ne more spremeniti mnenja duhovno poenotene politične oblasti. In to je pravzaprav najbolj grenko sporočilo.«
Zakaj sploh akademski roman in ne samo kratko malo roman? Že naslovi romanov v Lodgeovi trilogiji, katere srednji del je Majhen svet, dajejo tej specifiki nekaj osvetlitve – pred Majhnim svetom je Changing Places, za njim pa tudi v slovenščini objavljena Lepa služba. V akademskem svetu gre za zamenjavo okolja, za drug svet, ki je s tistim prvim morda v konfliktu (ne le, kar se tiče financiranja, tudi glede neusklajenosti vrednostnih lestvic), je pa hkrati tudi avtonomen in tako zelo skrbi za svojo avtonomijo, da se ta občasno preveša v samozadostnost. Če gre ta predaleč, nastaja svet, obrnjen vase, ki skrbi predvsem in zlasti zase.
David Lodge, leta 1935 rojeni avtor in profesor angleške književnosti, je seveda notranji poznavalec tega sveta in njegov zbadljivi analitik. Tako Lepa služba opisuje bizarnosti poskusa sinteze med gospodarstvom in akademizmom; v zapletenem (tudi erotičnem) razmerju, ki se vzpostavi med poznavalko britanskega industrijskega romana in samoustvarjenim direktorjem tovarne, pa je bilo že leta 1988 učinkovito povzeto medsebojno nerazumevanje med javnim in zasebnim sektorjem, tako značilno za današnjo Slovenijo.
Majhen svet se začne v izumetničenem svetu narcisizma akademskih konferenc (izkušen predavatelj mladega študenta takoj pouči, da je prvo pravilo ne poslušati nobenega predavanja, razen seveda njegovega), se podaljša v kompleksno mrežo kariernih in erotičnih navezav, v katerih kmalu nič več ni takšno, kot je bilo še malo prej videti, nato se nizajo zapletene ljubezenske zgodbe, v toaletnih prostorih na letalu se najde novorojenka, hkrati letala obetajo dviganje spolnih izkušenj na dobesedno višji nivo, zdi se, da nekatere literarne znanstvenice občasno delujejo tudi kot striptizete, in tako dalje. Branje je nedvomno kratkočasno, tako zaradi suspenza, ki naglo preskakuje iz žanra v žanr, kot tudi zaradi vrste medbesedilnih navezav, med katerimi bo marsikatera dosegla samo poznavalce (recimo stališče ruskega formalizma do upada spolne sle) in se katera ponorčevala iz konstrukta Majhnega sveta samega, vrsta pa jih je splošno dostopnih. Skratka: zabavno branje za tiste, ki se zabavnega branja ne sramujejo in hkrati razumejo kaj več od šal iz Miki Miške.
Problem akademskega romana, vsaj njegove ironične podvrste, pa je najbrž v tem, da se mora v svoji ironizaciji navezati zlasti na tiste življenjske bizarnosti, ki so ljudem splošno znane in bližnje, recimo na brezobzirni karierizem, kot-da-prepovedane seksualnosti in pohlep, izpuščati pa mora tiste, ki so akademsko specifične in bi tako njihove absurdistične zakonitosti doumevali le tisti akademski krogi, ki jih poznajo, pa se jim še niso prostodušno povsem prepustili. Recimo bizarno nabiranje točk za vsako objavo, ki je nujno za službeno napredovanje in obstanek, hkrati pa zlasti pomaga največjim svetovnim založnikom, da si z brezplačnim akademskim delom ustvarjajo silovite profite, saj morajo knjižnice drago kupovati revije in monografije prav teh brezplačno objavljajočih akademikov, kar je veličasten preliv javnih proračunov na zasebne račune; pa konflikt med predpostavljeno akademsko svobodo in zapovedano izvedbeno togostjo, ko mora biti vsak pedagoški ali znanstveni dosežek merljiv po vnaprej vzpostavljenih kriterijih, in tako dalje, da o vse bolj institucionaliziranih zahtevah po »uporabnosti« znanja, ki bo pripomogla k dobičkonosnejšemu ohranjanju statusa quo, niti ne govorimo.
Akademski roman, tudi v tokratni inkarnaciji, se večinoma hitro prebere in hitro pozabi. Cinik bi dejal: »Kakor je značilno za akademsko izobrazbo.« Gre za romane, ki ne morejo spremeniti sveta, niti akademskega drugega, majhnega sveta, podobno kot mnenje akademikov, naj bo še tako poenoteno, ne more spremeniti mnenja duhovno poenotene politične oblasti. In to je pravzaprav najbolj grenko sporočilo tega zabavnega romana, ki je, čeprav objavljen v pomenljivem in preseženem letu 1984, docela veljaven še danes.
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
