O usodi evropocentričnega pogleda na umetnostno zgodovino
Zahodno-vzhodna zgodovina pogleda
25. 02. 2013
Ko sta Hans Belting in Arthur Danto na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja skoraj sočasno izdala knjigi, ki sta govorili o koncu umetnosti in zgodovine umetnosti, sta odprla Pandorino skrinjico, iz katere ni skočila teza, da je konec z umetnostjo, temveč so iz nje zlezla vprašanja o ustreznosti dotedanjih metod in kriterijev, s katerimi opredeljujemo umetnost in jo v spremenjenih okoliščinah sveta obravnavamo, raziskujemo, interpretiramo in predstavljamo.
To je bil čas, ko se je začela poglobljena razgradnja evropocentrizma in globalizma. Sodobna umetnost in umetnostna zgodovina sta se razmahnili širom po zemeljski obli. Proces je bil tako hiter in obsežen, da še na začetku 20. stoletja, kot pravi James Elkins, ni bilo strokovnjaka, ki bi lahko napisal sinoptičen pregled zgodovine umetnostnozgodovinskega zavedanja o svoji geografski razširjenosti.
Umetnostna zgodovina, ta dobro grajena trdnjava iz evropocentrističnega kamna, se je na nove razmere temeljito odzvala vsaj v eni zadevi. Zavedati se je začela, da je pred njo razpotje njenega nadaljnjega razvoja. Vzniknilo je temeljno vprašanje, ali je v razširjenem svetu lahko enotna, homogena znanstvena disciplina ali pa jo sestavlja več raznih praks, ki se razlikujejo od kraja do kraja in so osnovane na geografskih lokalnih posebnostih. Začela je ponovno preverjati veljavna in utrjena umetnostnozgodovinska spoznanja. Pri tem so morda prav ideološki spopadi med civilizacijama, ki so se okrepili po 11. septembru 2001, spodbudili drugačne, nekolonialne medkulturne raziskave.
»Alhazen ne bi mogel razviti znanosti o optiki, če bi samo sledil Grkom, ki jih je proučeval. Namesto tega je grško teorijo postavil na glavo. Grki so imeli oko za nekakšen radar, Alhazen pa ga je razumel povsem drugače.«
Plod tega prevratnega dogajanja je knjiga Hansa Beltinga Firence in Bagdad, zahodno-vzhodna zgodovina pogleda, ki je v nemškem izvirniku izšla leta 2008 (Florenz und Bagdad: Eine westöstliche Geschichte des Blicks), v angleškem prevodu pa tri leta pozneje (Florence & Baghdad, Renaissance Art and Arab Science). Če poenostavimo, se na dobrih 300 straneh vse vrti okoli perspektive v umetnosti in širše. Belting kot dober poznavalec in teoretik podobe v zahodni kulturi jo je v knjigi obdelal skozi pogled in primerjavo z drugo, neevropsko kulturo.
V Evropi ima beseda perspektiva različne pomene v zgodovini znanosti in zgodovini umetnosti. Preden je vstopila v renesančno umetnost Italije, so jo splošno uporabljali znanstveniki v srednjem veku. Pomenila je teorijo vidnega. V 16. stoletju je postala sinonim za optiko. Danes je globalno razširjen tehnični pojem v 3D-videoigrah, likovni umetnosti, scenografiji in umetnostni zgodovini, kjer pomeni kalkulacijo podobe, kot jo vidi gledalec.
Na ljubljanski Filozofski fakulteti in drugih univerzah so in še vedno učijo, da je perspektivo obudila italijanska renesansa z deli Filippa Brunelleschija (1377–1446) in Leona Batiste Albertija (1404–1446) z naslonitvijo na grško-rimsko antiko. Njeni drobci naj bi preživeli v zahodnem srednjem veku na ravennskih mozaikih, v karolinški renesansi in italijanski protorenesansi. A Belting je to teorijo degradiral v mit. Perspektiva v renesančni umetnosti je zrasla iz drugih osnov, iz arabske znanosti, natančneje iz matematičnega proučevanja poti žarkov in geometrije svetlobe, torej optike. Grški antični svet namreč ni imel ustreznega znanstvenega aparata, ki bi lahko razvil perspektivo. Ustavil se je pri iluziji, čeprav je pojem perspektive poznal. Vsesplošno zgledovanje renesanse pri antiki je bilo tako vseobsegajoče, da je utišalo izvorne arabske vire, ki sta jih omenjala tudi Brunelleschi in Alberti, saj niso bili ideološko primerni. Evropocentrizem naslednjih stoletij je pozabo še bolj poglobil.
Naslovnica latinske izdaje Alhazenove Knjige o optiki
Veda o optiki je prišla v Evropo z arabsko knjigo Kitāb al-Manāzir ali Knjigo o optiki izpod peresa matematika oziroma »arabskega Arhimeda« s pravim imenom Abu Ali al-Hasan Ibn al-Haytham, ki je na Zahodu postal znan kot Alhazen. Prve strani knjige so nastale leta 1028. Viri izpričujejo, da je bila splošno razširjena med muslimansko elito v Andaluziji. Okoli leta 1200 so jo prevedli v latinščino pod dvema naslovoma De aspectibus in Perspectiva. V 13. stoletju je bila del kurikula na evropskih univerzah. Pred njenim vstopom v umetnost firenške renesanse je pomembno omeniti tudi filozofa Biagia Pelacanija iz Parme (u. 1416), ključno osebo pri invenciji linearne perspektive.
Ko je Evropa dobila prevod Alhazenove knjige, je na italijanski polotok prišla še ena pomembna latinska knjiga, ki ponazarja enega od temeljnih kamnov za nadaljnje velike družbene spremembe. Trgovec Leonardo iz Pise z vzdevkom Fibonacci je v mestu Bugia (Bijāya) na alžirski obali, kamor je prišel z očetom, leta 1202 napisal knjigo Liber Abaci za svoje italijanske trgovske kolege, s katero je med drugim predstavil arabski številčni sitem od 9 do 0. Arabci so prevzeli številke od 9 do 1 od Indijcev in jim dodali številko 0, genialno iznajdbo arabske algebre. Novi številčni sistem je nadomestil takratne rimske številke. Z njim je bilo lažje računati, mogoče je bilo sestavljati enačbe in uvesti knjigovodstvo, ki je spremljalo začetke kapitalističnega gospodarstva.
Alhazen (965–1040) se je rodil v Basri in se šolal v Bagdadu. Bil je v službi fatimidskega kalifata berbersko-šiitske dinastije, v katerem je živelo okoli 55 milijonov ljudi in se je raztezal od Magreba, Egipta, Malte, Sicilije do Levante. Fatimidska monarhija je vladala z veliko toleranco do drugih neislamskih sekt, judov, malteških kristjanov in Koptov. Ustanovila je Kairo kot glavno mesto, kamor se je Alhazen priselil iz skrajno ortodoksnega Bagdada. Po sporu s kalifom al-Hakimom zaradi neuspele regulacija Nila se je umaknil iz javnega življenja v hišo v bližini mošeje Azhar, kjer je prevajal in prepisoval znanstvena besedila. Napisal je dvaindevetdeset knjig, od katerih se jih je ohranilo petinpetdeset, med njimi tudi avtobiografija. Julian Bell ima prav, ko v recenziji knjige Hansa Beltinga pravi, da bi moral biti njen naslov Firence in Kairo.
Knjiga odpravlja še eno vsesplošno zmoto, ki govori o Arabcih kot prenašalcih znanosti iz antike in drugih delov sveta. Alhazen ne bi mogel razviti znanosti o optiki, če bi samo sledil Grkom, ki jih je proučeval. Namesto tega je grško teorijo postavil na glavo. Grki so imeli oko za nekakšen radar. Oddajalo naj bi žarke, ki se odbijejo od predmeta, pri čemer nastane pomanjšana kopja oziroma simulaker, ki potuje nazaj do očesa. Alhazen pa je oko razumel povsem drugače. Delovalo naj bi kot retina, ki jo je znanost »odkrila« veliko pozneje. Oko je sprejemalo oziroma lovilo žarke svetlobe. Podoba je nastala po principu camere obscure, ki je tudi Alhazenova iznajdba.
Angleška izdaja Beltingove knjige
Belting pravi, da je Alhazen lahko prišel do invencije zaradi značilnosti islamske kulture, ki je imela specifičen odnos do upodabljanja človekove figure in podob. Danes se na veliko razpravlja o tem, kaj v islamu pravzaprav pomeni prepoved upodabljanja in ali je bilo to vsaj med šiiti vsesplošno ali selektivno. Prepoved slik ima v islamski religiji dvojni pomen. Prvi obuja spomin na to, da je Mohamed premagal predislamska plemena okoli Meke s tem, da jih je »očistil« uporabe njihovih podob in simbolov. Tisti, ki je častil podobo, je bil nevernik. Drugi pa kaže na razliko s konkurenčnim krščanstvom. Islam pravi, da je slikanje podobe Kristusa nevredno dejanje, če naj bi bil Kristus le prerok in človek ter bi se njegovo podobo povzdignilo, da bi postala čaščeni idol. Če pa naj bi bil bog, bi moral biti neviden. V tem primeru je slikanje podobe nemogoče dejanje. Podobna diferenciacija v odnosu do podobe je bila med kristjani in judi, ki niso priznavali Kristusa za božjo osebo in so zavračali slike tako kot muslimani.
Zato je v islamski umetnosti živel ornament, kot sta girih in muqarnas, ki sta prišla v Evropo in dobila obliko arabeske, mauresque in/ali damascene. A motijo se tisti, ki mislijo, da gre le za dvodimenzionalno dekoracijo nealuzivne geometrijske abstrakcije. Stil vozlov (girih) je bil simbol in reprezentacija sveta, torej na splošno tudi umetnosti. Vsaj tako ga je razumel Alhazen. Po njegovem geometrijska dekoracija raztopi površine v večplastne in večbarvne konstrukcije, ki prerasejo v samostojno bivanje in sugerirajo delovanje svetlobe v fizičnem svetu. Red vzorcev ne dovoljuje vzpostavljanja pomenov in zato predstavlja realnost kot tako, ki je vidna le kot princip konstrukcije. Spodbudi mentalni proces, ki ga Alhazen loči od optičnega in ga poveže z imaginacijo. Tako matematična dekoracija ustvarja funkcijo »zadnjega čutenja«.
Glede na to, da je Hans Belting umetnostni zgodovinar, ki povezuje staro in sodobno umetnost, nam je dovoljen prehod od njegove knjige k sedanjosti. Na hitro se ozrimo, kako je pri nas z uveljavljanjem novih umetnostnozgodovinskih načel. Tu ne moremo biti zadovoljni, pravzaprav smo lahko zaskrbljeni. Nedavna razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani Sistemi in ornamenti je agresivno promovirala stereotipno enotnost umetnosti v državah in kulturah Bližnjega vzhoda. Kolonialna je bila po svoje že odločitev za kustosinjo, ki nima tesnih stikov z okoljem, o katerem govori, ali bi ga preučevala nekoliko dlje, kot narekujejo modne muhe. Kot smo lahko prebrali na razstavi, so »ornamenti« le vzorci, ponavljajoči se motivi, osnovni vizualni elementi, gradniki serialnosti, ponavljanja, simetrije in geometričnosti. A knjiga Hansa Beltinga, ki daje natančen in kompleksen vpogled v kulturo tega sveta, razkriva povsem nekaj drugega in razloži ornamente iz kulture, v kateri so nastali, ne pa skozi evropocentrističen pogled moderne umetnosti. Poleg tega je ornament Bližnjega vzhoda izšel iz specifičnih potreb religije. Na tem področju pa obstajajo še druge religije, kulture in narodi z drugimi pomeni ornamenta. To, da je razstava podučila slovenski prostor, da Bližnji vzhod pozna urbano kulturo, je bila neslana kolonialna šala. Kdo pa danes ne ve, da so bila mesta na Bližnjem vzhodu že takrat, ko je Evropa še spala?
Pogledi, let. 4, št. 3, 13. februar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
