Raje kot mule ima serijske morilce
26. 03. 2015
Islamska revolucija, v kateri je oblast prevzel ajatola Homeini, je tako krvavo obdobje iranske zgodovine, da se je o njem še najbolje poučiti iz stripa. Najbolje tako, da v roke vzameš Perzepolis, grafični roman v več delih izpod peresa Marjane Satrapi. Po sladko-grenki, a ves čas optimistični in duhoviti zgodbi njenega življenja, v katerega so se zarezale vse nesmiselnosti verske diktature mul v Iranu, je bil posnet tudi animirani film z istim naslovom (režirala ga je Satrapijeva v sodelovanju z Vincentom Paronnaudom). Film je premiero doživel leta 2007 in takrat je bila Marjane Satrapi že dobro desetletje na varnem v Franciji. V svoji novi domovini – kar ne pomeni, da ni še vedno povezana s staro; leta 2009 je skupaj s še enim oporečnikom, režiserjem Mohsenom Makhmalbafom, podprla reformističnega predsedniškega kandidata Mousavija – je nato izdala še več stripov. Podoben uspeh kot Perzepolis je leta 2004 dosegel Poulet aux Prunes (Piščanec s slivami), in tudi po tem je pozneje posnela še film.
Zdaj pa se je Marjane Satrapi, ki je na teheranski univerzi študirala vizualne komunikacije, poskusila v režiranju filmov onkraj Atlantika. Njen najnovejši režiserski dosežek je na platna (francoskih) kinematografov prišel v sredini marca. Nosi naslov The Voices (Glasovi) in govori o shizofreniku z diagnozo, ki nekega dne pozabi vzeti zdravilo zoper svojo kronično bolezen. Kaj se zatem zgodi, ni težko ugotoviti, oziroma je mogoče sklepati že iz naslova intervjuja z Marjane Satrapi, objavljenega v francoskem tedniku Les Inrockuptibles: »Obožujem serijske morilce«. Francozi jo imajo, kakopak, za francosko umetnico z iranskimi koreninami.
Na uvodno vprašanje, kako to, da se je znašla v vlogi režiserke ameriške črne komedije, je Satrapijeva odgovorila v svojem značilnem slogu: »Zanimivo, kajne? No, imam nekega ameriškega agenta in ker ne premorem dovolj denarja, da bi mu nakazovala plačo celo leto, ga plačujem od projekta, ki mi ga ponudi. In zato zame najde kar veliko stvari, toliko, da lahko izbiram!« Nato je povedala, da je med drugim zavrnila režiranje filma Zlohotnica z Angelino Jolie v glavni vlogi in velikanskim proračunom 180 milijonov dolarjev. »Vem, da bi bil sijajna odskočna deska za mojo kariero, a me je scenarij čisto odvrnil. Nikakršne naklonjenosti ne čutim do teh zgodb, v katerih se bojujejo zmaji in princese in nekakšne zle sile.« Potem pa ji je agent ponudil Glasove in takoj je bila za, kajti privlačila jo je ideja »delati film, ki je žanrski hibrid med komedijo in grozljivko«. In jasno, ni se mogla upreti liku serijskega morilca.
Glasovi so zgodba o Jerryju, skromnem in nevpadljivem delavcu v tovarni kopalnih kadi v malem ameriškem mestecu. Zaljubi se v Fiono, sodelavko, ki je zaposlena kot vodja oddelka za računovodstvo. In kar je morda najbolj presenetljivo, je, da je Fiona od obeh likov (pri čemer ne smemo pozabiti, da je Jerry vendarle serijski morilec) tista, ki je bolj zlobna! »Jerry se ne zbudi vsako jutro z mislijo, da bo tej in tej ženski odrezal glavo. Ravno nasprotno, je zelo prijazen, ni kakšen perverznež. Močno se trudi, da bi živel navadno življenje, le da mu to ne uspeva najbolje …« razlaga Satrapijeva, ki priznava, da jo tovrstne mejne osebnosti neskončno privlačijo. Čeprav so nekoliko motene, imajo svoj celovit in dosleden pogled na svet.
Umetnica je novinarju Les Inrockuptibles nadalje še zaupala, da se položaj režiserja v ZDA in v Franciji močno razlikuje. Medtem ko je človek z režisersko taktirko v Franciji skorajda nedotakljiv, se mora v ZDA nenehno potrjevati in argumentirati svoje zahteve. Kar navsezadnje ni slabo, saj si prisiljen ves čas prevpraševati svoje odločitve, meni Satrapijeva. »V ZDA se moraš posvetovati s frizerjem, ki se mu zdi, da ta ali oni prizor nista primerna, pa z lastnikom studia, nasnifanim koke, in z mularijo, ki posluša glasbo skupine Drive in meni, da je sintesajzer najnovejši izum. A se je vendarle vse dobro izšlo, nihče me ni nikoli pretepel. Znam namreč biti zelo trmasta.«
Na vprašanje, kako da se ne loteva več risanja stripov z iransko tematiko (ali snemanja filmov po njih), ko pa so bili ti vendar veliko bolj uspešni kot vsi njeni poznejši izdelki, je bila Marjane Satrapi zelo odkrita. »Tega si preprosto ne želim več. To obdobje mojega ustvarjanja je končano. V risanju stripov sem zelo uživala, ampak zdaj se umetniško razvijam v filmskem formatu. Seveda so mi predlagali, da bi posnela drugi del Perzepolisa. In lahko bi zaslužila ogromno denarja s tem, toda čemu? To knjigo sem narisala in napisala, da bi pokazala, kaj se je dogajalo v določenem obdobju mojega življenja, da bi ljudi seznanila z dogajanjem v Iranu. Toda Iran sem zapustila leta 1994 in že šestnajst let je minilo, odkar sem bila nazadnje tam. Ničesar več ne morem povedati o tej državi, o kateri ne vem niti, kakšno je zdaj tam trenutno stanje. Gre za vprašanje verodostojnosti. Nočem biti kot tisti oporečniki, ki si dovoljujejo komentirati položaj v nekdanji domovini, v kateri se že trideset let niso pojavili. Takšne ljudi sem srečavala, ko sem se priselila v Francijo. Čisto iz sebe sem bila od njih.«
Niti atentat na uredništvo Charlie Hebdo ji ni dal dovolj navdiha, da bi še kaj novega narisala. »Spočetka sem bila preveč pretresena, da bi prijela za svinčnik. Sama sem prišla v Francijo prav zaradi svobode izražanja, ki je v tej državi zagotovljena, karikaturisti Charlie Hebdo pa so za to plačali s svojo glavo. Ob tem spoznanju sem obnemela. Poleg tega nisem preveč dobra v risanju časopisnih ilustracij, nekaj časa sem to počela za italijansko Internazionale ter ameriška New York Times in New Yorker. Ko danes vidim te svoje risbe, me postane kar sram. V časopisni ilustraciji je neka neposrednost, ki mi ne leži. Če bi se risanja za Perzepolis lotila takoj po tem, ko sem se izselila iz Irana, bi bilo v mojih risbah preveč grenkobe in žolča, tako besna sem bila tisti čas. Risanje ne sme biti dejanje iz sovraštva.«
Pogledi, let. 6, št. 6, 25. marec 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
