25 let po padcu Ceauşescuja
(R)evolucija v Romuniji? II.
Cosmin Budeancă, generalni direktor inštituta, ne zna natanko pojasniti, ali taksistova opazka drži, saj sam ni bil rojen v Bukarešti. Niti tega ne ve, ali je bil gospod, ki domuje v isti stavbi kot inštitut in s katerim si na hodniku iz dneva v dan izmenjujejo vljudne pozdrave, general romunske vojske ali mogoče Securitate. Prvo bi bilo vendarle uglednejše, romunska vojska je od nekdaj imela domoljuben predznak, doda. No, v določenem obdobju so tudi pripadniki Securitate hoteli veljati za nekakšne domoljube, ki po robinhoodovsko kradejo tehnologijo tujcem in s tem pomagajo Romuniji.
Koliko je sploh bilo securistov, sodelavcev Securitate, je vprašanje, ki se vsiljuje samo od sebe. Kako gosto so bile države za železno zaveso posejane z ovaduhi, se je začelo razkrivati po padcu berlinskega zidu. Smešne, včasih pa zelo tragične zgodbe so se vpletale tudi v umetniška dela, denimo nemški film Življenje drugih (Das Leben der Anderen, 2006). Ampak za Romunijo je morda bolj pomenljiva kratka zgodba enega njihovih najbolj priljubljenih pisateljev, Mircee Cărtărescuja, v kateri popiše svoje znanstvo z rahlo labilno in k alkoholizmu nagnjeno mlado žensko, ki se je v osemdesetih odločila sprejeti ponudbo, da postane sodelavka Securitate (v zbirki Zakaj ljubimo ženske, Študentska založba, 2012). Pisatelj je odtlej ni videl in bil prepričan, da je žalostno končala. Desetletja zatem, že v svobodni Romuniji, pa se mu je razkrilo, da jo življenje razvaja: kot žena evroposlanca živi v Bruslju.
Securistov je bilo po približnih ocenah 10.000, pravi Cosmin Budeancă. Tega ni mogoče trditi z gotovostjo, do lustracije v Romuniji ni prišlo. Zares presenetljiv pa je podatek, da je Securitate svoje arhive, in to v raztreščenem stanju, brez ključa, predala novi oblasti šele leta 1999. Zato se še danes tu in tam dogaja, da izmed fasciklov kdo izbrska kaj, s čimer nepreklicno konča kariero kakšnega politika. Pri čemer zaradi odsotnosti šifranta sploh ni jasno, ali se je posameznik v arhivih Securitate pojavil kot informator ali prisluškovani. Preteklost se torej zares uporablja kot bejzbolska palica za obračunavanje s posamezniki – točno tako, kot se po mnenju nekdanjega poljskega oporečnika Adama Michnika (ki se bo v tem besedilu povsem nepričakovano pojavil še enkrat) ne bi smela.
Hvaležni za posmrtne ostanke
Inštitut za preiskovanje komunističnih zločinov in spomin na romunsko izseljenstvo je bil kot eno od teles romunske vlade ustanovljen leta 2005. Pod njegovim okriljem deluje 36 ljudi za vso Romunijo (za primerjavo: Inštitut za nacionalni spomin s podobno namembnostjo na Poljskem jih po Budeancovih besedah zaposluje okrog 3.000), njihova vloga pa je predvsem posvetovalna. Raziskovalci z inštituta pri sodnih procesih, ki obravnavajo zločine iz časa komunističnega režima, pripravljajo strokovna mnenja, tožbo pa vloži tožilec. Pri izdelavi strokovnih mnenj sodelujejo z Nacionalnim svetom za proučevanje arhivov Securitate (Consiliul Naţional pentru studierea arhivelor Securitaţii), ki si za iskanje želenega gradiva pogosto vzame po nekaj mesecev, potoži Budeancă. Sicer pa v okviru tega sveta deluje tudi zgodovinar Liviu Ţaran, ki je spisal knjigo o Pacepi, avtorju Rdečih horizontov, v kateri razkriva vsebino arhivov Securitate o znanem prebežniku (Ion Mihai Pacepa in Dosarele Securitaţii, 2009).
V grobem razlikujemo dve kategoriji komunističnih zločinov, razlaga Budeancă, žrtve obeh so bili seveda nasprotniki režima. V prvo sodijo ljudje, ki so bili ustreljeni brez sojenja, in to kje v hribih ali globoko v gozdu; v drugi pa so tisti, ki so umrli med mučenjem v zaporih in so jih potem pometali v množična grobišča. Teh je pri nas kar precej, pripoveduje, a brž doda, da se Romunija vendarle ne more kosati s Slovenijo in Hudo jamo. Poleg tega je bila pri vas situacija drugačna, veliko bolj zapletena, knjigo o dogajanju na jugoslovanskih tleh med drugo svetovno vojno sem moral prebrati dvakrat, da sem začel razumeti, za kaj je šlo, z rahlim nasmeškom pripomni Budeancă. Pri svojem delu se srečuje s podobnimi prizori, kakršni se odigravajo v vseh okoljih, kjer se človek mimogrede prikoplje do kakšnega množičnega grobišča: ljudje, ki se obrnejo na njihov inštitut v iskanju sledi za sorodniki, ki so izginili v času Ceauşescuja, neredko v solzah olajšanja sprejmejo vesti, da so nekje našli posmrtne ostanke njihovih bližnjih.
Stene, ki imajo ušesa
Ostaline Ceauşescujeve strahovlade je nemogoče prezreti, čeprav se o njih ne govori na glas. Ceauşescujeva paranoidnost, zaradi katere so bili menda stanovanja vseh njegovih najožjih sodelavcev opremljena z mikrofoni, je na začetku osemdesetih eskalirala v pravo megalomansko blodnjavost, najlepši dokaz za to je Beli slon. Tako so Bukareščani ljubkovalno poimenovali največjo in najbolj monstruozno v menažeriji mestnih arhitektonskih pošasti – Palačo parlamenta. Stavba je druga po velikosti na svetu, pred njo je le še Pentagon. Besede iz ust vodičke med dvournim vodenim ogledom so, kot bi brala iz Guinnessove knjige rekordov. Kilometri hodnikov, najdaljše zavese, največje preproge in kilogrami pozlate na lestencih, vse romunske izdelave in porekla … Tu so danes prostori obeh domov romunskega parlamenta in muzej sodobne umetnosti, pa še vedno na tisoče kvadratnih metrov ostaja praznih – tako kot so temna skoraj vsa njena okna, ko se zvečeri. Novi oblasti pa si je očitno uspelo izmisliti namembnost za prostore pod palačo, o katerih so krožile govorice, da si je v njih Ceauşescu uredil atomsko zaklonišče. Lahko vam pripovedujem le o nepreverjenih zgodbicah, podzemni del uradno ne obstaja oziroma je v pristojnosti obrambnega ministrstva, pove vodička skupini obiskovalcev. Med njimi je tudi znani poljski disident Adam Michnik, ki se je v Romuniji v času pomembne obletnice mudil kot gost neke nevladne organizacije.
Nekaj je bilo v zraku
Palača parlamenta je na mestu nekdanje četrti Uranus, iz katere so izselili 30.000 ljudi in njihova bivališča porušili. Prebivalstvo je za Ceauşescujev poseg v mestno tkivo skovalo prav poseben izraz: Ceauşima, ki je skupek besed Ceauşescu in Hirošima. V sodobnosti se dogaja nekaj podobnega, o čemer pa skoraj nihče ne govori, opozarja Eva Catrinescu, ki je v devetdesetih delala v Sloveniji kot lektorica za romunski jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti, zdaj pa živi v Bukarešti ter tolmači in prevaja (tudi) iz slovenščine. Žrtve barbarstva so danes stare bukareške vile: speče lepotice, s katerih se neslišno lušči omet in se sesedajo same vase, se lahko nadejajo le še, da bodo mestne oblasti nanje pribile tablo z rdečo piko, ki jih tudi uradno uvršča v potresno ogrožene stavbe prvega reda. Že prej je seveda oko nanje – oziroma na zemljišče, na katerem stojijo – vrgel kakšen podjetnik, ki jih je nato brez težav porušil in tam zgradil gromozanski objekt iz jekla in stekla.
Eva Catrinescu je ena tistih intelektualk, ki o dogodkih decembra 1989 govori kot o t. i. revoluciji. V tistem času je bila zaposlena kot raziskovalka na Inštitutu za zgodovino in teorijo književnosti George Calinescu. Z balkona inštituta je bil lep razgled na grič, kjer je rasla Palača parlamenta, in s kolegi so strahoma opazovali, kako je Ceauşescu prihajal nadzorovat dogajanje ne gradbišču – pozorni so bili predvsem, v katero smer je mahal z rokami, kar naj bi pomenilo »Vse to mi porušite«. Že dva tedna pred t. i. revolucijo je bilo v zraku čutiti nekakšno napetost, se spominja Catrinescujeva. Vse je potrjevalo, da se nekaj pripravlja, recimo ukaz od zgoraj, da morajo zaposleni na inštitutu organizirati 24-urno stražo, po uličnih vogalih pa so postavali tajni agenti v civilu, prepoznavni po enakih frizurah in usnjenih jaknah.
Po naključju so prav 22. decembra na inštitutu imeli sestanek partijske celice, tema pa je bila prihajajoča združitev s partijsko organizacijo inštituta za jezikoslovje ter s tem uveljavitev novih pravil glede prisotnosti na delovnem mestu. »V nasprotju z ostalimi se ne sprenevedam, da sem bila članica komunistične partije,« razlaga Catrinescujeva, temu se kot najboljša študentka v svoji generaciji pač ni mogla izogniti. Dejstvo, da je študirala tuje jezike, francoščino in srbohrvaščino s književnostjo, jo je naredilo še bolj zaželeno tarčo partijske organizacije. Moja starša sta se včlanila v KP iz prepričanja, a sta mi dala proste roke, naj se odločim sama, pripoveduje sogovornica. V Securitate so jo vabili dvakrat, prvič ko se je prijavila na razpis za nekajletni študij v Ljubljani, takrat še v SFRJ. »Če hočete oditi študirat v Jugoslavijo, boste morali sodelovati z nami,« so ji rekli možje, ki so jo prišli obiskat na fakulteto in jo povabili na razgovor, ko je bila izbrana kot dobitnica štipendije. »Kaj res, kdo pa ste vi?« jih je vprašala v igri vrtenja okrog vrele kaše, v kateri agenta nista popustila in kljub njeni vljudni pripombi, da bi se, če onadva vesta vse od njenega imena naprej, tudi za njiju spodobilo vsaj predstaviti. Ker je vztrajno zavračala njune ponudbe o »sodelovanju«, sta ji nato predlagala, da bi se v tujino podala kot žena »enega od njih«. Potencialnega ženina sta ji celo nameravala pokazati, a odgovor Eve Catrinescu je ostal enak: ne. Popustila nista niti agenta Securitate in Catrinescujeva je ostala v Romuniji. Ponudbo, ki se je ne more zavrniti, je nato zavrnila še drugič: agenta sta bila tokrat bolj odločna, ona pa je ubrala drugo strategijo in se pretvarjala, da je prikupno zmedena oziroma že kar kratke pameti. Uspelo ji je, čeprav je eden od securistov po koncu sestanka pristopil k njej in ji šepnil, da je kolega sicer prepričala, njega pa ne: »Vi ste prava lisica!«
»Lisica« se je torej uspešno izogibala vsakršnim pastem do tistega 22. decembra, ko so se na sestanku partijskih celic inštitutov za zgodovino in teorijo književnosti ter jezikoslovje tako strašno sprli glede predlagane združitve, da je predstojnica inštituta za literaturo v navalu besa vrgla na mizo rdečo partijsko knjižico, češ izstopam iz KP. Sledili so ji še mnogi drugi, z izjemo dveh ali treh kolegov, ki so protestirajoče zmerjali z izdajalci partije. V tistem hipu se je z ulice začelo razlegati strašno kričanje. Vrhovni štab komunistične partije, s katerega balkona je Ceauşescu zadnjič nagovoril svoje podanike, namreč ni bil daleč. Usuli so se na cesto in se poskušali prebiti do trga, ki danes nosi ime Trg herojev revolucije, ker so tam padle prve žrtve. Bodisi da so jih povozili s tanki bodisi so jih aretirali policisti in potem mučili. Prijatelja Eve Catrinescu so tisto noč tako hudo pretepli, da je bil v mavcu od vratu do pet, odtlej pa ni več pokukal na ulico. Neko prijateljico so na policiji množično posilili …
Napalm in signalne rakete
»Prvič se mi je zazdelo, da sem svobodna, ko sem stala tam na cesti in z ostalimi vred kričala Dol s Ceauşescujem!,« pripoveduje Eva Catrinescu. In se ob tem pošali, da so njene besede hkrati zvenele komično, ker se je za roko držala prijatelja, ki je imel sorodnike z enakim priimkom (a ni bil v sorodu z diktatorjem). Drugi epicenter dogajanja je bila stavba romunske radiotelevizije. Nedaleč stran je naletela na nekdanjega kolega, ravnatelja osrednje univerzitetne knjižnice, ki si je takrat delila prostore s petim oddelkom komunistične obveščevalne službe. Kolega, sicer daleč od tega, da bi bil nagnjen k jokavosti, so oblile solze ob pogledu na ognjene zublje, v katerih je izginilo nekaj njihovih dragocenih knjig in rokopisov. Požar so zanetili securisti, ki so na skladovnice arhivov po besedah Catrinescujeve metali napalm.
Med blodenjem po bukareških ulicah je sobesednica opazila reči, ki se ji danes, z razdalje petindvajsetih let in v optiki vsega, kar se je odtlej zgodilo, kažejo v drugi luči. Vse bolj se ji potrjuje domneva, da je bila revolucija državni udar in da je bila sprememba na oblasti v interesu in dogovoru tako z notranjimi kot zunanjimi akterji. Ceauşescuja so strmoglavili v letu, ko je Romunija odplačala zunanji dolg in naposled ni bila več v primežu Mednarodnega denarnega sklada (IMF), kar je bilo marsikomu trn v peti, meni Catrinescujeva. Med drugim se še danes sprašuje, kdo in zakaj je s strehe ene od bukareških hiš tiste noči streljal s signalnimi raketami v zrak. Nadalje jo je že takrat začudilo, kako je množica kot na povelje utihnila, ko se je na balkonu, s katerega je nekaj ur pred tem svoje zadnje besede izrekel Ceauşescu, pojavil njegov naslednik, Ion Iliescu. »Približal se je mikrofonu, oblečen v snežno belo srajco, in streljanje na trgu je med njegovim nagovorom povsem potihnilo.« Morate vedeti, da smo živeli v državi, katere prebivalci niso vedeli, da so pred dvema mesecema zrušili berlinski zid, tako izolirani smo bili, pravi sogovornica, in kako jih, tako nepoučenih in naivnih, ne bi bilo mogoče zmanipulirati še glede česa drugega. Nekaj tednov zatem je v gledališkem glasilu Teatrul hotela objaviti prispevek, v katerem je citirala Jeana Geneta, ki je v Služkinjah zapisal, da ima vsaka revolucija samo tri dni, potem pa pridejo tisti, ki si jo prisvojijo. Glavni urednik je odkimal, Eva, tole ne bo šlo, in članek ni bil objavljen.
Rudnik soli za politične zapornike
Ampak čas je pokazal, kako preroške so bile Genetove besede. Za začetek je Eva izbuljila oči od začudenja, ko je nekaj dni zatem na posnetku romunske televizije zagledala svoja kolega – tista dva, ki edina na sestanku nista protestno odvrgla rdečih partijskih knjižic –, kako razlagata, da sta »revolucionarja«. Tudi ob omembi Mircee Dinescuja Eva Catrinescu neodobravajoče zmaje z glavo. Pravi disident je zanjo nekdo, ki je bil dvajset let politični zapornik. Ali Paul Goma, ki zdaj že desetletja živi v Franciji. Za politične zapornike je Eva Catrinescu prvič izvedela v osemdesetih, ko ji je o tem spregovoril oče njenega tedanjega prijatelja. Gospod, diplomirani teolog, ki je pozneje postal novinar in urednik kulturne priloge nekega desničarskega časopisa, je vedel, kaj ga čaka, a preprosto ni zmogel zapustiti svoje domovine leta 1948, ko so komunisti po abdikaciji romunskega kralja Mihaia začeli stiskati obroč. Niso ga poslali v Piteşti, zloglasni zapor za disidente, je pa dvajset let delal v rudniku soli. Aretirali so ga pri petintridesetih, pri petinpetdesetih je prišel iz ječe. O svoji izkušnji je govoril brez grenkobe in želje po maščevanju, šlo mu je le za to, da bi povedal svojo zgodbo, se spominja sobesednica. Še njen oče, čeprav član centralnega komiteja romunske KP, za obstoj političnih zapornikov ni vedel, dokler ni že po revoluciji vzel v roke knjige z izpovedjo neke politične zapornice. Med branjem podrobnih popisov je na pol ure hodil bruhat.
Eva Catrinescu je sumničava tudi do sodnega procesa, na katerem je bil Ceauşescu obsojen na smrt z ustrelitvijo. Moral je fizično izginiti, da ne bi preveč povedal, je prepričana. Posnetek sojenja so dolgo časa skrivali pred javnostjo z najbolj absurdnimi izgovori, češ da je nekdo založil ključ predala, v katerega so kolut pospravili. Na prvih svobodnih volitvah leta 1990 je Eva Catrinescu stala v vrsti do enajstih zvečer, da bi oddala glas za Iliescujevega protikandidata, disidenta in krščanskega demokrata Iona Raţiuja, a ji ni uspelo. Raţiu je bil poražen, propaganda proti njemu pa je vključevala tudi dezinformacije, da se bodo v Romunijo vrnili predvojni bogataši in zahtevali vrnitev svojega premoženja. Zmagal je Iliescu, pod njegovim vodstvom so v devetdesetih potekale zrežirane demonstracije proti lustraciji, na katere je dal prepeljati rudarje, ki so zanetili nasilne nemire. Ob pogledu nanje se je Catrinescujeva spomnila na Ceauşescujeve besede o novem človeku, ki da je revolucionar (»Omul nou, revoluţionar de profesie.«).
Vsemu navkljub ostajam optimistična, med pogovorom v čajnici najbolj priljubljene bukareške knjigarne Cărtureşti razlaga energična rdečelasa gospa, ki slovensko obvlada tako popolno, da rojenega govorca spravi v zadrego. Z zmernim optimizmom jo navdaja tudi izvolitev Iohannisa za novega predsednika. Romuni so pokazali veliko odločnost, ko se je bilo treba znebiti zadnjih ostankov komunistične dediščine in zavračati lažne obljube socialdemokratov, in to je dobro, meni. Veliko upanje ima v mlado generacijo, ki je »sijajna«. Obenem pa se boji bega možganov. V tujini je zdaj več kot dva milijona Romunov …
*
Kot je razvidno že z začetka zgodbe, balkoni v romunski zgodovini igrajo pomembno vlogo. Tudi Palača parlamenta premore balkon, s katerim je imel Ceauşescu velike načrte. Usoda mu jih je prekrižala in prvi, ki je z njega nagovoril Bukareščane, je bil namesto conducătorja nihče drug kot Michael Jackson. In kot da to ne bi bilo dovolj v posmeh polpretekli zgodovini, urbana legenda pravi, da se je ameriški pop pevec malce uštel in z balkona Palače parlamenta ekstatičnemu občinstvu zaklical »Hello Budapest!«. Bukarešto z Budimpešto ne povezuje le enaka začetnica, temveč tudi dejstvo, da ste obe mesti prestolnici držav, ki sta se pred četrt stoletja otresli komunističnih diktatur in smelo zapluli proti prihodnosti, ki se je zdela svetla. Navsezadnje bi nekaj podobnega lahko rekli tudi za Slovenijo. Točno petindvajset let po revoluciji, državnem udaru, zaroti mednarodnega kapitala ali karkoli je že potisnilo Ceauşescuja pred strelski vod, se zdi, da je bila prihodnost svetla samo zaradi neonskih reklamnih panojev. Če bi za nekaj ur izklopili elektriko, kar je bilo v zadnjih letih Ceauşescujeve vladavine redna praksa, bi se Bukarešta najbrž ne razlikovala kaj prida od mesta, v katerem se je leta 1989 odigralo sklepno dejanje vstaj, ki so pometle s totalitarnimi režimi po Vzhodni Evropi. Proti komu ali čemu bi vstajniške množice protestniška gesla skandirale danes, ni čisto jasno, ampak čutiti je, da večina ljudi dobiva ravno še dovolj denarja in pravic, da jim ne prekipi in se ne odpravijo na ulice.
Pogledi, let. 5, št. 23-24, 10. december 2014