Radikalna politična izjava
Reprezentaciji nasilja in spolnosti sta s filmom ostala povezana vse do danes. Vseeno pa njuni usodi nista identični. Moralna večina, obsedena s primernostjo vsebine filma, je namreč filmsko reprezentacijo spolnosti skoraj povsem nevtralizirala, skopila, medtem ko je bolj ekscesne primere izrinila na margino, v žanr pornografskega filma. Nasprotno pa je reprezentacija nasilja po začetnih negotovih korakih – v prvih desetletjih zgodovine filma je bilo nasilje praviloma zgolj nakazano ali pa vsaj zelo omiljeno – celo znotraj večinske kinematografije doživela nekakšen razcvet, radikalizacijo, pa čeprav jo je vseskozi spremljal pečat kontroverznosti. Sprva v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih, s filmi, kot so bili Peckinpahova Divja horda (The Wild Bunch, 1969), Kubrickova Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange, 1971) in prvenec Wesa Cravena Zadnja hiša na levi (The Last House on the Left, 1972), v katerih je bilo nasilje vse bolj ekstremno in grafično prikazano, ob tem pa je pogosto zadobilo tudi izrazito politično konotacijo. To tendenco po radikalizaciji reprezentacije nasilja pa lahko ponovno opazimo v številnih delih, nastalih v zadnjem desetletju, in sicer tako znotraj večinske kot tudi marginaliziranih kinematografij. Priča smo namreč nekakšni renesansi tistega tipa žanrskega filma – filmov, kot so denimo Teksaški pokol z motorko (The Texas Chainsaw Massacre, 2003) ali serija Žaga (The Saw) –, ki se zateka k izrazito grafični reprezentaciji najbolj ekstremnih oblik nasilja. A v nasprotju s prej omenjenimi deli novega Hollywooda, v katerih je radikalizacija reprezentacije nasilja s seboj pripeljala tudi bolj ali manj izrecen družbeni angažma, nekakšno politično držo, pa je v večini del zadnjega desetletja nasilje le izpraznjena forma, le skrajni čutni dražljaj, adrenalinska injekcija za sodobno, duhovno otopelo potrošniško družbo.
Zato ne preseneča, da se ob tovrstnih delih vse redkeje pojavlja očitek, ki izhaja prav iz družbene kontroverznosti reprezentacije nasilja, da v filmih prikazano nasilje spodbuja k izražanju nasilja v družbi, k nasilnemu vedenju posameznikov. No, nenazadnje pa je morda tudi moralna večina končno dojela, da je pravzaprav stanje duha družbe tisto, ki vpliva na načine reprezentacije nasilja, da ti izražajo, zrcalijo duha časa, ki vlada v neki družbi. Če pa ji to še vedno ni uspelo, ji toplo priporočamo ogled celovečernega igranega prvenca mladega srbskega režiserja Srdjana Spasojevića.
Ta, na prvi pogled tipični predstavnik sodobnega žanrskega filma, ki stavi na ekscesno, radikalizirano reprezentacijo nasilja in spolnosti, je v resnici politično daleč najbolj radikalno delo s področja nekdanje Jugoslavije v zadnjih dvajsetih letih. Pa čeprav politična realnost sodobne srbske družbe v njem ni omenjena niti z besedo. Spasojeviću je prek zgodbe o nekdanji zvezdi srbskega pornofilma, Milošu, ki se v želji, da bi družini v teh ekonomsko težkih časih priskrbel finančno brezskrbno prihodnost, odloči za vrnitev, za ponovno snemanje pornografskega filma, uspelo neverjetno lucidno in brezkompromisno ujeti duha časa sodobne srbske družbe. In čeprav se celotno dogajanje vrti le okrog snemanja pornografskega filma, so politične konotacije in namigi na aktualno srbsko družbeno stvarnost nespregledljivi. Na eni strani imamo že omenjenega Miloša, upokojenega pornoigralca, in njegovo družino, ženo Marijo in sina Marka. Kljub Miloševemu kontroverznemu poklicu, ki naj bi ogrožal »tradicionalne« vrednote (čeprav se zdi, da nam Spasojević vseskozi namiguje, da je pornoigralec v kontekstu srbske družbe pravzaprav zastopnik zelo tradicionalnih vrednot), pa je njemu in ženi z racionalnim ločevanjem dela in intimnega življenja uspelo ustvariti povsem normalno, celo ljubezni polno družinsko okolje. Na drugi strani pa stoji Vukmir, režiser in producent pornofilma, ki ga Spasojević postavi za agenta vladajoče elite: tiste, ki si lasti tako umetnost kot tudi socialne ustanove in javne službe v državi. Vukmir Miloša povabi k sodelovanju; ta z mislijo na zagotovitev prihodnosti svoji družini sprva pristane, a ko nato ugotovi, da bi moral s tem poteptati vse preostale vrednote, se Vukmirju upre. Takrat pa Vukmir s spretno režijo njega in njegovo družino pripravi do tega, da se sami pohabijo in si uničijo življenje.
Srbski film je eno najbolj šokantnih in brutalnih, a tudi najbolj lucidnih del z območja Balkana. Je radikalna politična izjava, ki aktualno srbsko politiko in stanje duha v sodobni srbski družbi nič manj kot enači s pornografijo, z ekscesnim, sprevrženim pogledom, ki je povsem izgubil kompas in izgubil oziroma prodal vse svoje nekdanje vrednote. In čeprav ga poskušajo mnogi zvesti na poceni, ekscesno grozljivko, pa je Spasojevićev Srbski film nedvomno najpomembnejše delo sodobne srbske kinematografije.
(Obljavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)