Natrgana mreža
Podstenškovi romani so podalpska mešanica okrnjene naturalistične dediščine, v stilu, kaj bi se zgodilo, če bi se pod določenimi pogoji skupaj znašli specifični profili, le da v sodobni izvedbi psihologija likov malo šepa, in holivudskih melodramskih klišejev, ki svojo klišejskost razkrijejo šele v preobratu. Podstenšek namreč dispozicijo zastavi s skoraj maničnim občutkom za detajle, nato pa v drugi polovici zgrajeno poruši s priročnim »mehanskim božanstvom« (vdor specialcev v Sodbi) ali plitko motivacijo (Dvigalo, Sredi pajkove mreže). Njegova proza je predvsem analitična, usmerjena v zastavljanje vprašanj – ker pa je teh veliko (preveč), se kmalu začnejo ponavljat, podstenškovski zgodbeni mehanizem, usmerjen v razpletanje spletenih vozlov, pa škripne. Podobno se zgodi v Pajkovi mreži.
Prva polovica romana je eno samo nategovanje suspenza, polaganje temeljev za končni razplet, ki naj bi bil – glede na pričakovanje, ki ga ustvarja pripovedna mašinerija – zasnovi primerno nepričakovan in preobratniški. Sem pa tja avtor z gradnjo pretirava, gostobesednost pripovedi mestoma meji na zadušljivost, nekatere malenkosti pa so prav komično pretirane, na primer protagonistovo izogibanje alkoholu pa vseprisotna znamenja vsenasprotne usode, od bivših sošolcev, ki obračajo poglede, do zloveščih vedeževalk, mrtvih labodov in sedmih spodletelih poskusih samomora. A pripoved teče. Mehanizem je zagnan, in ne glede na občasno preobilje Podstenšek okrog junaka počasi in vztrajno mreži zaplet. Spretno se ogne vsem zagatam s protagonistovim imenom in mu vse do konca zagotovi anonimnost ter učinkovito stopnjuje skrivnostnost okrog tistega enega in edinega dogodka, ki je za vedno zaznamoval njegovo življenje. Sočasno pa se začnejo v pripovedi kazati prve večje in torej bolj moteče razpoke, recimo v značaju glavnega lika, ki je naenkrat opredeljen le še s svojim odnosom do odgovornosti, medtem ko ostale poteze, ki bi iz njega naredile plastičen lik, kar izpuhtijo. »Pomanjkanje odgovornosti, to je tisti bistveni problem!« je vzklikal eden od junakov Sodbe v imenu ljudstva. Tam je šlo seveda za odgovornost vodstvenih institucij do družbe, tukaj pa gre za odgovornost posameznika do sočloveka. Protagonist Pajkove mreže noče prevzeti odgovornosti za dejanje, ki ga je ne nazadnje stalo tri leta (in pol) zapora. Kazen se mu zdi prestroga za tisto, kar imenuje »goli splet naključij«. Pajek, ki medtem prepleta niti okrog njega, se s tem seveda ne strinja. In kakor že v Sodbi tudi tokrat nekdo vzame pravico v svoje roke.
Podstenškova skrbno spletena mreža se začne trgati v trenutku, ko naj bi se začela počasi razpletati, z zgodbo pa se na koncu zgodi tako kot s presenečenjem iz »kinder jajčka«: velikemu pričakovanju sledi razočaranje nad slabo pregibano plastiko. V primerjavi s počasno, skoraj razvlečeno, a kljub temu privlačno prvo polovico, se pripoved v drugem delu pretirano podviza. Pospešek pusti posledice na razmerju med protagonistom in njegovo izbranko Saro. Že res, da je njuno zbližanje predeterminirano (spoiler alert!), toda glede na smer, v katero se razvije partnerski odnos, jima kaj več razmaha ne bi škodilo. Ironično pa je najšibkejša točka romana njegovo osrednje gibalo. Maščevanje je morda utemeljeno v teoriji, toda v praksi se njegov nosilec Vajs z njim sploh ne poistoveti. Razloge za svoj »peklenski plan« zapakira v kratko, jebivetrsko pismo, ki z ničemer ne upravičuje ne časa ne energije (niti denarja), ki ju je vložil v podvig, protagonist pa kljub Vajsovemu trudu niti za trenutek ne prevpraša svojega prvotnega stališča. Stanje je nespremenjeno, junak je spet na začetku. Pa tako vztrajno se je zaganjal h koncu!
A poletje trka na vrata, Sredi pajkove mreže pa je ne glede na raztrganine berljivo plažno čtivo. Prepišnost se v vročini včasih kar prileže.
Pogledi, let. 5, št. 12, 24. junij 2014