O tem nisva odločala niti jaz niti človek
Cvetka Bevc: Polomljeni vilin. Spremna beseda Robert Titan Felix. Litera (Knjižna zbirka Piramida), Maribor, 2010, 178 str., 22 €
08. 03. 2011
Cvetka Bevc se v novi zbirki kratke proze Polomljeni vilin pripovedovanja loteva skozi nenavadno perspektivo: perspektivo različnih predmetov, ki opazujejo svet okrog sebe, ga zaznavajo, presojajo in vanj celo aktivno posegajo. V prvi osebi se nam tako s svojimi življenjskimi usodami predstavljajo cerkveni zvon, steklenica s postano vodo za zalivanje rož, ustnik za tubo, čipka, kipec v obliki delfina z obrežja reke Jangcekjang, avtomatski nož, pletena košara, črna šahovska kraljica, omara starinskega videza, otroška gugalnica, žepna ura in kladivo. Pripovedujejo o tem, kje in kako so jih ljudje izdelali, kaj so odtlej videli, komu so služili in predvsem, kako so vplivali na njihovo usodo. Mnogi predmeti so obstojnejši kot človek in lahko spremljajo več generacij ljudi; tako postajajo modri, celo svetovljanski, in si pridobijo očitno prednost pred ozkogledimi, vase zaverovanimi človeškimi bitji. Predmeti se po svoji vsesplošni obveščenosti (pogosto pa tudi brezosebnosti) približujejo vsevednim pripovedovalcem, celo misli znajo brati.
»Dogajanje v Polomljenem vilinu je sicer osvetljeno z več zornih kotov, a je kljub temu preprosto in enoznačno. Ambivalentna ostaja le samodejavnost predmetov.«
Čeprav naj bi bili pripovedujoči predmeti med seboj po izvoru, zgradbi in namenu zelo različni, imajo pravzaprav več skupnih potez. Vsak je, na primer, zelo ponosen nase: na snov, iz katere je narejen, na mojstrske roke, ki so ga ustvarile, in na svoje poslanstvo. Kadar prevzemajo človeške lastnosti, včasih delujejo prav duhovito, čeprav spominjajo na junake otroške literature. Predmeti znajo biti po človeško jezni, ljubosumni, prizadeti ali prevarani. V odnosu do sostvari so samovšečni, vzvišeni, nečimrni. Vsem je skupna tudi poteza, da so naklonjeni dobrim ljudem; da bi jih po viteško obvarovali krivic in zla, so pokvarjencem pripravljeni škodovati, jih celo ubiti. Spominjajo na viline, »ki se v človeških življenjih pojavijo takrat, kadar zlo sega po nedolžnih«. Poleg naštetih lastnosti si reči delijo tudi prepričanje, da je potek dogodkov v precejšnji meri odvisen od njih.
Dogajanje v Polomljenem vilinu je sicer osvetljeno z več zornih kotov, a je kljub temu preprosto in enoznačno. Ambivalentna ostaja le samodejavnost predmetov (to, kar počno na lastno pest), ki odraslih bralcev ne more prepričati ne etično ne estetsko; pa vendar ponuja v premislek vprašanje, ali imajo predmeti v tej knjigi zares moč, da po svoji volji posegajo v življenja ljudi? Morda si tovrstno moč in vplivnost le domišljajo, kakor je seveda mogoče, da si tudi ljudje domišljamo, da imamo svobodno voljo in da smo akterji svojih življenj. Kladivo meni tako: »o tem nisva odločala niti jaz niti človek«.
Polomljeni vilin je lahkotna knjiga z mnogimi ostrimi bodicami, kombinacija obojega pa ne deluje najbolj ubrano in na bralca naredi medel vtis. Poosebljeni predmeti nam dajejo občutek, da smo spet otroci in poslušamo pravljice, a to iluzijo razbijajo težki elementi žrtev nasilja (spolna zloraba, umor, dekletov samomor, kokainska odvisnost). Ti so najbolj stvarna plast dela; ker pa tičijo neobdelani v ozadju, od koder naj bi govorili sami zase in se nas sami po sebi dotaknili, nas pustijo hladne. Predmeti torej opazujejo ta kruti in nevarni svet in so se pripravljeni plemenito žrtvovati za ženske, otroke ter nasploh vse po nedolžnem trpinčene, saj tako izpolnjujejo svoje bivanje. Sliši se lepo in vzgojno, a knjiga bi imela boljši okus, če bi nedvoumno in v celoti pripadala eni zvrsti, npr. mladinski, ali če bi bila v njej ločnica med dobrim in zlim – ki je v otroški književnosti običajno sicer res jasna in glasna – nekoliko kompleksnejša in zamegljena.
Pogledi, št. 6, 9. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
