Dr. Frane Adam, sociolog
Slovenija v težavah in samoblokadi ni osamljena
Kdaj lahko rečemo, da neka civilna iniciativa iz zastopanja določene interesne skupine preraste v civilno družbeno gibanje?
Dilema je, kdaj interesne skupine delujejo izrazito v svojem lastnem interesu in so pri tem ekskluzivne, kdaj pa v njihovem delovanju lahko zaznamo težnjo po inkluzivnosti. Danes pogosto omenjani primer pri nas je dogajanje v osemdesetih letih preteklega stoletja, ki pa ga zaradi vrste specifik ne moremo kar tako prenašati v današnje razmere.
Eno izmed vprašanj, ki ga moramo obravnavati, je način delovanja skupin, ki jih imamo za civilno družbo: ali te zasledujejo zelo partikularne cilje? V sociologiji in ekonomiji poznamo v zvezi s tem pojem socialnega kapitala, vira, ki omogoča kooperativnost in ki se generira preko civilne participacije in vključenosti v omrežja. Več socialnega kapitala imajo skupine in posamezniki, več povezav z različnimi vplivnimi omrežji lahko izkoristijo za svoje delovanje in doseganje ciljev. To ima seveda lahko pozitivne, lahko nevtralne, lahko pa tudi izrazito egocentrične posledice. Slednje ni nujno negativno, nima pa širšega družbenega momenta.
Civilne družbe se ne da opredeliti zgolj v pozitivnem smislu kot delovanja v korist družbe oziroma skupnosti: ta pojem obsega vse nianse družbenega delovanja. Seveda pa po določenih elementih lahko sklepamo, ali je to delovanje produktivno in prispeva k družbeni kohezivnosti ali pa je precej omejeno na zastopanje ekskluzivnih interesov.
V tem smislu se mi zdi zanimiva vloga sindikatov. Ali je njihovo ukvarjanje s precej širšim spektrom zadev, kot je boj za socialne pravice delavcev in boljše delovne pogoje, indikacija za pomanjkljivo zastopanje njihovih interesov pri političnih strankah?
Sindikati so posebna organizacija, ki jo načelno sicer prištevamo med elemente civilne družbe, saj neposredno niso del ne ekonomske ne politične sfere. V vrsti držav gre za zelo močno, veliko organizacijo, ki razpolaga z viri, ki jih druge organizacije nimajo. Zanimivo je, da se v podobni situaciji včasih omenja tudi Cerkev, v obeh primerih gre za dokaj profilirani interesni skupini, ki se v odvisnosti od konkretnih razmer vključujeta v politiko. Prav tako je zanimivo, da se njun vpliv v večini razvitih držav v zadnjih desetletjih zmanjšuje.
Slovenija po drugi strani sodi med države, kjer so sindikati relativno še močni in tudi zato ohranjajo veliko članstva. Zanimivo je, da so pri nas medijsko dokaj izpostavljeni voditelji sindikatov, o katerih drugod ne slišite veliko, denimo zdravniškega. Sindikalni voditelji so izjemno prisotni v javnosti, kar podajajo si kljuke televizijskih studiev; to je drugod redkost.
Sindikati so tradicionalno vezani na socialno demokracijo, a v določenih situacijah se ta zavezništva lahko tudi omajejo. Klasični sindikati so zastopali klasični proletariat, nizko izobražen, slabo plačan, in interesi tega segmenta delavstva so bili dokaj transparentni. Z razvojem storitev, s prehajanjem v družbo znanja, se je ta segment zelo zmanjšal, oblik zastopanja interesov je pa več.
Drugo vprašanje je, ali je taktično pametno, da si sindikati odpirajo toliko front? Naša dodatna posebnost je referendumska zakonodaja, sindikati so trenutno dejavni kar pri dveh pobudah. Na neki način je takšno obnašanje sindikatov seveda pričakovano, stvar vsakokratne presoje pa je, ali so v določeni situaciji boljša pogajanja ali zaostrovanje v konflikte. Popolna konfrontacija, kot jo napovedujejo sedaj, pušča malo manevrskega prostora in iz nje nihče ne more iziti kot pravi zmagovalec.
V trenutni situaciji se sindikati ne upirajo le gospodarski, temveč celo bolj politični eliti. Položaj po svoje res spominja na osemdeseta leta, ko so se bolj ali manj poenoteni oblasti zoperstavljala prav tako poenotena, četudi v osnovi zelo različna gibanja. Vidite v današnji Sloveniji še kakšno skupino poleg sindikatov, ki bi se pripravljala za odprtje tako široke fronte? So to morda upokojenci?
Upokojenci seveda so povsod zelo jasno profilirana interesna skupina, pri nas še posebej potencirano, saj je iz te interesne skupine nastala politična stranka. Tudi v prejšnjem mandatu je prihajalo do ugovorov in protestov in nato vlada določenih ukrepov ni izvedla, kako bo zdaj, bomo pa še videli.
Za sociologa vse to sicer ni nič presenetljivega, moderne družbe so konfliktne družbe. Ključno vprašanje zato ni sam obstoj konfliktov, temveč načini njihovega reševanja oziroma vključevanja v družbeno komunikacijo. Avtokratske družbe ali institucije (avtokratske institucije so možne tudi v demokraciji) nosilce konfliktov izključujejo iz družbe in interesi, ki jih ti zastopajo, iščejo druge poti za svoje uveljavljanje.
V Sloveniji so vrenja zadnjih let v veliki meri povezana s tem, kako je elita prek privatizacije prišla do premoženja in kako se je medtem in po tem izvajala kontrola nad lastniki tega premoženja. Dodaten problem pri nas je v prepletenosti poslovnih krogov ter povezavi s politiko. Posledica tega je tudi upravljanje podjetij, ki so v veliki meri vodena zelo avtokratsko, s čimer se vsaj kratkoročno poskuša izključiti posamezne disharmonične, konfliktne glasove in potenciale, kar pa se seveda ne more dolgo obdržati. Zanimivo je, da je tudi precej znanstvenih institucij vodenih avtokratsko. V takih primerih dalj časa zadrževani konflikti privedejo do še večjih izbruhov energije ali pa pride do tako imenovanih žvižgačev (angleško whistleblower, tisti, ki v javnost posreduje kompromitirajoče podatke). To se je v naših podjetjih in ustanovah že začelo dogajati, nezadovoljstvo se kopiči na različnih ravneh.
Bo politika v danih razmerah sposobna artikulirati kopičenje nezadovoljstva ali pa se bodo odgovori začeli pojavljati v drugih družbenih podsistemih in šele nato pripeljali do rešitev v obliki političnih reform?
Očitno je, da je politika dosti nespretna, celo nesposobna; ne dojame, kaj se s posameznimi družbenimi oziroma interesnimi skupinami dogaja ali pa je ujetnik tega dogajanja. Politika je nagnjena k zaprtemu, včasih celo avtokratskemu delovanju, ni pa to sistematično; gre za nekakšno kombinacijo anarhije in posameznih avtokratskih potez. Koliko časa bo to še lahko trajalo, se ne da reči, še zlasti zato, ker so tudi v mednarodnem okolju dokaj podobna družbena vrenja. Imamo zelo izražene konflikte in zelo izražene načine delovanja dosti vidnih skupin, ki niso v skladu z demokratičnimi principi, pač pa uporabljajo izrazito neformalne mehanizme povezovanja.
V mednarodnih primerjavah položaj v Sloveniji sploh ni izjemen, celo ne tako slab, vsaj če uporabljamo podatke in logiko; če pa spremljamo medije in nekatere izpostavljene akterje, tudi morda Akademijo za demokracijo, je položaj v Sloveniji alarmanten. Dober primer, iz katerega lahko do neke mere posplošujemo, je Irska (recimo, da nas Grčija ni tako presenetila): zaporedne irske vlade so državo zadolžile prek vseh razumnih mejá. Tako tam kot v državah, ki se jih omenja v isti sapi (Portugalsko, Španijo, potem Italijo in Belgijo), je odpovedala vrsta mehanizmov nadzora, od politične opozicije do strokovnih institucij, kot so razna računska sodišča, revizije, tudi razne raziskave in podobno. Zanimiv primer je tudi Islandija, za katero sem bil prepričan, da sodi v okvir držav skandinavske ureditve, za katere je značilna izrazita blaginja in ne pretirano razvit finančni trg.
V vsakem primeru je v naši soseščini (Italija, Hrvaška) in širše vrsta primerov podobnih ali hujših vrenj kot pri nas. Izjema so le skandinavske države, kjer seveda tudi imajo probleme in konflikte, vendar imajo odzivne in delujoče mehanizme za njihovo reševanje. Vsekakor Slovenija v težavah in samoblokadi ni osamljena.
Kaj menite, zakaj se potem kriza v Sloveniji tako dramatizira?
Moja teza je, da so zelo pomembne zlasti intelektualne skupine za oblikovanje javnega diskurza. Zdi se mi, da se določeni problemi ali pogledi prehitro pojavijo v javnosti v obliki tendencioznih decidiranih trditev. Pri marsikateri zelo kritični analizi včasih pogrešam poglobljene argumentacije ali primerjave. Seveda se strinjam, da imamo vrsto problemov in da imajo ti problemi določeno specifiko, ki se je ne da izpeljati samo iz mednarodnega okolja, precej elementov imamo pa tudi skupnih z drugimi. Ta bolj odprta perspektiva in zavedanje, da imajo podobne težave tudi drugi, je koristno tudi zato, ker se odpre širši nabor iskanja rešitev. Ali vsaj idej in argumentiranega diskurza. Intelektualne skupine bi se morale temu bolj posvetiti in morda manj iskati medijske efekte, bolj pa iskati svojim dejavnostim imanentne vidike in prednosti.
Imamo vrsto pojavov, s katerimi se na akademskem nivoju nihče ne ukvarja ali pa so te obravnave precej enostranske. Sam sem (pa tudi drugi) denimo opozoril na določene neargumentirane trditve v ekspertizi Kam po krizi, ki jo je večja skupina avtorjev pripravila za vlado, vendar odgovora ni; prav tako opozarjam na nedoslednosti raziskovalne politike (ki jo izvaja Javna agencija za raziskovalno dejavnost), vendar spet brez kakšnih večjih odmevov.
Zelo pomembno je, da javni diskurz bazira na argumentih, argumenti na poglobljenem načinu rezoniranja in preverjanja, to rezoniranje pa poskuša dati svoj prispevek k videnju družbenih konfliktov in strateških opredelitev ter podati rešitve na podlagi teh premislekov in primerov iz primerljivih situacij v drugih okoljih. Drug primer je Evropska unija: imamo pri nas kakšne resne debate o Evropski uniji? V javnem diskurzu, v civilni družbi? Imamo morda fragmente, ni pa nikogar, ki bi poskušal te elemente združiti v celovitejšo analizo. Politične reforme so možne le v kontekstu racionalne diskusije (tako imenovana deliberativna demokracija) in učenju, ki bo postopoma spremenilo politično in organizacijsko kulturo. Izziv, ki nas čaka (skupaj z večino sveta ali skupaj z EU), je prevzemanje načel in logike trajnostnega razvoja.
(Objavljeno v Pogledih, št. 3, 26. januarja 2011.)